Kategorija: Junij

Posted on by

Zakaj se paradižnikom zvijajo listi?

Za zvijanje paradižnikovih listov sta najpogostejša dva vzroka:1. Količina listja ni v sorazmerju s količino korenin (preveč listja, premalo korenin)ali2. Virusna okužbaZa prvega je značilno zvijanje listov NAVZDOL, za drugega pa, da se zvijajo NAVZGOR.Poglejmo vsak vzrok posebej.1. Navzdol zviti listi pri paradižnikih se pojavijo, ko količina korenin ni zadostna, da bi prehranila in napojila vse liste. Rastlina zato liste zvije in tako zmanjša njihovo površino. Ko se koreninski sistem razvije in dohiti obseg listne mase, se bodo listki spet poravnali. Pojav nas opozarja, da imajo paradižnik premajhne lonce (če jih gojimo v loncih), da so sadike predolgo rastle v lončkih (na to moramo biti pozorni pri vzgoji ali nakupu sadik), ali da smo zemljo pretirano gnojili z gnojem (naravnim ali umetnim), ki vsebuje veliko dušika – le-ta pa pospešuje rast listov na račun ostalih delov rastline, in listna masa lahko prehiti razvoj korenin. Takšna rastlina je šibka, podvržena boleznim in lahek plen za škodljivce, pa tudi veliko težje bo obrodila sadeže oziroma plodove.Rešitve za paradižnike z navzdol zvitimi listi:

  • domačo sadiko moramo čim prej presaditi na vrt;
  • takšnih sadik v vrtnarijah raje ne kupujmo (lahko so pregnojene ali pa preprosto prestare)
  • balkonske paradižnike presadimo v večje lonce (primerni so lonci z vsaj 30 cm premera)
  • pregnojeno zemljo “razgnojimo” s snovmi, ki ob svojem razpadanju porabljajo dušik (to so vse snovi z veliko ogljika) ali s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum.
21-chianti-rose-may-8

Na fotografiji: skoraj 50 cm visoke sadike paradižnika, ki so še vedno v svojih 15 cm lončkih, zaradi katerih je rast korenin zavrta.
Listi so jih prehiteli, zato rastlina listke zvije, da vsaj malo izravna nesorazmerje.

2. Virusna okužba – navzgor zviti listki: 

Pri virusni okužbi se listki paradižnikov vihajo navzgor. Isti virus povzroča mozaično virusno okužbo pri kumarah, mozaično virusno okužbo pri paradižnikih in navzgor zavihane listke pri paradižnikih.

Simptomi:

  • listi so pisani, imajo rumene in svetlo zelene madeže
  • listi so deformirani; lahko so neobičajno dolgi in tanki, ali nakodrani in iznakaženi
  • plodovi imajo rumene madeže in rjave kroge
  • rastline so pritlikave, zavrte v rasti
  • Rešitve za navzgor zavihane listke paradižnikov:
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • Ker pa je zemlja tista, ki odloča, ali bo rastlina, ki zraste v njej, močna in zdrava ali šibka in bolna, ne smemo pozabiti nanjo, zato:
  • zemljo okrepimo z Bioogljem kompleks in/ali domačim kompostom;
  • zemljo razgnojimo, če je pregnojena;
  • izmerimo in če je potrebno, popravimo pH vrednost zemlje;
  • če je potrebno, dodamo kalij (Kalium muriaticum, gabez, bananini olupki), kalcij (Calcium carbonicum, posušene in zdrobljene jajčne lupine) in magnezij (Epsomska ali grenka sol). Kalij, kalcij in magnezij so ključni elementi za paradižnike.
Image: Virus 2

3. Še en razlog za zvijanje paradižnikovih listkov je, ki pa ne pomeni nič slabega, ampak je dobro znamenje, da se rastlina dobro počuti … zvečer, ko gredo paradižniki spat, lepo zložijo in tudi nekoliko v tulce oblikujejo svoje listke. Pa ne zato, ker bi jim česarkoli manjkalo – tako se uredijo, da lahko potem zadovoljni in umirjeni zaspijo.

Posted on by

Silicea – nepogrešljiv vrtnarjev pomočnik

Rastline silicij nujno potrebujejo. Brez njega ne bi mogle niti stati pokonci, kaj šele zrasti. Silicij uravnava vse celične procese, vključno z reprodukcijo, rastlini pa podari moč in odpornost. Kadar rastlinam primanjkuje silicija, bodisi zato, ker ga je v zemlji premalo, ali ker rastline ne morejo do njega, je rešitev homeopatski pripravek Silicea. Pritlikave rastline s šibko in zakrnelo rastjo, ali tiste, ki so podlegle napadom glivičnih bolezni, se na dodano Siliceo odzovejo z živahno in močno rastjo že nekaj dni po tem, ko jih poškropimo.

GreenFlowers.jpg

Siliceo uporabimo pri presajanju in drugih šokih za rastline

Rastline, ki doživijo šok, prenehajo rasti, na soncu ovenijo in povesijo liste; so v nevarnosti, da bodo umrle. Šok je največkrat povezan s presajanjem, s poškodbo koreninskega sistema ali velikimi spremembami temperature. Že eno škropljenje s Siliceo pred ali po presajanju pomaga okrepiti rastlino in prepreči izčrpanost.

Silicea za krepitev rastlin in zaščito pred boleznimi

Homeopatski pripravek Silicea pomaga rastlinam, da se zaščitijo pred glivami, plesnimi in nekaterimi oblikami rje. Prav tako jih okrepi v boju pred škodljivcem, kot so uši, sovke in pršice na citrusih.

V svoji knjigi Homeopathy for farm and garden Kaviraj opisuje primer sadike, ki je zbolela za fitoftorno sušico vejic. Njeno deblo je obdajala le še četrtina ohlapnega in sušečega se lubja. Po dozi Silicee se je lubje čudežno spet oprijelo kambija in po enem tednu so veje ponovno začele poganjati nove poganjke in liste.

Ob dejstvu, da je fitoftorna sušica vejic čedalje večji problem v Evropi, je takšna pomoč neprecenljiva.

Silicea pospeši kaljenje semen

Že ena sama doza Silicee je običajno dovolj za vzklitje semen in zdravo rastlino po sejanju. Silicea je odlična popotnica za zdravje rastlin, za močnejši koreninski sistem, čvrste poganjke in liste. Mlade sadike so bolj odporne na padavico sadik in manj dovzetne za napade škodljivcev.

Silicea polepša cvetlice

Cvetlice, ki jih poškropimo z eno dozo Silicee, imajo več in večje cvetove. Siliceo uporabimo le enkrat, ob polni luni.

Silicea odpravi plevel

Enoletnega plevela se zlahka znebimo s pomočjo Silicee. S Siliceo ga poškropimo takoj po tem, ko zacveti, in škropljenje ponovimo 10 dni kasneje. Poškropljeni cvetovi bodo prenagljeno dozoreli in ne bodo ustvarili semen, iz katerih bi naslednje leto zrasel nov plevel. Tako se za vselej znebimo enoletnih plevelov. Dve muhi na mah pa ubijemo tako, da ob drugem škropljenju plevela medenj posejemo zaželeno cvetje oziroma zelenjavo.

Silicea pripomore k nastanku plodov in prepreči njihovo prezgodnje odpadanje

Rastline poškropimo s Siliceo samo enkrat, na začetku cvetenja.

Silicea odpravi odbojnost zemlje na vodo

Določene vrste prsti nikakor ne morejo vsrkati vode, kar se seveda odraža tudi na zdravju in moči rastlin, ki rastejo v njih, saj kljub zalivanju in dežju ostanejo suhe in žejne. S Siliceo zalijemo zemljo. Njena sposobnost vsrkavanja vode se spremeni – zlahka vpije in zadrži vlago.

Pozor! Preveč dobrega ni dobro.

S ponovnim in nepotrebnim uporabljanjem Silicee dosežemo ravno nasprotni učinek od želenega. S Siliceo zato škropimo samo enkrat.

Še kratek povzetek prednosti, ki jih prinese Silicea:

  • Silicea spremeni ionizacijo delcev prsti v prsti, ki odbija vodo; prst zlahka vsrka in zadrži vlago.
  • Pospeši kaljenje semen rastlin.
  • Pomaga preživeti rastlinam v obdobjih suše.
  • Okrepi šibke rastline in rastline v težavah.
  • Preprečuje in zdravi fitoforno sušico vejic.
  • Okrepi lubje dreves.
  • Poveča odpornost rastlin na bolezni in škodljivce.
  • Z njo ima rastlina večje in številčnejše cvetove in plodove.
  • Pospeši okrevanje po raku, šiškavosti in poškodbah zaradi obrezovanja, neurij in mehanskih poškodb.
  • Pomaga pri okrevanju rastlinam, ki so doživele šok.
Posted on by

Vrbova voda za hitro ukoreninjenje

Ena od najosupljivejših lastnosti vrb je njihova hitra in neustavljiva rast. Če vrbo porežemo do tal, bo iz nje presenetljivo hitro pognala množica novih mladik, ki bodo na leto zrastle za 1,2 do 3 m. Odlomljena vrbova veja, ki pade v vodo, bo pognala korenine. Vrbe se uspešno ukoreninijo tudi iz zelo debelih kosov stebla. Vrbino lubje vsebuje naravne rastlinske rastne hormone, ki jih lahko koristno uporabimo, ko ukoreninjamo nove potaknjence. Pripravek imenujemo »vrbova voda«.

vrbove vejice

Vrbova voda

“Vrbova voda” je doma pripravljen pripravek, ki vsebuje rastlinski rastni hormon in hkrati zaščiti potaknjence pred patogenimi organizmi. Vrbovo vodo je zelo preprosto pripraviti. Uporabimo jo za povečanje možnosti ukoreninjenja in večjo in hitrejšo rast korenin potaknjencev, ki smo jih pripravili za razmnoževanje rastline.

Vse vrste vrbe (z latinskim imenom Salix) vsebujejo dve prav posebni sestavini: indolebutirično kislino (IBA) in salicilno kislino (SA).

Indolebutirična kislina (IBA) je rastlinski hormon, ki pospešuje rast korenin. V velikih količinah jo najdemo v hitro rastočih novih vejicah vrbe, predvsem v njihovih vršičkih. Pridobimo jo tako, da aktivno rastoče dele vrbovih vej narežemo in namočimo v vodi, sestavina, ki pospešuje rast korenin, pa se izloči v vodo.

Salicilna kislina (SA) (ki je kemično podobna sestavina aspirinu) je rastlinski hormon, ki sodeluje pri sistemski obrambi rastline pred patogenimi organizmi. Ob napadu se v vsej rastlini sproži notranji obrambni sistem. Pa ne le v tej rastlini, alarm in odpor proti napadalcem se sproži tudi v drugih rastlinah iz rodu Salix, ki rastejo na določenem področju. Salicilna kislina, ki jo vsebuje rastlinsko tkivo, se pretvori v kemično snov, ki odpravlja patogene organizme., in rastlina tako pozdravi samo sebe

Ko pripravimo vrbovo vodo, se v vodo izlužijo tako salicilna kot IBA kislina. Obe imata zdravilni učinek na potaknjence, ena na zaščito pred boleznimi, ki pogosto preprečijo, da bi se iz potaknjencev lahko razvile zdrave nove rastline, druga pa pospeši ukoreninjenje potaknjencev.

Kako pripravimo vrbovo vodo

Vrbovo vodo pripravimo iz odrezanih mladih enoletnih vejic katere koli vrste vrbe, torej drevesa iz družine Salix. Količina rastnega hormona v vodi in učinkovitost pripravka je odvisna od količine vejic in pravilne priprave vrbove vode.

Navodila za pripravo vrbove vode:

  1. Naberemo enoletne poganjke katerekoli vrste vrbe. Potrebujemo 30 približno 15 cm dolgih vejic. Enoletni poganjki imajo rumeno ali zeleno lubje. Starejših vejic ne uporabljamo; te prepoznamo po rjavem ali sivem lubju.
  2. Odstranimo vse listke.
  3. Vejice narežemo na koščke, dolge cca 2,5 cm.
  4. Koščke vrbovih vejic stresemo v steklen kozarec za vlaganje in dodamo vodo. Obstajata dva načina, da iz vrbe izločimo rastni hormon, ki je v njenem rastlinskem tkivu:
    a) Koščke vejic v kozarcu prelijemo z vrelo vodo (kot bi pripravljali čaj). Vsebino namakamo 24 ur.
    b) Koščke vejic prelijemo s hladno vodo in jih pustimo namakati več dni.

Ko je vrbova voda pripravljena, vsebino precedimo. Vodo shranimo, koščke vejic pa lahko damo na kompost. Vrbovo vodo lahko sedaj uporabimo za spodbujanje ukoreninjenja potaknjencev. Če je ne potrebujemo takoj, jo lahko shranimo v zaprtem kozarcu v hladilniku, vendar največ do dva meseca. Kozarec zato označimo z nalepko z imenom vsebine, datumom priprave in rokom uporabe.

Navodila za uporabo vrbove vode:

Vrbovo vodo uporabimo tako, da zlijemo majhno količino vrbove vode v kozarec in vanj postavimo potaknjence. Pustimo, da se namakajo nekaj ur ali preko noči. Nato s potaknjenci ravnamo kot običajno.
Drug način za uporabo vrbove vode pa je, da z njo zalijemo potaknjence, ki jih ukoreninjamo v prsti. Dvakratno zalivanje je običajno dovolj, da pospešimo ukoreninjanje.

Posted on by

Kako preprečimo solati, da bi nam ušla v cvet

Najlepše je imeti vsak dan skledo sveže, pravkar z vrta prinešene solate na mizi. Potem se lahko pogovarjamo takole:
On: »Kaj bo danes za kosilo?«
Ona: »Solata in nekaj za zraven.«

Solata je zelenjava hladnih obdobij, vročina ji ne ustreza. V vročini bo hitro šla v cvet (pa ne zaradi ugodja, pač pa zato, ker ve, da se ji bliža konec in hiti delati otroke). Pozno pomladi in poleti je zato težko pridelati lepo solato. Veliko lažje jo je saditi zgodaj spomladi in potem spet pozno poleti ali zgodaj jeseni, ko se temperature spet začnejo nižati.

Idealni pogoji za kalitev semen solate

Seme solate ne bo vzkalilo, ko je temperatura tal višja od 26,7 °C, kaliti pa začne že pri 4,4 °C, zato je idealna zelenjava za zgodnje in pozno sejanje in sajenje. V toplem okolju se začne v semenu solate sproščati rastlinski hormon, ki zaustavi kalitev. To dediščino nosi solata v sebi še iz časov, ko je rastla na Bližnjem Vzhodu, od koder izvira. Varovalka, ki še vedno prepreči semenu, da bi vzkalilo v vročini, je solati v njeni pradomovini omogočila, da je preživela v klimi z vročimi in sušnimi poletji.

Optimalna temperatura zemlje za večino solatnih semen je 20 °C, nekaterim sortam pa ustreza večji razpon (od 5 do 24 °C). Merimo vedno temperaturo tal in ne zraka, saj je lahko razlika med njima občutna.

Sezono gojenja solate lahko podaljšamo globoko v poletje, če uporabimo nekaj preizkušenih trikov.

  1. V toplih mesecih namakamo seme v dobro osvetljenem prostoru vsaj 16 ur pred sejanjem. Tako občutno povečamo odstotek vzkaljenih semen. Pri osvetlitvi se je najbolj izkazala rdeča barva svetlobe – če imamo to možnost, kalimo solatna semena pod svetlobo rdeče obarvane žarnice, ki pa ne sme segrevati okolice. Druga najboljša pa je sončna svetloba. Pri namakanju semen v mračnem in toplem prostoru je bila stopnja kalitve nižja.
  2. Druga uspešna tehnika je namakanje semen v hladni vodi v dobro osvetljenem prostoru; namakamo od 16 do 24 ur. Ta pristop je povečal stopnjo kalivosti v toplih mesecih leta za 97 %. Namakanje, ki traja manj kot 16 ur, ima malo ali nič pozitivnih učinkov na kalivost semen. Še več o namakanju lahko preberete tukaj: Namakanje semen.
  3. Sezono gojenja solate lahko podaljšamo tudi z uporabo debele zastirke iz slame ali koščkov lesa, ki jo namestimo okoli sadik solate. Zastirka naj bo debela 3,5 do 5 cm. Takšna zastirka izolira tla, ki se ne morejo preveč segreti in hkrati zadrži vlago v tleh.
  4. Tudi senčenje solate zelo pomaga pri nižanju temperature. Solato lahko senčimo s pomočjo lokov, preko katerih potegnemo kopreno, ali pa solato posadimo ob vznožje višjih rastlin, ki ji bodo nudile senco (npr. pod buče z velikimi listi). Na ta način bomo odmaknili nevarnost, da bi nam ušla v cvet, kar za 3 do 5 tednov.
Posted on by

Julijsko sajenje paradižnikov

Letošnji mrzli in mokri maj paradižnikom, bučkam, papriki in jajčevcem ni bil naklonjen. Ko je kasneje skoraj brez blagega prehoda nastopila huda vročina, je marsikateri vrt opustošilo še neurje in toča.

Mladi paradižniki so občutljive rastline; da bi dobro uspevali, potrebujejo veliko sonca in toplote ter stalno in enakomerno zalogo vlage. Močan veter jih lahko polomi, hud naliv pa poškoduje. Dovzetni so za različne bolezni, napadajo jih tudi škodljivci.

Tudi če letos (še) niste imeli sreče s paradižniki, ni nič zamujenega. Pri paradižniku traja 60 do 70 dni od sajenja do pobiranja plodov; plodove s paradižnikov, posajenih v začetku poletja, bomo lahko začeli nabirati čez dva meseca, torej konec poletja.

Rastline, vzgojene v izoliranem okolju (rastlinjaki, stanovanja) so manj odporne in prilagojene na zunanje razmere kot tiste, ki zrastejo zunaj. Sadike iz sejančkov, ki so že od vzklitja izpostavljeni zunanjim pogojem, zrastejo in obrodijo hitreje, so bolj odporne in zdrave od kupljenih ali v stanovanju vzgojenih sadik. Paradižniki, posajeni junija, bodo zelo verjetno dohiteli ali celo prehiteli svoje starejše brate, ki so se razvijali v manj ugodnih okoliščinah.

Če nimamo možnosti ali ne znamo vzgajati paradižnika iz semen, pa lahko paradižnike razmnožimo z zalistniki z že posajenih rastlin. Zalistniki se zlahka ukoreninijo. Odščipnemo jih tik ob steblu in za nekaj dni postavimo v kozarec s postano vodo. Ko poženejo koreninice, jih posadimo na stalno mesto. Pred sajenjem odstranimo spodnje liste in jih posadimo globoko, tako da so najnižje rastoči listi tik nad tlemi. Iz zasutega stebla bodo v tleh pognale dodatne koreninice.

Biooglje kompleks: za zdravo, živo in močno zemljo

Epsomska sol: magnezijev sulfat za zdravo rast paradižnikov, paprik in vrtnic

Natrium sulphuricum: homeopatski pripravek za plesen na paradižnikih

Posted on by

Prva delavnica Kromatografija – oko zemlje je za nami!

S prijateljico Andrejo Sivec sva v četrtek, 13. 6. 2019, prvič vodili delavnico Kromatografija – oko zemlje. Tovrstnih delavnic je malo. To ne velja le za Slovenijo (mislim, da je bila najina kar prva na tem koščku zemlje), tudi drugod po svetu jih kaj dosti ni na voljo.

Med vožnjo v Kranj sva ugotavljali, kdaj sva se o kromi pogovarjali prvič. Informacijo o tej metodi sem poleti 2014 pripeljala s sabo s konference o biooglju v Oxfordu; potem sem si nekaj časa (če se ne motim, cca 2 leti – drži, Andreja?) delala utvare, da bom kromo zmogla sama; končno dobila preblisk, da bi bilo k sodelovanju pametno povabiti Andrejo, ki je univ.dipl.inž.kem.inž, in potem je trajalo še nekaj časa, da je Andreja strla oreh krome zemlje (v moje zadovoljstvo in v zmanjšanje frustracij, kakšen i**ot da sem, ker mi nikakor ne kapne, kako se jo počne …). Potem so končno nastali prvi kromatogrami zemlje, sprva nerodni, kasneje, s prakso, pa čedalje bolj čudovite povedne “fotografije” vitalnosti zemlje in komposta. In z njimi je raslo tudi najino navdušenje nad to metodo.

Končno je junija 2019 v realnost vstopila najina prva delavnica s to temo.

Oranje ledine. Nivo adrenalina je bil temu primeren. Visok :). Vsaj na začetku, a ne dolgo – dokler nama ni steklo in sva videli odzive udeleženk delavnice (prijavljenih je bilo 9, a noben od dveh pripadnikov moškega spola ni uspel priti). Najin vtis: delavnica je bila zelo uspešna. Prvič sem predavala v tandemu – bilo je super. Pravi sva skupaj :).

Triurno delavnico sva razdelili na 3 dele:

I. del: Teoretične osnove kromatografije zemlje (vodila Bojca)

II. del: Demonstrativni prikaz priprave kromatograma zemlje (vodila Andreja)

III. del: Interpretacije kromatogramov vzorcev udeležencev delavnice (vodila Andreja)

Poglejte fotografije. Na tem mestu se zahvaljujem tudi vsem udeleženkam, ki so se odločile za udeležbo na najini prvi delavnici.


P.S. Bi se tudi vi radi udeležili te delavnice ali poznate koga, ki bi ga zanimala? Pišite na bojca@gajin-vrt.com ali as@andrejasivec.si

Bojca, 1. delAndreja, 2. del

Andreja: praktični prikaz izdelave kromatograma

“Učenke” so dobile kromatograme svojih vzorcev zemlje. Kako lepo je videti očem sicer nevidno vitalnost zemlje.

P.P.S. Če ste zdaj prvič slišali za to temo, na kratko še: Kaj je kromatografska analiza zemlje?

Kromatografski pristop k analizi zemlje je drugačen od siceršnjih: je celosten oz. holističen.

Vitalnost zemlje, ali česarkoli drugega, je pojem, ki je širši in globlji od zgolj tega, iz česa je neka snov sestavljena. Je obširnejši od zgolj nivoja (koncentracije) dušika, kalija in fosforja v zemlji. In prav od njene vitalnosti je odvisno, kako žive bodo rastline, ki rastejo v njej. Od živosti rastlin, ki jih zaužijemo, pa je odvisna tudi naša vitalnost. Prav zaradi tega je kromatografija kot metoda ugotavljanja kakovosti prsti tako zelo zanimiva, saj podatki, ki jih dobimo z njo, zagotovijo vpogled, ki se zdi edini dovolj dober, če želimo s svojim vrtom oziroma prehrano vplivati na svoje zdravje in vitalnost.

Beseda kromatografija ima svoj izvor v grščini: chroma in graphein. Dobeseden prevod kromatografije bi torej bil “pisanje z barvami”. S pomočjo kapilarnega in fotografskega procesa se na okroglem filtrirnem papirju postopoma pojavijo barve in vzorci, ki nam pripovedujejo zgodbe o prisotnosti ali odsotnosti gradnikov prsti, kot sta dušik in kisik, mineralov, življenja v prsti (makro in mikroorganizmi), humusa in organskih snovi.

Slike prsti, ki nam jih pripravi kromatografija, so kvalitativne in do določene mere kvantitativne, saj nam omogočijo vpogled v to, kako prst deluje in ne le, iz česa je.

Kromatografska slika prsti, ki se na koncu postopka razvije pred našimi očmi, je kromatografski profil vzorčka zemlje. Kromatograf zemlje je vizualni prevod, kako zelo dobro se organske snovi, minerali in organizmi, ki živijo v prsti, vključujejo v proces izgradnje prsti. Videti so zelo podobno, kot šarenica naših oči, zato jim lahko rečemo kar »oko zemlje«. Kromatografi zemlje so lahko živahni, žareči; takšni nam pripovedujejo, kako zelo dinamična in živa je prst. Kromatografska slika zdrave, dinamične prsti, v kateri biva veliko mikroorganizmov ter je bogata s široko paleto mineralov in humusom, spominja na sliko žarečega sonca. Podoba že na prvi pogled posreduje vtis zdravja, vitalnosti, sreče. Izkušenemu opazovalcu pa pove tudi to, kateri sestavni elementi so v testirani prsti. Kadar pa so kromatografi bledi in upadli, nam povedo, da je zemlja, katere odsev so, bolj ali manj mrtva. Zato bi lahko rekli, da so kromatografi zemlje okna v dušo zemlje.

Kromatografija – biodinamična metoda analize zemlje

Posted on by

Zakaj gnijejo mlade bučke?

Kako žalosten je pogled na težko pričakovane mlade bučke, ki začnejo na konceh rjaveti in se ne razvijajo več pravilno … Gnitje se začne na muhi bučke (tam, kjer je bil cvet). Sprva majhna poškodba se sčasoma poveča, zmehča in potemni, gniloba pa se razširi na ves plod in bučka propade.

Takšne plodove odstranimo z rastline, saj rastlino le po nepotrebnem obremenjujejo in so potencialni vir okužbe za rastlino.

Težava je značilna za paradižnike in buče, pojavi pa se lahko tudi pri paprikah in lubenicah. Tako kot pri paradižniku gre tudi pri bučkah za pomanjkanje kalcija v rastlini. Sekundarna težava (širjenje gnitja in končno propad ploda) pa nastopi zaradi okužbe z glivami.

Kalcij je nujno potreben za zdrav razvoj rastline, saj ima pomembno vlogo pri tvorjenju zdravih celičnih sten. Kalcij je rastlinam potreben skozi vso rastno sezono: med rastjo, cvetenjem in tvorjenjem plodov.

Opisani pojav ni bolezen, zato ni bojazni, da bi se okužba razširila na druge rastline; gre za fiziološko motnjo, ki se jo da preprečiti in odpraviti.

Vendar pozor: pomanjkanje kalcija v rastlini še ne pomeni, da ga je tudi v zemlji premalo! V zemlji le redko primanjkuje kalcija, zato zgolj dodajanje kalcija ni vedno smiselno in učinkovito. Pomanjkanje kalcija v rastlini največkrat povzročimo sami, ko zaradi napak pri delu z zemljo rastlinam zablokiramo dostop do kalcija v tleh.

Najpogostejši vzroki za gnitje plodov so v tem, da rastlina kalcija ne more absorbirati. Do tega pride zaradi naslednjih vzrokov:

  1. stres zaradi prenizkega pH zemlje (prekisle zemlje).
    Rešitev: preverite pH zemlje s pH merilnim trakom. Če je pH zemlje nizek (manj kot 6) dodajajte rastlinam okoli vznožja kompost in obogateno biooglje. Zalijte jih s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum. Dodajanje apnenca v rastni sezoni ni smiselno, ker ne bo prineslo rezultatov; dodati ga moramo pred pričetkom sezone, vsaj 3 mesece pred sajenjem, in ga vkopati 15 do 20 cm globoko. Z apnencem bomo torej lahko pomagali bučkam v naslednji sezoni, ne v tej.
  2. veliko nihanje vlage v tleh (izmenično preveč dežja oz. premočno zalivanje, nato pomanjkanje vode, suša).
    Rešitev: poskrbimo za enakomerno vlaženje zemlje, npr. z olla bučkami. Tla zastremo z naravno organsko zastirko (slama, seno), da preprečimo izsuševanje.
  3. premočno in napačno gnojenje. Cukete v nasprotju s splošnim prepričanjem ne potrebujejo velikih količin dušika – prav nasprotno. Zaradi preveč gnojil (preveč dušika) bodo cukete sicer razvile veliko rastlinske mase, a le malo plodov. Bučke pobiramo mlade in s tem spodbujamo rastlino k tvorjenju novih plodov.
    Preobilica dušika tudi povzroči gnitje bučk na muhi, ker preprečuje rastlini, da bi se oskrbela s kalcijem. Izogibajte se uporabi gnojil z velikim deležem dušika (umetnih gnojil ali živalskega gnoja). Le-ti zablokirajo dostop do kalcija, povzročijo pretiran razvoj zelene listne mase, dodajajo soli v tla.
    Slednje še zlasti velja za cukete in bučevke na splošno, ki jih gojimo v posodah, visokih gredah in rastlinjakih. Rastline z veliko plodovi bodo hitreje podlegle gnitju plodov, ker bo njihova potreba po kalciju večja.
    Rešitev: rastlinam dodamo kompost in obogateno biooglje. Zalijemo jih s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum. Foliarno gnojenje (s škropljenjem, skozi liste) pri gnojenju s kalcijem ni učinkovito; rastline se s kalcijem veliko najlažje oskrbijo skozi korenine.
  4. poškodbe korenin (presajanje, okopavanje).
    Rešitev: tla okoli sadik paradižnika, buč, bučk, paprik in jajčevcev obdelujemo zelo previdno, da jim ne poškodujemo korenin. Če uporabljamo zastirko, nam tal sploh ne bo treba obdelovati in do poškodb ne bo moglo priti.

Povzetek: Kako preprečimo gnitje plodov.

  • rastlin ne gnojimo z umetnimi gnojili ali živalskim gnojem; oskrbujemo ji z rastlinskim kompostom in obogatenim bioogljem.
  • skrbimo za enakomerno in stalno vlažnost tal, uporabljamo zastirko.
  • preverimo in po potrebi popravimo pH vrednost zemlje.
  • skrbimo, da ne pride do poškodb korenin.

P.S. Isti nasveti veljajo tudi za ostale plodovke, npr. paradižnike, paprike in jajčevce.

Biooglje kompleks: za zdravo, živo in močno zemljo

Indikator za merjenje pH vrednosti

Calcium carbonicum: homeopatski pripravek kalcijev karbonat