Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by — Leave a comment

Mlade fige iz potaknjencev

Lani jeseni sem s fige porezala narezala nekaj tanjših vej in jih narezala na 30 do 40 cm dolge palčke. Potaknila sem jih v večji lonec z zemljo. Ena tretjina palčke v zemljo, dve tretjini pa nad njo. Lonec sem postavila ob vhod v rastlinjak – in pozabila nanje.

Sedaj ugotavljam, da je letošnja bera mladih figovih drevesc kar lepa. Na približno tretjini palčk lahko opazimo poganjke ali celo že kar prave listke. Mladi potaknjenci so brez škode preživeli zaplaninsko zimo in lepo napredujejo. Prepričana sem, da bodo tudi kot mlada drevesca lepo uspevali, saj so že od “rojstva” navajeni na vremenske pogoje v našem okolju.

Sadike fig bom letos jeseni ali naslednjo pomlad (odvisno od tega, kako velike bodo takrat) posadila na zahodni rob parcele. Figov les je krhek, vendar pa fige hitro rastejo, imajo močne korenine, lepe dekorativne liste in zelo okusne plodove. Vloga teh fig bo zaščita vrta pred zahodnimi vetrovi, ki so v zadnjih letih čedalje močnejši, pa tudi vir sladkih plodov in za užitek ob pogledu na vitalna mlada drevesa. Poleg tega bodo utrdile rob parcele in ga zaščitile pred morebitno erozijo.

Ker pa se figa, če jo prepustimo sami sebi, ne oblikuje v drevo, pač pa v grm, bom naslednjih nekaj let redno odstranjevala stranske poganjke in mlade fige vsako leto februarja skrbno obrezala.

Posted on by — Leave a comment

Koloradski hrošč

Za zaščito pridelka pred koloradskim hroščem lahko uporabimo homeopatski pripravek Bacillus thuringiensis in/ali Kaolin.

Kaolin je učinkovita in nestrupena metoda za zatiranje koloradskih hroščev (Leptinotarsa decemlineata).

Deluje kot fizični repelent in ne kot strupen insekticid, saj rastline prekrije z belim filmom, ki hrošča odvrača od hranjenja in odlaganja jajčec.

Načini delovanja:
– draženje in odvračanje: drobni beli prah prekrije listje in ustvari oviro, ki draži hrošče.
– kamuflaža: hrošči težko prepoznajo rastlino, kar jih odvrača od hranjenja.
– tanek kaolinski ovira gibanje odraslih hroščev in ličink.

Učinkovitost: Kaolin je zelo učinkovit pri zaščiti krompirja, paradižnika in jajčevcev, ki so pogosto ciljne rastline za te škodljivce.

Način uporabe: Kaolin zmešamo z vodo in poškropimo po listju.

Za največjo učinkovitost je ključnega pomena, da poškropimo vse dele rastline, vključno s spodnjo stranjo listov.
Z nanašanjem se je treba začeti ob prvih znakih aktivnosti hroščev ali ko se jajčeca začnejo izlegati. Zaščito s Kaolinom ponovno nanesemo po močnem dežju ali kadarkoli, ko se spere.

Uporaba Kaolina je varna za koristne žuželke, kot so pikapolonice, ki jih zaščitna prevleka s Kaolinom ne odvrne.

Tukaj je še povezava na izdelek: https://www.gajin-vrt.com/kaolin/

Posted on by — Leave a comment

Kačji pastirji : Komarji = 1 : 0

Pogosto posedam na klopci poleg mojega malega ribnika (ali bolje: žabnika) in opazujem življenje v njem. Ko sem nekaj časa čisto pri miru, se pojavijo njegovi prebivalci: najprej debele žabe in njihovi snubci, ki ustvarjajo girlande črnih jajčec, nekoliko kasneje mlade, tanke in zelo plašne belouške, redki paglavci, ki jih kačice še niso polovile in pupki, ki samo za hip priplavajo do gladine, zajamejo vdih zraka in se spet potopijo na dno.

Ribnik leži pod veliko bukvijo, zato se vsako leto v njem naloži veliko listja, ki nato počasi razpada. Da ne bi sčasoma povsem zapolnilo ribnika, ga enkrat na leto vsaj delno spraznim. Povsem ne, saj želim ohraniti življenje v njem. Z razpadajočimi snovmi pa nehote iz ribnika poberem tudi živalce, zato vsako vedro dobro pregledam in ubežnike vrnem v vodo.

Pred nekaj leti sem tako zajela tudi nenavadno bitje, ne preveč čedno na pogled, a zelo zanimivo. Bila je ličinka kačjega pastirja. V vodi preživi več let in poje nešteto ličink komarjev. Ko se enkrat naseli v vodo, se nam ni bati, da nas bodo poleti nadlegovali krilati krvosesi.

Tudi odrasli kačji pastirji so zelo pridni lovci na različne žuželke, vključno s komarji. Zato sem vsakega od njih zelo vesela. Nekajkrat so me že obiskali v kuhinji, si vse dobro ogledali in nato mirno odleteli skozi balkonska vrata.

Kačji pastirji so zelo zanimiva bitja. Njihovi predniki, ki so bili veliko večji, kot so kačji pastirji sedaj, so letali že v prazgodovini, pred približno 300 milijoni let.

Obstaja več kot 6000 vrst kačjih pastirjev, ki vsi spadajo v red Odonata, kar v grščini pomeni »zobati«. Ime so dobili zaradi nazobčane čeljusti, s katero držijo in drobijo plen.

Preden odrastejo in nas razveseljujejo s svojimi čudovitimi barvami in letalskimi akrobacijami, živijo kot ličinke v vodi. Imajo zelo pester jedilnik: paglavce, komarje, ribice, ličinke drugih žuželk in celo drug drugega. Ta faza običajno traja od enega do pet let. Vsakič, ko prerastejo svoj eksoskelet, se levijo. Levitev je veliko, od devet do dvajset. Po vsaki levitvi je ličinka bolj podobna odrasli živali, a seveda brez kril.

Na koncu te faze ličinka kačjega pastirja prileze iz vode; njen eksoskelet poči in iz njega se izvije kačji pastir s štirimi krili. Telo se v naslednjih nekaj urah posuši in otrdi. Odrasli kačji pastirji živijo relativno malo časa: od nekaj tednov do največ nekaj mesecev.

Kačji pastirji so vrhunski letalci. Letijo lahko navpično gor in dol, naprej in nazaj, lebdijo kot helikopter, ob tem pa lovijo in tudi parijo se v zraku.

En sam odrasel kačji pastir lahko poje od 30 do več kot 100 komarjev na dan. Tudi kot ličinka se kačji pastir gosti s komarji. Na dan poje okoli 40 ličink komarjev.

Njihov največji sovražnik je degradacija in zastrupljanje okolja. Na mojem vrtu se jim tega seveda ni treba bati. Sprva sem nameravala v mali ribnik naseliti ribice, a sem si premislila. Bolj mi je všeč, da se v njem naselijo tukajšnja bitja iz gozda in s travnika, ki jim ribnik predstavlja naravno bivališče, zavetje za njihov zarod in vir hrane.

Posted on by

Dobra rešitev: fižol preklar na mreži in paprika za zastiranje

V prejšnjih sezonah sem preizkusila gojenje visokega fižola v vigvamih (o tej temi sem takrat pisala v Novicah). Gotovo ima svoje prednosti; na primer to, da močan veter vigvam težje podre, kot težko obloženo preklo. Slabost je po mojem v tem, da je notranjost vigvama slabo osvetljena, zaradi česar rastlina dobi svetlo samo z ene strani – z zunanje strani vigvama. Zato sem se letos odločila, da bo fižol preklar spet rasel na preklah, a malo drugače, kot je to običajno.

Na gredo sva v ravni vrsti postavila 8 prekel. Pomembno je, da so prekle vsaj po metra globoko zapičene v tla. Na južni strani prekel sem po vsej dolžini grede naredila jarek in vanj dokaj na gosto posejala fižol sorte Barjanec. Potem sem na prekle napela mrežo za kumare. Tako je imel fižol za plezanje na voljo ne le prekle, pač pa tudi mrežo med njimi. Poskus je odlično uspel in fižol je zelo bogato obrodil.

Na južni rob grede sem po vsej njeni dolžini posadila sadike paprik, na približno pol metrske razdalje. Tukaj so imele paprike zavetje in zanje prijetno južno lego ter hkrati obilje dušika, ki so ga fižolove koreninice ustvarjale v tleh, v zameno pa so paprike senčile tla pod fižolom, da se niso pregrevala in izsuševala.

Dobri sosedje, dobri prijatelji 🙂

P.S. Letošnje sadike paprik nisem vzgojila iz kupljenega, niti iz domačega semena. Naredila sem poskus, od katerega nisem pričakovala velikega uspeha, zato o njem niti nisem pisala. Na začetku leta sem iz rdeče paprike, kupljene v eni od trgovin, pobrala seme in ga takoj, še svežega, posejala. Presenečenje je bilo veliko, saj so praktično vsa semena vzklila. Sejančki so uspešno preživeli pikiranje in presajanje. Rastline so sedaj močne in zdrave, pridelek pa stalen in velik. Tudi bolezni ali škodljivcev nisem opazila, niti kakšnega pomanjkanja hranil. Pa še praktično zastonj so bile 🙂

Posted on by

Ko ni več nobenega prostora na vrtu

Kot običajno, mi je tudi letos zmanjkalo prostora na vrtu. Naivno pričakovanje, da bo v rastlinjaku dovolj prostora tako za paradižnike kot za paprike, se je zrušilo kot hišica iz kart, ko so orjaški paradižniki zasenčili nežne sadike paprik. Pognale so se v višino in ob tem potrošile toliko svojih moči, da na to, da bi zacvetele in obrodile plodove, ni bilo več mogoče računati.

Naslednji šok sem doživela ob spoznanju, da sem posejala in zasadila že ves vrt, pozabila pa rezervirati prostor za cukete. Brez teh pa seveda ne gre: paradižniki, cukete in solata so osnova, brez katere vrt nikakor ne more biti (pa naj mi ostali, na primer nizek fižol, korenček in kumare, lepo prosim, ne zamerijo).

Na srečo še nisem porabila vsega komposta iz letos nabavljenega BigBag-a, pa tudi lansko BigBag vrečo sem še vedno imela doma. Vrečama sem odrezala zgornji del, ju položila na tla poleg vrtnih gred in napolnila s kompostom. V prvo sem posadila štiri cukete, na sredo pa jajčevec, v drugo pa sredi julija dva jajčevca in osem paprik iz rastlinjaka. Vsi, še posebej pa paprike (saj so bile že kakšen meter velike in takšne sadike težje prenesejo presajanje) so dobili po dve pesti biooglja v sadilno jamico, zalila sem jih še z raztopino Epsomske soli in zastrla tla pod njimi z zastirko.

Zelo zanimivo je bilo opazovati, kako obzirne so bile v svoji rasti cukete ena do druge, kako pazljivo so simetrično poganjale svoje liste tako, da so se čim manj ovirale, in kako povsem brezobzirne so bile istočasno do jajčevca, ki je rastel na sredi okrogle grede med njimi. Brez milosti so mu poganjale liste visoko preko glave, da sem jih morala kar naprej opominjati in upogibati njihove liste stran. Dokler mi ni prekipelo, in sem nekaj velikih pahljačastih listov preprosto kar odstrigla. Vsaj za nekaj časa je imel potem ubogi jajčevec mir pred njimi.

Po končani sezoni bom kompost iz vreč bodisi porabila na visokih gredah ali pa ga pustila kar v vrečah za naslednje leto. Morda bom vanje posadila jesenski česen … Mislim, da bi mu pogoji za rast v vrečah ustrezali, saj ne mara zbite zemlje in zastajanja vode.

Slike govorijo same zase 🙂

Posted on by

Ohranjanje zdravja paradižnikov

Rastlinjak je poln paradižnikov, ki so bogato obrodili. Sadike sem vzgojila sama. Ker jih je bilo zelo veliko, sem jih kar precej tudi podarila. Prepričana sem bila, da imam domače seme sorte San Marzano, a sem se očitno uštela. Videti so, kot bi se San Marzano poročil s sorto Marmande. A ker sta obe sorti visokostebeni in mesnati, odlični tako za solate kot za mezge, se ne sekiram kaj dosti. Rastline, ki rastejo v rastlinjaku, so izjemno visoke, višje kot tiste, ki rastejo na prostem. Plodovi so veliki, mesnati in zelo okusni. Pod njimi raste nekaj sadik bazilike, ki jo dodamo paradižnikom pri pripravi mezge. Nekaj težav sem imela z gnilobo na muhi, a smo jo hitro rešili z dodajanjem kalcija. Med rastjo so redno dobivali doze Epsomske soli in biooglja, vsake toliko sem vznožje stebel obsula s kompostom.

Sprva sem odstranjevala zalistnike, a sem kasneje to opravilo opustila. Sproti sem odstranjevala liste, ki so se mi zdeli sumljivi (rumene lise so lahko znak pomanjkanja hranil, npr. magnezija itd., lahko pa tudi prvi znak bolezni).

Uspelo mi jih je ohraniti zdrave. Redno so dobivali Natrium sulphuricum C30 (preventivno na nekaj tednov), enkrat sem jih zalila s Siliceo C200 in (kolikor se spomnim, tudi samo enkrat) s Carbo vegetabilis C30. Carbo vegetabilis uporabimo  za preventivo pred pozno plesnijo, pa tudi za zdravljenje, ko paradižnike napade hitra in sicer pogubna glivična bolezen poznega poletja in jeseni. Ker nisem odstranjevala novih poganjkov, ampak samo stare liste, ki so se mi zdeli sumljivi, so rastline še vedno močno obraščene in bogato rojevajo plodove.

S podporo s homeopatijo in Epsomsko soljo bom nadaljevala vse do pozne sezone. Čez nekaj tednov jim bom odstrigla vrhove, da bodo imeli dovolj moči za dozorevanje zadnjih plodov.

Za zimsko zasaditev rastlinjaka pa se bom sedaj lotila vzgoje sadik blitve, solat in kitajskega zelja. Neposredno v rastlinjak bom posadila nizek fižol, da bo povrnil dušik, ki ga je porabil paradižnik, v tla.

Posted on by

Gosenice na paradižnikih v rastlinjaku

Rastlinjaki imajo veliko prednosti, na žalost pa tudi pa tudi slabosti. Ena od slabosti je ta, da so škodljivci v njem zaščiteni kot ledvičke v masti: na varnem pred vremenskimi vplivi in naravnimi sovražniki se veliko lažje ohranijo, z veseljem razmnožujejo in brezsramno nažirajo z bogate mizice postrezi si.

Ampak … za vsako ritko palica raste! Tudi za takšno pretkanko, kot je Južna plodovrtka (Helicoverpa armigera). Odlično se je prilagodila življenju v rastlinjakih, kjer nam lahko več let zapovrstjo dela sive lase (in uniči pridelek paradižnika in paprike).

Kot vedno je zelo pomembno, da spoznamo svojega sovražnika. Samo tako lahko pripravimo učinkovito strategijo protinapada.

Južna plodovrtka je vrsta sovke, ki se pojavlja po vsej Sloveniji. Aktivna je ponoči in ker je vsejeda, je njen izbor rastlin zelo širok. V zadnjih letih se pojavlja v večjem obsegu kot škodljivec v rastlinjakih.

Napada paradižnik in papriko. Povzroča škodo na plodovih, cvetovih in listih. Metulji so precej veliki, gosenice pa lahko zrastejo do 4 cm. Barva gosenic se med razvojem spreminja in je odvisna od vrste hrane. Mlajše gosenice so svetlo zelene barve, s staranjem spremenijo barvo v temno zeleno z izrazito temno in svetlo bočno črto na telesu. Južna plodovrtka ima dva rodova, tretji rod prezimi kot buba v tleh. Pri nas prezimi na prostem izjemoma, pogosteje pa v rastlinjakih. Metulji letajo od konca maja do oktobra. Na prostem ima 2 do 3 generacije, v rastlinjaku 6 generacij.

Predlagani ukrepi so:

  1. Rastline in njihove plodove zaščitimo s Kaolinom: https://www.gajin-vrt.com/kaolin/
  2. Uporabimo homeopatski pripravek za gosenice Bombyx procesionae: https://www.gajin-vrt.com/product/bombyx-proc-c30-sprevodni-prelec-globule-13-g/
  3. Plodove napadenih plodovk sproti odstranimo. Na kompost jih ne odlagamo, ampak jih raje zmulčimo.
  4. Po končani sezoni poiščemo in odstranimo bube, ki prezimujejo, iz zemlje v rastlinjaku.
  5. V rastlinjaku lahko obesimo lepljive rumene plošče, da z njimi lovimo metuljčke, a predlagam, da naj bo to le skrajni ukrep, saj bi se nanje nalepile tudi koristne žuželke. Predvsem pa se moramo zavedati, da so glavni problem bube, ki bi prezimile v tleh, če jih ne bi poiskali in odstranili iz zemlje.
Posted on by

Sadimo za jesen in zimo

Kaj vse lahko posejemo za jesen in zimo:

BLITVA: april – julij + september
Dobri sosedje: brokoli, brstični ohrovt, cvetača, črna redkev, fižol, grah, kitajsko zelje, kolerabica, korenček, ohrovt, redkvica, redkev, solata, zelje. Nasvet: sadike blitve zlahka preživijo zimo. Blitvo iz pokritih visokih gred in rastlinjakov lahko jemo do pozne jeseni in že zgodaj spomladi. Zunanje liste režemo, srček puščamo nedotaknjen.

ČRNA REDKEV: junij – avgust
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, korenček, kreša, paradižnik, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača.

GLAVNATA SOLATA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje , listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

PAK CHOI: marec – september
Dobri sosedje: motovilec, francoska špinača, novozelandska špinača, užitni tolščak, solata, špinača, čebula.

PASTINAK: avgust – september
Dobri sosedje: čebula, krompir, rdeča pesa, redkvica, redkev, repa, solata, špinača.

PETERŠILJ, LISTNI: februar – avgust
Dobri sosedje: kumare, paradižnik, por, rdeča pesa, redkvica, špargelj, artičoka, krompir, česen.

REDKEV EISZAPFEN: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, listnati ohrovt, endivija, nizek in visok fižol, korenček, vrtna kreša, paradižnik, pastinak, por, rdeča pesa.

REDKVICE: marec – sredina septembra
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, buče in bučke, korenček, kreša, lubenice, melone, paprika, paradižnik, peteršilj, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača, francoska špinača.

SOLATA BERIVKA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje, listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

ŠPINAČA: marec – april + avgust – oktober
Dobri sosedje: bob, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, fižol, jajčevec, krompir, ohrovt, pastinak, strniščna repa, redkvica, zelje, listnati ohrovt, kumare, kolerabica, hren, rabarbara, zelena, paradižnik, sladka koruza, azijska listnata zelenjava.

Poglejmo podrobneje, kako se lotimo motovilca:

Motovilec sejemo od avgusta do konca septembra. Semena pred setvijo za 1 dan shranimo v zamrzovalnik, da povečamo kaljivost. Sejemo ga lahko direktno na gredo, ali pa pripravimo sadike v multilončkih  – še najbolje pa je, da uporabimo obe metodi in z motovilcem iz multilončkov čez kakšen mesec zapolnimo vrzeli na gredi.

Dobri sosedje: bob, fižol, kitajsko zelje, kumarice, paprika, paradižnik, redkvica, sladka koruza, jagode, kolerabica, ohrovt, por, špinača, čebula, azijska listnata zelenjava.

Medvrstna razdalja: 10 do 15 cm; razdalja med rastlinami v vrsti: 5 cm.

Sejanje na gredo: gredo plitvo zrahljamo, posejemo motovilec, ga zalijemo, rahlo zakrijemo in nežno potlačimo.

Prostore med vrstami zastremo z zastirko iz komposta (če nimamo svojega, uporabimo Kompost z bioogljem za presajanje UNI). Presajene sadike zalivamo vsak dan prve 3 dni, nato pa le še izjemoma, glede na vreme.

Motovilec zlahka prenese mraz, celo do -15 °C. Pod snegom prezimi brez težav. Kadar snega ni, pa tudi zato, da ga lažje nabiramo, ga pokrijemo z vrtno kopreno. Nabirali ga bomo lahko vse do aprila naslednje leto. Naberemo ga le toliko, kot ga lahko sproti porabimo. Če bomo nabirali le zunanje liste, rozete pa puščali na gredi, ga bomo imeli dlje časa na voljo.

Posted on by

Kam so izginili rdeči polži?

Po lanski invaziji rdečih španskih lazarjev na Zaplani sem pričakovala, da bodo letos še bolj preplavili vrt in okolico hiše.

Oborožena z znanjem in izkušnjami sem jih bila letos pripravljena pričakati iz oči v oči. Pa nič. V okolici hiše sem pogosto srečala velike vrtne polže s hišico in črne lazarje. Obojih sem vedno vesela, saj sta naši avtohtoni vrsti in pomemben del biotske raznolikosti. Španski lazarji pa kot da bi se pogreznili v zemljo! Ni jih bilo spomladi, niso se pojavili poleti in tudi zdaj, ko se poletje bliža jeseni, jih od nikoder ni. Pričakovala sem jih vsaj v kompostu, ki sva ga stresla iz kompostnika, da bi ga porabila na dvignjeni gredi – pa nič.

V vsej letošnji sezoni sva videla samo dva primerka.

Ne vem, kaj je povzročilo njihovo izginotje. Upam pa, da vsaj nekoliko tudi vse, kar sem počela v zvezi z njimi:

  • Sadike sem, še preden so šle na vrt, poškropila in zalila s homeopatskim pripravkom Helix tosta.
  • Rastline na vrtu, še posebej vse mlade, sem zaščitila z izdelkom Vrt brez polžev.
  • Če sem med delom na vrtu naletela na katerega od njih, je zaključil svojo pot v loncu s kropom.
  • Ponoči sem vrt in okolico hiše pregledovala z baterijo, jih nabirala v vedro, nato pa polila s kropom.
  • Goščo sem naslednje jutro polila po robu parcele, ki meji na travnik pod nami. Vedela sem, da so prve izvidnice španskih lazarjev pred letom ali dvema prišle prav od tam.

… in tudi vse tisto, kar nisem:

  • Nisem jih nosila v gozd, da bi jih tam izpustila.
  • Nisem jih hranila s polento ali kakšno drugo poslastico.
  • Nisem si delala utvar, da so itak samo polžki in da bo sobivanje z njimi možno.
  • Nisem samo upala, da se bodo sčasoma že unesli in nehali uničevati vse na njihovi poti, ampak sem se jih lotila odločno in z vsemi topovi.

Kaj se je zgodilo? Se bodo vrnili? Ne vem. Zanima me, ali ima še kdo takšno zanimivo izkušnjo.

Posted on by

Strune na vrtu

Strune so ličinke hrošča pokalice.

Težava je v tem, da v tleh ostanejo 3 do 4 leta, nakar se razvijejo v hroščke, ki spet izležejo jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke – strune.

Ime so dobile zato, ker so zaradi hitina trde in čvrste kot strune kitare. So slamnato rumene do rdečkaste barve, dolge pa od 1,5 do 3,5 cm.

Običajno jih na vrt zanesemo z zapleveljenim ali nezrelim gnojem in kompostom. Veliko težav z njimi lahko imamo tudi vsakič, ko iz travnika ali zapleveljene njive naredimo vrt.

Ko jih enkrat imamo, so velik problem, saj naredijo veliko škode, pa tudi znebiti se jih je težko. Največ škode naredijo na posevkih krompirja, koruze, sladkorne pese in vrtnin. Na vrtu nam naredijo veliko škode, ker glodajo koreninice rastlin. V gomoljih in korenih iščejo vodo, zato naredijo v sušnih letih še več škode kot sicer.

Kaj lahko naredimo?

  1. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra ali Thuja.
  2. Zastiramo tla: zastirka je priporočljiva zato, ker potem hrošči pokalice ne morejo odlagati jajčec v zgornje plasti zemlje.
  3. Uporabimo zeleno gnojenje: lucerna in detelja strunam prijata, prav tako tudi žita. Ajda, lan, konoplja in proso pa zmanjšata njihovo število. Primer: na prazne dele vrta posejemo ajdo. Preden bo naredila seme, jo požanjemo in uporabimo za zastirko (če seveda ne želimo, da se nam naslednje leto zaseje sama). Ajda v tla sprošča snovi, ki jih strune ne prenesejo. Enako velja tudi za majskega hrošča. Ali: na prazne gredice posejemo belo gorjušico. Tik pred cvetenjem jo požanjemo, zadelamo v tla in dobro zalijemo.
  4. Rahljamo tla: strunam rahla zemlja ne odgovarja. Rahla zgornja plast zemlje se lažje izsuši in v takšnih razmerah jajčeca popadejo, strune pa poginejo. Tudi ptiči jih tam lažje najdejo. Ptičke bodo raje na našem vrtu, če jim na vrtu omogočimo dostop do sveže vode (če na vrtu nimamo ribnika ali česa podobnega, lahko globok podstavek za cvetlični lonec s pomočjo vrvice obesimo na drevo in vanj nalijemo vodo).
  5. Ne preganjamo krtov: krti so dobrodošli pomočniki, ki z veseljem pomalicajo strune in bramorje.
  6. Izdelamo vabe: žogice iz ovsenih kosmičev, malo medu in vode. Vrečko ovsenih kosmičev pomešamo z nekaj žlicami medu in toliko vode, da dobimo testo, iz katerega lahko oblikujemo žogice v velikosti tenis žogic. Žogice zakopljemo v vrtna tla. Občasno jih izkopljemo in odstranimo strune, ki so se zarile v žogice. Da jih bomo lažje našli in izvlekli iz tal, žogice zavijemo v mrežico, ki gleda iz tal (npr. mrežica, v kateri kupimo krompir ali čebulo). Podoben nasvet je tudi na kose narezan krompir, ki ga zakopljemo in uporabimo za vabo za strune.
  7. Kapucinke, ognjič in žametnice posadimo med zelenjavo in na rob gredic. Njihove korenine izločajo snov, ki je za strune strupena.