Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Buče in bučke so nam ali zelo ljube, ali pa jih sploh ne maramo. Kdor jih ima rad, dobro ve, da je z njimi velikokrat tudi velik križ. Začne se že pri cvetovih …

1. Vprašanje: Zakaj ima naša cuketa samo moške cvetove?
   Odgovor: preden začne bučka poganjati ženske cvetove, se na njej pojavi množica moških cvetov. Neučakani vrtnarji se bojijo, da plodov ne bo. A brez skrbi! Na bučki najprej poženejo moški cvetovi, da bučka privabi čebelice in druge opraševalce na svoje cvetove in jih navadi na to, da jo redno obiskujejo. Moški cvetovi so zelo uporabni za poskusno dobo uvajanja čebelic. Ženski cvetovi so dragoceni in zrastejo kasneje. Zelo pomembno je, da so pravilno oplojeni, saj se bo le iz oplojenih cvetov lahko razvil kakovosten plod, v katerem bodo dozorela semena za naslednji rod bučk.
   
2. Vprašanje: Lahko imamo na vrtu samo eno cuketo?
   Odgovor: Lahko, a bi bilo smiselno, da se ne zanašate samo na čebelice in jo oprašite sami. Prosite sosednjega vrtnarja, ki ima bučke in buče, če lahko s čopiči poberete nekaj peloda z moških cvetov njegove cukete, nato pa s čopiči oprašite ženske cvetove svoje cukete. Uporabite lahko tudi pelod drugih sort buč, nič ne bo narobe s plodovi. Le seme tako skrižane buče ne bo več prava cuketa, temveč nekaj več ali manj skrižanega.
   
3. Vprašanje: Vsako leto mi zgnijejo bučke na koncu plodu (gnitje na cvetu). Kaj lahko naredim?
   Odgovor: Neoplojen plod se razvije nepopolno in velikokrat, še preden doraste, zgnije. Vzrokov za gnitje mladih bučk je veliko (poglejte še članek Zakaj gnijejo mlade bučke?). Največkrat spregledamo tistega, ki ga najlažje preprečimo: plod bučke zgnije, ker cvet ni bil oplojen. Cvetove bučk lahko zlahka oprašimo sami s pomočjo čopičev. Čebelice morajo cvet obiskati velikokrat, da je oplojen, zato je vsekakor smiselno, da ga oplodimo sami in tako preprečimo težave.
   
4. Vprašanje: Kakšna je razlika med moškim in ženskim cvetom bučke?
   Odgovor: Moški cvet ima dolg pecelj. Ženski cvet ima krajši pecelj in med cvetom in pecljem je zametek plodu, ki je sprva videti kot majhna bunkica (pri bučah) ali majhen valj (pri bučkah). Te bunkice moški cvet ima.

Med letošnjimi vročinskimi valovi naše rastline močno trpijo. Vročino spremlja tudi huda suša in v nekaterih občinah so že prepovedali uporabo pitne vode za zalivanje. In smo že pri prvem problemu in rešitvi zanj:

Prepoved uporabe pitne vode za zalivanje
Problem rešimo tako, da ob hiši vkopljemo cisterno za zbiranje kapnice. Cisterno s pomočjo cevi povežemo z žlebovi, da se med deževjem vanjo steka kapnica s strehe. Cisterna z nekaj tisoč kubičnimi metri prostornine bo rešila probleme z zalivanjem na vrtovih tudi v najbolj vročih in sušnih poletnih mesecih.

Uporabimo zastirko: z njo preprečimo pregrevanje tal in tudi izhlapevanja je zaradi zastirke manj. Na novo zastirko vedno položimo na hladna tla – ne polagamo je sredi dneva na ogreta tla, pač pa zgodaj zjutraj na ohlajena. V prvem primeru bi v tla “zaklenili” vročino, v drugem pa vanje “zaklenemo” hlad. Pomembno: zastirke nikoli ne položimo tik do stebel. Na fotografiji: s kosilnico sem pokosila plevel v senci ob robu gozda in ga takoj, še svežega, uporabila za zastirko.

Senčenje rastlin
Močno sonce in suša sta morilska kombinacija za naše vrtove. V času vročinskih valov je pomembno, da rastline zaščitimo s senčenjem. Senčimo jih lahko s protitočno mrežo ali kopreno. Na vrtu sem s pomočjo palic in lokov postavila šotore iz koprene tako, da zrak pod njimi ne zastaja. Na ta način lahko do cvetov priletijo čebelice in rastline se v šotoru ne morejo “skuhati”. Šotori so odprti proti severu. Pred kratkim, v času vročinskega vala, sem vsemu navkljub posejala nekaj korenčka in črno redkev. Gredo s posevkom vsako jutro zalijem s škropilnico. Odkrito pustim do 10. ure dopoldan, saj mladi sejančki nujno potrebujejo vsaj nekaj neposredne sončne svetlobe, nato pa šotor zagrnem, da jih ne bi pomorilo (pre)močno sonce. Še to: zdi se mi pomembno, da material, iz katerega so šotori za senčenje, prepušča vodo in zrak. Tako bo tudi morebiten dež prišel do tal in na senčilu se ponoči ne bo nabiral kondenz, ki bi neprijetno kapljal na spodaj rastoče rastline.

Zaščita pred sončnim ožigom s Kaolinom
Rastline, ki jih ne moremo zaščititi s kopreno, npr. visoki fižol, okrasni grmi in drevesa, sadno drevje itd., zaščitimo s Kaolinom. Na 10 l vode dodamo 100 g Kaolina in s tako pripravljeno zmesjo poškropimo nadzemne dele rastlin. S Kaolinom sem poškropila tudi paradižnike v rastlinjaku, ker sem na enem od njih našla gosenico. Od takrat imamo v rastlinjaku mir pred škodljivci :). Na fotografiji: s Kaolinom zaščitena sliva. Kaolin jo ščiti pred vročinskim šokom in ožigom, škodljivci in požrešno šojo, ki je nora na sadje.

Za konec: če ste v dvomih, kaj je prav, se postavite v čevlje rastlin. Verjemite, kar ne prija vam, tudi njim ne prija. In uporabite logiko, pa ne boste mogli narediti napake. Če pa že – rastline in narava z veseljem in zlahka odpuščajo 🙂

Na začetku avgusta smo sredi najhujšega vročinskega vala, v vrtnarijah pa prav sedaj lahko kupimo rastline z velikim, tudi 50 % popustom. Razumljivo – bolje jih je prodati, kot s težavo oskrbovati v zahtevnih pogojih in se truditi, da ne bi propadle …

Ali je nakup rastlin sredi vročinskega vala smiseln? Moja hči ni imela pomislekov – seveda je. Če je pa tak popust! In če uboge rastline v natrpani vrtnariji tako zelo trpijo v vročini in suši!

Tako sem bila deležna džungelskega presenečenja: na kuhinjski mizi so me zvečer pričakali trije kiviji (dve punci in fant), ena Ananasova guava, en lep Saskatoon berry in dve Goji jagodi.

V tej vročini seveda ne bodo šli na vrt oziroma v sadovnjak. Na boljše čase bodo počakali v prijetnem hladu in senci kar v svojih loncih, redno zaliti in z dodatkom po ene pesti Biooglja AZ za lažje čakanje.

Kivije bom, ko se bo vročina umirila, posadila ob pergolo ob zahodni fasadi. Saskatoon berry je doma v Kanadi, zato bo posajen v sadovnjaku, a šele, ko bo vročina popustila. Enako velja tudi za obe Goji jagodi.

Edino Ananasova guava bo že sedaj odpotovala v velik lonec na zgornji terasi. Doma je v Južni Ameriki, zato ima rada tropsko vročino in ji bo že sedaj všeč biti zunaj. Vseeno pa ne bo stala na neposrednem soncu, pač pa v zavetnem delu terase, v delni senci. Edina od vseh hčerkinih rešenčkov bo morala zime preživljati v rastlinjaku; sicer prenese tudi do 9°C pod ničlo, a je zaradi mraza njena rodovitnost lahko zmanjšana. Njeni plodovi so menda zelo okusni in se jim ne nameravam odpovedati, zato bo zime preživljala v rastlinjaku.

Odgovor na zgornje vprašanje je torej preprost: če imamo možnost, da ohranimo nakupljene rastline zdrave in zadovoljne do takrat, ko jih bomo posadili na stalno mesto, jih je vsekakor smiselno kupiti. Če ne, pa pač ne.

Napake pri zalivanju:
– zalivanje zvečer: morda se nam bo zdelo, da bodo z večernim zalivanjem rastline imele največ koristi, saj bo izhlapela počasneje, kot bi dopoldan ali kasneje tekom dneva. Žal pa je ravno obratno. Z večernim zalivanjem povzročimo, da rastline vso noč stojijo v hladnih in vlažnih tleh, kar jim ne ustreza. Tudi rastline ponoči počivajo. Od vode, v kateri stojijo vso noč, nimajo kaj prida koristi. Rastline, katerih korenine se vso noč namakajo v vlažnih tleh, so kvečjemu manj odporne in zato bolj dovzetne za bolezni in škodljivce.
– zalivanje sredi dneva: zalivanje v najbolj vročih urah dneva ni neprijetno in naporno le za človeka, ki to počne, pač pa tudi za rastline, ki so ga deležne. Pregretim rastlinam, ki v hudi vročini počivajo in dihajo na škrge, pljusk vode ne bo prijal; lahko jih celo spravi v šok, ki lahko povzroči oslabitev imunskega sistema, posledično pa prihod škodljivcev in bolezni. Razen tega voda, ki jo zlijemo na vroča, pregreta tla, globljih plasti, kjer je najbolj potrebna, sploh ne bo dosegla, saj bo še pred tem izhlapela. Rastline, ki rastejo v zemlji, kjer je z vodo oskrbovana le zgornja plast, se na stanje odzovejo tako, da korenine usmerijo k površju. Zaradi tega so manj stabilne in manj odporne na sušo.
– zalivanje s cevjo, ki škropi vodo iz vodovoda: voda, ki priteče iz vodovodne pipe, je hladna in klorirana. Pri segretih rastlinah lahko povzroči šok. Napačno je tudi škropljenje rastlin: zaliti mora tla, torej zemljo, in ne listov in drugih nadzemnih delov rastlin.
– prepogosto in/ali preveč pičlo zalivanje: z vsakodnevnim zalivanjem z majhnimi količinami vode bomo omočili samo zgornje plasti zemlje, kar je narobe.

Pravilno zalivanje:
– zalivamo zgodaj zjutraj. Zalivanje v zgodnjih jutranjih urah bo rastlinam najbolj koristilo. Voda ne bo takoj izhlapela, saj tla zjutraj še niso pregreta. Voda bo lahko pronicala tudi v globlje plasti zemlje, kjer rastlinam najbolj koristi. Rastline bodo pognale korenine globlje v tla, zato bodo bolj stabilne in odporne na sušo.
– zalivamo s postano vodo, ne s svežo in hladno iz vodovoda. Vodo natočimo v sode, postavljene v senco, kjer se lahko ogreje na temperaturo zraka.
– zalivamo tla, ne rastline. Rastlinam ne koristi tuširanje, pač pa izdatna in redna oskrba z vodo skozi korenine. Zlasti paradižnikom, ki so redna tarča plesni, ne koristi močenje listov, saj se na mokre liste spore plesni veliko lažje primejo.
– zalivamo obilno in po potrebi, ne na pamet: ko zalivamo, zalijemo obilno, pred naslednjim zalivanjem pa najprej preverimo tla v globini cca 20 cm. Suha površina tal ne pomeni nujno suhosti tudi v globini, zato pred zalivanjem vedno preverimo, kakšna so tla v globljih plasteh zemlje.

Za to, da paradižniki nikakor ne pordečijo, je lahko odgovornih več povzročiteljev. Pa vendar, glede na to, kakšne vročinske valove preživljamo letos, je dokaj jasno, da je letos ta vzrok – vročina.

Paradižniki najbolje uspevajo pri temperaturah med 20 in 25 °C. Pri 18°C jih že preveč zebe zebe, pri 29 °C pa jim je prevroče. In čeprav večina ljudi misli, da je paradižnik rastlina toplih področij in bi torej moral ljubiti vročino, je ravno obratno. V prevročem okolju ne bo uspeval.

Za barvanje paradižnika v rdeče sta ključna rastlinska pigmenta likopen in karoten. Zaradi različnih vzrokov je proces njunega nastajanja moten, zato paradižniki ostajajo zeleni. In mi z njimi.

Kaj lahko naredimo?

Lahko …

• oberemo plodove, še zlasti tiste, ki so se vsaj nekoliko že začeli barvati. Zložimo jih v papirnato vrečko in postavimo na kuhinjski pult. V nekaj dneh se bodo obarvali v rdeče (pod pogojem seveda, da je v kuhinji temperatura nižja kot zunaj).
• poskrbimo, da na rastlinah ni gosta džungla zelenja. Listi so enako kot plodovi veliki porabniki energije in kadar je rastlina v stresu (kot na primer med vročinskimi valovi), je lahko energije premalo za vse. Gosto rast zredčimo, odstranimo tudi vse veje do prve etaže. Vej in listja ne trgamo, pač pa režemo s škarjami. Do 1/3 zelenih delov lahko brez škode odstranimo z rastline.
• rastline senčimo, tla pod njimi zastiramo z zastirko. Zalivamo pravilno – več o tem piše v člankih Napačno in pravilno zalivanje in Vročina in suša ubijata.
• smo pazljivi, ko gnojimo, še zlasti, ko gnojimo z dušikom. Obilica dušika povzroči obilico zelenja, a le malo cvetja in plodov, pa še ti pogosto hitro odpadejo. Dušik lahko prepreči dostop rastlini do drugih ključnih elementov. Pomembnejši od dušika so za paradižnike kalcij, kalij in magnezij ter fosfor za nastanek cvetov.
• oskrbujemo rastline s potrebnimi hranili (vsaki rastlini tudi med rastjo dodamo po nekaj pesti BIooglja AZ) ter na ta način poskrbimo, da ne podležejo boleznim in škodljivcem. Preventivno uporabimo homeopatski pripravek Natrium sulphuricum C30 (proti plesnim) in Ocimum canum C6 (bazilika – za krepitev).
• potrpežljivo čakamo na prijetnejše temperature in poskrbimo, da jih bodo paradižniki dočakali v dobri kondiciji.

V prejšnjih sezonah sem preizkusila gojenje visokega fižola v vigvamih (o tej temi sem takrat pisala v Novicah). Gotovo ima svoje prednosti; na primer to, da močan veter vigvam težje podre, kot težko obloženo preklo. Slabost je po mojem v tem, da je notranjost vigvama slabo osvetljena, zaradi česar rastlina dobi svetlo samo z ene strani – z zunanje strani vigvama. Zato sem se letos odločila, da bo fižol preklar spet rasel na preklah, a malo drugače, kot je to običajno.

Na gredo sva v ravni vrsti postavila 8 prekel. Pomembno je, da so prekle vsaj po metra globoko zapičene v tla. Na južni strani prekel sem po vsej dolžini grede naredila jarek in vanj dokaj na gosto posejala fižol sorte Barjanec. Potem sem na prekle napela mrežo za kumare. Tako je imel fižol za plezanje na voljo ne le prekle, pač pa tudi mrežo med njimi. Poskus je odlično uspel in fižol je zelo bogato obrodil.

Na južni rob grede sem po vsej njeni dolžini posadila sadike paprik, na približno pol metrske razdalje. Tukaj so imele paprike zavetje in zanje prijetno južno lego ter hkrati obilje dušika, ki so ga fižolove koreninice ustvarjale v tleh, v zameno pa so paprike senčile tla pod fižolom, da se niso pregrevala in izsuševala.

Dobri sosedje, dobri prijatelji 🙂

P.S. Letošnje sadike paprik nisem vzgojila iz kupljenega, niti iz domačega semena. Naredila sem poskus, od katerega nisem pričakovala velikega uspeha, zato o njem niti nisem pisala. Na začetku leta sem iz rdeče paprike, kupljene v eni od trgovin, pobrala seme in ga takoj, še svežega, posejala. Presenečenje je bilo veliko, saj so praktično vsa semena vzklila. Sejančki so uspešno preživeli pikiranje in presajanje. Rastline so sedaj močne in zdrave, pridelek pa stalen in velik. Tudi bolezni ali škodljivcev nisem opazila, niti kakšnega pomanjkanja hranil. Pa še praktično zastonj so bile 🙂