Kategorija: Avgust

V prejšnjih sezonah sem preizkusila gojenje visokega fižola v vigvamih (o tej temi sem takrat pisala v Novicah). Gotovo ima svoje prednosti; na primer to, da močan veter vigvam težje podre, kot težko obloženo preklo. Slabost je po mojem v tem, da je notranjost vigvama slabo osvetljena, zaradi česar rastlina dobi svetlo samo z ene strani – z zunanje strani vigvama. Zato sem se letos odločila, da bo fižol preklar spet rasel na preklah, a malo drugače, kot je to običajno.

Na gredo sva v ravni vrsti postavila 8 prekel. Pomembno je, da so prekle vsaj po metra globoko zapičene v tla. Na južni strani prekel sem po vsej dolžini grede naredila jarek in vanj dokaj na gosto posejala fižol sorte Barjanec. Potem sem na prekle napela mrežo za kumare. Tako je imel fižol za plezanje na voljo ne le prekle, pač pa tudi mrežo med njimi. Poskus je odlično uspel in fižol je zelo bogato obrodil.

Na južni rob grede sem po vsej njeni dolžini posadila sadike paprik, na približno pol metrske razdalje. Tukaj so imele paprike zavetje in zanje prijetno južno lego ter hkrati obilje dušika, ki so ga fižolove koreninice ustvarjale v tleh, v zameno pa so paprike senčile tla pod fižolom, da se niso pregrevala in izsuševala.

Dobri sosedje, dobri prijatelji 🙂

P.S. Letošnje sadike paprik nisem vzgojila iz kupljenega, niti iz domačega semena. Naredila sem poskus, od katerega nisem pričakovala velikega uspeha, zato o njem niti nisem pisala. Na začetku leta sem iz rdeče paprike, kupljene v eni od trgovin, pobrala seme in ga takoj, še svežega, posejala. Presenečenje je bilo veliko, saj so praktično vsa semena vzklila. Sejančki so uspešno preživeli pikiranje in presajanje. Rastline so sedaj močne in zdrave, pridelek pa stalen in velik. Tudi bolezni ali škodljivcev nisem opazila, niti kakšnega pomanjkanja hranil. Pa še praktično zastonj so bile 🙂

Kot običajno, mi je tudi letos zmanjkalo prostora na vrtu. Naivno pričakovanje, da bo v rastlinjaku dovolj prostora tako za paradižnike kot za paprike, se je zrušilo kot hišica iz kart, ko so orjaški paradižniki zasenčili nežne sadike paprik. Pognale so se v višino in ob tem potrošile toliko svojih moči, da na to, da bi zacvetele in obrodile plodove, ni bilo več mogoče računati.

Naslednji šok sem doživela ob spoznanju, da sem posejala in zasadila že ves vrt, pozabila pa rezervirati prostor za cukete. Brez teh pa seveda ne gre: paradižniki, cukete in solata so osnova, brez katere vrt nikakor ne more biti (pa naj mi ostali, na primer nizek fižol, korenček in kumare, lepo prosim, ne zamerijo).

Na srečo še nisem porabila vsega komposta iz letos nabavljenega BigBag-a, pa tudi lansko BigBag vrečo sem še vedno imela doma. Vrečama sem odrezala zgornji del, ju položila na tla poleg vrtnih gred in napolnila s kompostom. V prvo sem posadila štiri cukete, na sredo pa jajčevec, v drugo pa sredi julija dva jajčevca in osem paprik iz rastlinjaka. Vsi, še posebej pa paprike (saj so bile že kakšen meter velike in takšne sadike težje prenesejo presajanje) so dobili po dve pesti biooglja v sadilno jamico, zalila sem jih še z raztopino Epsomske soli in zastrla tla pod njimi z zastirko.

Zelo zanimivo je bilo opazovati, kako obzirne so bile v svoji rasti cukete ena do druge, kako pazljivo so simetrično poganjale svoje liste tako, da so se čim manj ovirale, in kako povsem brezobzirne so bile istočasno do jajčevca, ki je rastel na sredi okrogle grede med njimi. Brez milosti so mu poganjale liste visoko preko glave, da sem jih morala kar naprej opominjati in upogibati njihove liste stran. Dokler mi ni prekipelo, in sem nekaj velikih pahljačastih listov preprosto kar odstrigla. Vsaj za nekaj časa je imel potem ubogi jajčevec mir pred njimi.

Po končani sezoni bom kompost iz vreč bodisi porabila na visokih gredah ali pa ga pustila kar v vrečah za naslednje leto. Morda bom vanje posadila jesenski česen … Mislim, da bi mu pogoji za rast v vrečah ustrezali, saj ne mara zbite zemlje in zastajanja vode.

Slike govorijo same zase 🙂

Rastlinjak je poln paradižnikov, ki so bogato obrodili. Sadike sem vzgojila sama. Ker jih je bilo zelo veliko, sem jih kar precej tudi podarila. Prepričana sem bila, da imam domače seme sorte San Marzano, a sem se očitno uštela. Videti so, kot bi se San Marzano poročil s sorto Marmande. A ker sta obe sorti visokostebeni in mesnati, odlični tako za solate kot za mezge, se ne sekiram kaj dosti. Rastline, ki rastejo v rastlinjaku, so izjemno visoke, višje kot tiste, ki rastejo na prostem. Plodovi so veliki, mesnati in zelo okusni. Pod njimi raste nekaj sadik bazilike, ki jo dodamo paradižnikom pri pripravi mezge. Nekaj težav sem imela z gnilobo na muhi, a smo jo hitro rešili z dodajanjem kalcija. Med rastjo so redno dobivali doze Epsomske soli in biooglja, vsake toliko sem vznožje stebel obsula s kompostom.

Sprva sem odstranjevala zalistnike, a sem kasneje to opravilo opustila. Sproti sem odstranjevala liste, ki so se mi zdeli sumljivi (rumene lise so lahko znak pomanjkanja hranil, npr. magnezija itd., lahko pa tudi prvi znak bolezni).

Uspelo mi jih je ohraniti zdrave. Redno so dobivali Natrium sulphuricum C30 (preventivno na nekaj tednov), enkrat sem jih zalila s Siliceo C200 in (kolikor se spomnim, tudi samo enkrat) s Carbo vegetabilis C30. Carbo vegetabilis uporabimo  za preventivo pred pozno plesnijo, pa tudi za zdravljenje, ko paradižnike napade hitra in sicer pogubna glivična bolezen poznega poletja in jeseni. Ker nisem odstranjevala novih poganjkov, ampak samo stare liste, ki so se mi zdeli sumljivi, so rastline še vedno močno obraščene in bogato rojevajo plodove.

S podporo s homeopatijo in Epsomsko soljo bom nadaljevala vse do pozne sezone. Čez nekaj tednov jim bom odstrigla vrhove, da bodo imeli dovolj moči za dozorevanje zadnjih plodov.

Za zimsko zasaditev rastlinjaka pa se bom sedaj lotila vzgoje sadik blitve, solat in kitajskega zelja. Neposredno v rastlinjak bom posadila nizek fižol, da bo povrnil dušik, ki ga je porabil paradižnik, v tla.

Rastlinjaki imajo veliko prednosti, na žalost pa tudi pa tudi slabosti. Ena od slabosti je ta, da so škodljivci v njem zaščiteni kot ledvičke v masti: na varnem pred vremenskimi vplivi in naravnimi sovražniki se veliko lažje ohranijo, z veseljem razmnožujejo in brezsramno nažirajo z bogate mizice postrezi si.

Ampak … za vsako ritko palica raste! Tudi za takšno pretkanko, kot je Južna plodovrtka (Helicoverpa armigera). Odlično se je prilagodila življenju v rastlinjakih, kjer nam lahko več let zapovrstjo dela sive lase (in uniči pridelek paradižnika in paprike).

Kot vedno je zelo pomembno, da spoznamo svojega sovražnika. Samo tako lahko pripravimo učinkovito strategijo protinapada.

Južna plodovrtka je vrsta sovke, ki se pojavlja po vsej Sloveniji. Aktivna je ponoči in ker je vsejeda, je njen izbor rastlin zelo širok. V zadnjih letih se pojavlja v večjem obsegu kot škodljivec v rastlinjakih.

Napada paradižnik in papriko. Povzroča škodo na plodovih, cvetovih in listih. Metulji so precej veliki, gosenice pa lahko zrastejo do 4 cm. Barva gosenic se med razvojem spreminja in je odvisna od vrste hrane. Mlajše gosenice so svetlo zelene barve, s staranjem spremenijo barvo v temno zeleno z izrazito temno in svetlo bočno črto na telesu. Južna plodovrtka ima dva rodova, tretji rod prezimi kot buba v tleh. Pri nas prezimi na prostem izjemoma, pogosteje pa v rastlinjakih. Metulji letajo od konca maja do oktobra. Na prostem ima 2 do 3 generacije, v rastlinjaku 6 generacij.

Predlagani ukrepi so:

1. Rastline in njihove plodove zaščitimo s Kaolinom: https://www.gajin-vrt.com/kaolin/
2. Uporabimo homeopatski pripravek za gosenice Bombyx procesionae: https://www.gajin-vrt.com/product/bombyx-proc-c30-sprevodni-prelec-globule-13-g/
3. Plodove napadenih plodovk sproti odstranimo. Na kompost jih ne odlagamo, ampak jih raje zmulčimo.
4. Po končani sezoni poiščemo in odstranimo bube, ki prezimujejo, iz zemlje v rastlinjaku.
5. V rastlinjaku lahko obesimo lepljive rumene plošče, da z njimi lovimo metuljčke, a predlagam, da naj bo to le skrajni ukrep, saj bi se nanje nalepile tudi koristne žuželke. Predvsem pa se moramo zavedati, da so glavni problem bube, ki bi prezimile v tleh, če jih ne bi poiskali in odstranili iz zemlje.

Kaj vse lahko posejemo za jesen in zimo:

BLITVA: april – julij + september
Dobri sosedje: brokoli, brstični ohrovt, cvetača, črna redkev, fižol, grah, kitajsko zelje, kolerabica, korenček, ohrovt, redkvica, redkev, solata, zelje. Nasvet: sadike blitve zlahka preživijo zimo. Blitvo iz pokritih visokih gred in rastlinjakov lahko jemo do pozne jeseni in že zgodaj spomladi. Zunanje liste režemo, srček puščamo nedotaknjen.

ČRNA REDKEV: junij – avgust
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, korenček, kreša, paradižnik, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača.

GLAVNATA SOLATA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje , listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

PAK CHOI: marec – september
Dobri sosedje: motovilec, francoska špinača, novozelandska špinača, užitni tolščak, solata, špinača, čebula.

PASTINAK: avgust – september
Dobri sosedje: čebula, krompir, rdeča pesa, redkvica, redkev, repa, solata, špinača.

PETERŠILJ, LISTNI: februar – avgust
Dobri sosedje: kumare, paradižnik, por, rdeča pesa, redkvica, špargelj, artičoka, krompir, česen.

REDKEV EISZAPFEN: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, listnati ohrovt, endivija, nizek in visok fižol, korenček, vrtna kreša, paradižnik, pastinak, por, rdeča pesa.

REDKVICE: marec – sredina septembra
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, buče in bučke, korenček, kreša, lubenice, melone, paprika, paradižnik, peteršilj, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača, francoska špinača.

SOLATA BERIVKA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje, listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

ŠPINAČA: marec – april + avgust – oktober
Dobri sosedje: bob, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, fižol, jajčevec, krompir, ohrovt, pastinak, strniščna repa, redkvica, zelje, listnati ohrovt, kumare, kolerabica, hren, rabarbara, zelena, paradižnik, sladka koruza, azijska listnata zelenjava.

Poglejmo podrobneje, kako se lotimo motovilca:

Motovilec sejemo od avgusta do konca septembra. Semena pred setvijo za 1 dan shranimo v zamrzovalnik, da povečamo kaljivost. Sejemo ga lahko direktno na gredo, ali pa pripravimo sadike v multilončkih  – še najbolje pa je, da uporabimo obe metodi in z motovilcem iz multilončkov čez kakšen mesec zapolnimo vrzeli na gredi.

Dobri sosedje: bob, fižol, kitajsko zelje, kumarice, paprika, paradižnik, redkvica, sladka koruza, jagode, kolerabica, ohrovt, por, špinača, čebula, azijska listnata zelenjava.

Medvrstna razdalja: 10 do 15 cm; razdalja med rastlinami v vrsti: 5 cm.

Sejanje na gredo: gredo plitvo zrahljamo, posejemo motovilec, ga zalijemo, rahlo zakrijemo in nežno potlačimo.

Prostore med vrstami zastremo z zastirko iz komposta (če nimamo svojega, uporabimo Kompost z bioogljem za presajanje UNI). Presajene sadike zalivamo vsak dan prve 3 dni, nato pa le še izjemoma, glede na vreme.

Motovilec zlahka prenese mraz, celo do -15 °C. Pod snegom prezimi brez težav. Kadar snega ni, pa tudi zato, da ga lažje nabiramo, ga pokrijemo z vrtno kopreno. Nabirali ga bomo lahko vse do aprila naslednje leto. Naberemo ga le toliko, kot ga lahko sproti porabimo. Če bomo nabirali le zunanje liste, rozete pa puščali na gredi, ga bomo imeli dlje časa na voljo.

Zavedati se moramo, da so poplavne vode na naše vrtove lahko prinesle snovi, ki so nevarne in škodljive za naše zdravje. Tudi na videz povsem čista voda lahko vsebuje nevarne snovi, ki onesnažijo naše pridelke in zemljo, v kateri rastejo. Če nečesa ne vidimo s prostim očesom, še ne pomeni, da ne obstaja. 

Poplavna voda je s sabo lahko prinesla fekalije, ki vrtove, njive, pašnike in travnike obremenijo s koliformnimi mikroorganizmi, prav tako pa tudi različne kemikalije, pesticide in naftne derivate, ker je v času poplav prišlo do njihovega izlitja.

Na onesnaženih območjih lahko poplavne vode povzročijo onesnaženje s težkimi kovinami (predvsem živo srebro, svinec, arzen, kadmij), mineralnimi olji in raznimi kemikalijami kot so dioksini, poliklorirani bifenili itd.

Na srečo lahko glede na količino padavin poplavne vode največkrat smatramo kot padavinske. Ob upoštevanju faktorja razredčitve v večini primerov naj ne bi bilo težav s koliformnimi bakterijami na vrtovih, njivah, pašnikih in travnikih. Izjeme so tiste površine, ki so prekrite z blati.

Blato zemeljskega izvora je vir okužbe z listerijo, kar je še posebej nevarno za otroke, nosečnice in starostnike, fekalno blato pa je vir okužbe s fekalnimi mikroorganizmi.

KGZS je na svoji spletni strani objavila tehnološka navodila za kmetovalce na poplavljenih področjih. V celoti jih lahko preberete tukaj: https://www.kgzs.si/uploads/dokumenti/strokovna_gradiva/tehnoloska_navodila_za_kmetovalce_na_poplavljenih_obmocjih_-_poplave_2023_11.08.23.pdf

Po poplavi nas mika, da bi se čim prej lotili urejanja poplavljenih vrtov. Vendar je pomembno, da z deli še nekaj časa počakamo, da ne bi povzročili še več škode, kot je že tako je.

Pomembno: ne hodite po travi in zemlji

Počakajte, da se vrt posuši. Hoja ali vožnja po mokri zemlji bo vse skupaj samo še poslabšala, saj uniči strukturo tal. Hodimo lahko samo po poteh. Če že moramo stopiti na gredo, najprej položimo na tla  desko ali stopne kamne. Okoli najbolj dragocenih rastlin lahko skopljemo jarek, s pomočjo katerega se bo zemlja, v kateri rastejo, hitreje znebila odvečne vode.

Čas za pospravljanje

Ko se poplavne vode umaknejo, se lotimo pospravljanja in čiščenja. Obujemo primerno obutev (škornje) in se pred nevarnimi snovmi zaščitimo z rokavicami in ustrezno obleko.

Najprej zberemo in odstranimo naplavine. S površine vrta in trate odstranimo mulj, ki ga je nanesla poplava. Trde površine speremo, da odstranimo obremenilne snovi. Speremo tudi liste rastlin (trajnic).

Kontaminirane pridelke sadja in zelenjave odstranimo z vrta. Zelišč z zeliščne grede ne nabiramo. Če že, jih uporabimo samo za kuhanje, nikakor ne uporabljamo neprekuhanih zelišč. Najbolje pa je, če z nabiranjem počakamo do naslednjega leta. (glej še članek Ali lahko uporabimo zelenjavo s poplavljenega vrta?)

Trato prezračimo s pomočjo vil; na ta način povečamo tudi drenažo. Vile zapičimo v tla na enakomernih razdaljah tako, da za sabo puščajo globoke vidne sledove. V luknje lahko nasipamo kremenčev pesek, da izboljšamo drenažo.

Grede prekrijemo s plastjo predelanega komposta, da pospešimo njihovo obnavljanje. To je še posebej pomembno, če so bila tla poplavljena dlje časa.

Posejemo lahko rastline za zeleno gnojenje. Zimski mraz jih bo polegel, zemljo bodo zaščitile kot zastirka in jo nahranile. Več o zelenem gnojenju lahko preberete tukaj: Zeleno gnojenje.

Razmislimo tudi, kako bi lahko v bodoče zaščitili vrt pred sušo, vročino, neurji, točo in poplavami. Preventiva je vedno veliko cenejša, boljša in učinkovitejša od kurative.

Mulčenje = dodajanje kisika

Uporaba zastirke na poplavljenih vrtovih pomaga revitalizirati vrtno zemljo.

Poplave zmanjšajo razpoložljiv kisik v zemlji. Vplivajo tudi na splošno stabilnost tal in na način, kako se delci zemlje povezujejo med seboj. Proces obnove tal po poplavi dejansko pomeni proces ponovne oživitve tal. Ravnovesje med mikroorganizmi v tleh je po poplavi močno načeto, nujni so ustrezni ukrepi. Najprej poskrbimo, da se zemlja čim hitreje osuši. Najbolje je, če voda odteče sama. Proces lahko pospešimo tako, da izkopljemo jarke. Po zemlji hodimo kolikor malo je mogoče, prav tako po njej ne vozimo s samokolnico ali z različnimi stroji. Hoja in vožnja zemljo še bolj zbijejo in poškodujejo.

Dodajanje hranil

Poplava odplakne hranilne snovi iz zemlje. Dodajanje komposta, predelanega gnoja, obogatenega in aktiviranega biooglja (Biooglje-aktivator zemlje) in zastirke so najboljši načini, da zemlji povrnemo izgubljena hranila in ravnovesje. Umetna gnojila so neprimeren dodatek, zato jih ne uporabljamo. Ko se zemlja začne sušiti, izmerite njeno pH vrednost. Poplavljena zemlja pogosto postane bolj kisla; njen pH lahko uravnovesimo z dodajanjem dolomitnega apna. Ne hitite z obdelovanjem namočene zemlje, ker boste s tem še bolj poškodovali njeno strukturo. Stanje preverite tako, da z lopato naredite jamo v zemljo. Če se bo na dnu jame nabrala voda, boste morali z delom na zemlji še počakati.

Rastlinske bolezni po poplavi

Bodite pripravljeni na večji obseg pojavov bolezni in napadov škodljivcev, ker so rastline zaradi dogodka oslabljene in zato lažji plen zanje. Glivične bolezni in gniloba korenin so značilen pojav po poplavah in močnem deževnem obdobju. Rastlinam lahko pomagate s homeopatskimi pripravki za rastline.

Ne hitite preveč s ponovno zasaditvijo vrta, ko se poplavne vode umaknejo. Dodajanje komposta, predelanega gnoja in zastirke je priporočljivo, vendar bo zemlja potrebovala nekaj časa, da bo te snovi koristno porabila v procesu regeneracije.

Tudi poškodovanih dreves in grmovnic ne obrezujte takoj, ko se vode umaknejo. Seveda je nujno, da takoj odstranimo polomljene in očitno odmrle dele rastlin, z vsem ostalim obrezovanjem pa počakamo, da si rastline po stresu zaradi hude preizkušnje lahko opomorejo.

Priporočljivi izdelki:

Homeopatski pripravek, ki pomaga okrevati zaradi poplave ali prevelike namočenosti oslabljenim rastlinam: Dulcamara

Homeopatska pripravka za polomljene, poškodovane rastline: Arnica in Calendula

Oživi, nahrani in pomaga pri odstranjevanju toksinov iz zemlje: Biooglje – aktivator zemlje

Ekološki kompost za obnavljanje zemlje in za zastiranje: Eko kompost Sonnenerde

Poplavljena in namočena zemlja vsebuje le malo kisika, zaradi česar so onemogočeni in zaustavljeni skoraj vsi običajni procesi, ki potekajo v rastlini.

Rastline, ki so bile poplavljene ali je zemlja, v kateri rastejo, preveč namočena, delujejo uvelo; njihov videz pa ni posledica pomanjkanja vode, pač pa dejstvo, da zaradi pomanjkanja kisika procesi v njih ne potekajo, kot bi morali – in tako rastline ne morejo izkoristiti vode, v kateri sicer dobesedno skoraj plavajo.

Rastline na poplavljenem vrtu utonejo. Voda zalije prazne prostorčke v zemlji, ki so napolnjeni z zrakom. Zaradi pomanjkanja zraka pri koreninah listi porumenijo, korenine zgnijejo in rastlina propade.

Odgovor na zgornje vprašanje ni enak za vse vrtove, ki so utrpeli škodo zaradi poplav. Stanje presodimo za vsak vrt, za vsak posevek posebej.

Pomembno je, da se zavedamo, da so na vrtovih, kjer je voda preplavila posevke, rastline najverjetneje neprimerne za uživanje.

Samo v primeru, če vemo, da:

• poplavna voda ni vsebovala škodljivih snovi (fekalije, naftni derivati, pesticidi, kemikalije ipd.)
• in da bodo vrtnine dosegle tehnološko zrelost šele čez nekaj časa (po nekaj tednih ali več),

vrtnin ne podorjemo in jih oskrbujemo do tehnološke zrelosti. Ta navodila veljajo npr. za prezimni por, poznojesenski radič in endivijo ter različne razne kapusnice. Ko se bodo vode umaknile in se bodo tla nekoliko že osušila, vrtnine okopljemo, da razrahljamo po poplavi zbita tla in omogočimo, da zrak lahko pride do koreninskega sistema rastline.

Pomembno: z deli na vrtu začnemo šele, ko voda odteče in se zemlja osuši (ni več blatna), saj bi sicer še bolj porušili strukturo tal.

Kako oskrbimo posamezne skupine vrtnin:

1. Solate in špinače

Poplavljene solate in špinače, ki imajo uničene liste, če je med listi je blato, če imajo vonj po fekalijah, olju, raznih kemikalijah ipd., so popolnoma neprimerne za uživanje. Na površinah, zasajenih s temi rastlinami, je potrebno počakati, da se površine osušijo, nato pa rastlinske ostanke odstraniti. Rastline radiča in endivije, ki imajo do polne zrelosti še vsaj en mesec, pustimo na njivah, da jih izpere dež.

2. Kapusnice (zelje, ohrovt, cvetača, brokoli)

Blato, mulj in pesek se zarinejo zelo globoko v notranjost zeljnatih glav, zato čiščenje in pranje poplavljenih kapusnic ne pomaga. Poplavljene kapusnice so močno dovzetne za gnitje. Zelja, ki ga je poplavilo, ne moremo uporabiti za kisanje. Skoraj zagotovo potek kisanja (mlečno kislinskega vrenja) ne bo potekal pravilno, kisana zelenjava bo najverjetneje imela neprijeten priokus in neznačilen vonj. Kapusnice zmeljemo ali zdrobimo in vdelamo v tla. Če so bile kapusnice samo nekoliko poplavljene, počakamo, da se tla osušijo, nakar jih lahko poberemo. Dobro jih osušimo, da preprečimo gnitje. Pred uporabo pridelek temeljito očistimo in odstranimo liste, na katerih so ostanki zemlje in blata. Če so listne rozete kapusnic še v fazah formiranja in zapiranja glav napolnjene z muljem, je pred pobiranjem pridelka potrebno ponovno oceniti primernost le tega za trg in za predelavo. V primeru, da zeljne glave še niso dozorele in je do polne zrelosti in spravila tehnološko zrelih glav še vsaj en mesec, jih pustimo na njivi. Počakamo, da se njive osušijo in zrele rastline čim prej populimo. Preden jih skladiščimo, jih dobro osušimo in preberemo, ker bodo imele letos slabšo skladiščno obstojnost. Skladiščimo le zdrave pridelke.

3. Plodovke (paradižnik, paprika, jajčevci)

V nasadih plodovk moramo izločiti vse plodove, ki so prišli v stik s poplavno vodo. Ko se tla primerno osušijo (po mokrih in blatnih tleh ne hodimo!), plodove oberemo in uničimo. Pri plodovkah zaradi že tako ozkih kolobarjev ne priporočamo vkopavanja rastlinskih ostankov v tla.

4. Stročnice (fižol, grah)

Zrele stroke čim prej poberemo in posušimo. Zrna fižola v nedozorelih strokih fižola oluščimo. Zrna porabimo sveža, če so primerno dozorela, pa jih lahko tudi posušimo. Posušen fižol shranimo v zamrzovalniku in s tem preprečimo kaljenje ter razvoj plesni in škodljivcev.

5. Čebulnice

Ko se tla ustrezno osušijo, čebulo in česen izkopljemo in čim bolje osušimo. Najbolje je, če čebulnice spletemo v kite, ki jih obesimo na suho podstrešje. Čebulnic nikoli ne skladiščimo v vlažnih kleteh. Pridelek redno pregledujemo, saj obstaja večja možnost pojava skladiščnih bolezni. Pridelek čebule ali česna, ki je bil poplavljen v skladiščih, še enkrat dobro posušimo. Poplavljen por pa lahko ostane na gredah oziroma njivi.

6. Šparglji

V nasadih šparglja ni prišlo do večjih vidnih škod, če se voda na posevkih ni zadrževala več kot 48 ur. Pri šparglju škoda ne bo takoj vidna, vendar špargljev podzemni del zelo slabo prenaša velike količine vode in se bo verjetno škoda pokazala šele naslednjo pomlad. Priporočamo rahljanje zemlje ob šparglju – seveda, ko bodo tla dovolj odcejena, in pomladansko zgodno gnojenje, ko bodo temperature za to primerne. V primeru prehitrega odmiranja vej svetujejo, da se le-te odstranijo takoj, ko se pojavi rumenenje listov.

Vir: https://www.cerkno.si/wp-content/uploads/2023/07/novice-2023-tehnoloska-navodila-za-kmetovalce-na-poplavljenih-obmocjih.pdf?fbclid=IwAR1hWRE8HWT8Sv2mXOfGu4BYzMGwgbx1dW10gqFUDEZoxq7uG08GSCWjnl0

Preventiva je ključna. Če je vaš vrt na poplavnem področju, je najboljša pot, ki jo lahko izberete, skrb za vrtno zemljo.

V zemljo vkopljite veliko zrelega in kakovostnega rastlinskega ali živalskega komposta. Zemlja, v kateri je veliko organskih snovi, lažje regulira presežno vodo, jo lažje zadrži (v obdobju suše) in se tudi hitreje osuši (v obdobju presežnih vod).

Drenaža

Vrt uredite tako, da bo na njem čim manj področij, na katerih bi se lahko voda zadrževala, pa tudi tistih, ki vode ne morejo vsrkati (beton in asfalt). Poskrbite, da bo lahko voda z vrta čim hitreje odtekla. Izkopljite jarke. Na delu, kjer voda najraje zastane, lahko izkopljete ribnik. Vkopljite namakalne cevi, ki bodo v primeru presežne vode služile za drenažo. 

Če je vaš vrt pogosto poplavljen ali preveč namočen, razmislite, če ga ne bi vsaj delno preselili v visoke grede. Rastline so v visokih gredah posajene nad poplavnim področjem. Članek o različnih vrstah visokih gred lahko preberete TUKAJ.

Premišljena zasaditev

Korenine rahljajo in razbijajo zbitost zemlje, izboljšujejo njeno strukturo in omogočijo, da se zemlja hitreje znebi presežne vode. Še posebej uspešne pri tem so korenine dreves, zato je zasajanje dreves eden od najučinkovitejših načinov, da zmanjšamo možnost nastanka škode zaradi poplav. Posadite drevesa in grmovnice. Del vrta, na katerem je zemlja praviloma bolj namočena in se težje osuši, zasadite z rastlinami, ki jim takšno okolje ustreza, npr. vrbe, perunike in vijolice. 

Spremljajte vremensko napoved in opozorila

To pravilo ne velja samo za močno deževje, neurja in poplave, pač pa za vse dogodke, ki lahko povzročijo stres in poškodbe našim rastlinam.

Najbolj dragocene in občutljive rastline ovijte z zaščito, npr. z zimsko kopreno. Skopljite jarke za drenažo okoli večjih dreves in gred.

Preverite, če so električne naprave in stroji izklopljeni in spravljeni na mesta, kjer jih voda ne bo mogla doseči. Enako velja tudi za druge stroje in naprave. Na varno spravite tudi pločevinke z barvo, plastenke in kantice z oljem in nafto oziroma s katerokoli snovjo, ki bi lahko onesnažila okolico, če bi se prevrnila in razlila.

Poplavne vode lahko vsebujejo nevarne snovi, zato pravočasno poberite čim več pridelkov z vrta, prav tako na varno spravite vreče z zemljo in kompostom. Utrdite in zaščitite vrtne lope, preverite, če so rastlinjaki dovolj trdno postavljeni ali še bolje – prestavite jih na varno mesto, če se le da. Na varno spravite stvari, ki bi jih poplavne vode lahko odnesle in poškodovale, npr. vrtno orodje, pohištvo in okrasne predmete.