Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Dobra rešitev: fižol preklar na mreži in paprika za zastiranje

V prejšnjih sezonah sem preizkusila gojenje visokega fižola v vigvamih (o tej temi sem takrat pisala v Novicah). Gotovo ima svoje prednosti; na primer to, da močan veter vigvam težje podre, kot težko obloženo preklo. Slabost je po mojem v tem, da je notranjost vigvama slabo osvetljena, zaradi česar rastlina dobi svetlo samo z ene strani – z zunanje strani vigvama. Zato sem se letos odločila, da bo fižol preklar spet rasel na preklah, a malo drugače, kot je to običajno.

Na gredo sva v ravni vrsti postavila 8 prekel. Pomembno je, da so prekle vsaj po metra globoko zapičene v tla. Na južni strani prekel sem po vsej dolžini grede naredila jarek in vanj dokaj na gosto posejala fižol sorte Barjanec. Potem sem na prekle napela mrežo za kumare. Tako je imel fižol za plezanje na voljo ne le prekle, pač pa tudi mrežo med njimi. Poskus je odlično uspel in fižol je zelo bogato obrodil.

Na južni rob grede sem po vsej njeni dolžini posadila sadike paprik, na približno pol metrske razdalje. Tukaj so imele paprike zavetje in zanje prijetno južno lego ter hkrati obilje dušika, ki so ga fižolove koreninice ustvarjale v tleh, v zameno pa so paprike senčile tla pod fižolom, da se niso pregrevala in izsuševala.

Dobri sosedje, dobri prijatelji 🙂

P.S. Letošnje sadike paprik nisem vzgojila iz kupljenega, niti iz domačega semena. Naredila sem poskus, od katerega nisem pričakovala velikega uspeha, zato o njem niti nisem pisala. Na začetku leta sem iz rdeče paprike, kupljene v eni od trgovin, pobrala seme in ga takoj, še svežega, posejala. Presenečenje je bilo veliko, saj so praktično vsa semena vzklila. Sejančki so uspešno preživeli pikiranje in presajanje. Rastline so sedaj močne in zdrave, pridelek pa stalen in velik. Tudi bolezni ali škodljivcev nisem opazila, niti kakšnega pomanjkanja hranil. Pa še praktično zastonj so bile 🙂

Posted on by

Ko ni več nobenega prostora na vrtu

Kot običajno, mi je tudi letos zmanjkalo prostora na vrtu. Naivno pričakovanje, da bo v rastlinjaku dovolj prostora tako za paradižnike kot za paprike, se je zrušilo kot hišica iz kart, ko so orjaški paradižniki zasenčili nežne sadike paprik. Pognale so se v višino in ob tem potrošile toliko svojih moči, da na to, da bi zacvetele in obrodile plodove, ni bilo več mogoče računati.

Naslednji šok sem doživela ob spoznanju, da sem posejala in zasadila že ves vrt, pozabila pa rezervirati prostor za cukete. Brez teh pa seveda ne gre: paradižniki, cukete in solata so osnova, brez katere vrt nikakor ne more biti (pa naj mi ostali, na primer nizek fižol, korenček in kumare, lepo prosim, ne zamerijo).

Na srečo še nisem porabila vsega komposta iz letos nabavljenega BigBag-a, pa tudi lansko BigBag vrečo sem še vedno imela doma. Vrečama sem odrezala zgornji del, ju položila na tla poleg vrtnih gred in napolnila s kompostom. V prvo sem posadila štiri cukete, na sredo pa jajčevec, v drugo pa sredi julija dva jajčevca in osem paprik iz rastlinjaka. Vsi, še posebej pa paprike (saj so bile že kakšen meter velike in takšne sadike težje prenesejo presajanje) so dobili po dve pesti biooglja v sadilno jamico, zalila sem jih še z raztopino Epsomske soli in zastrla tla pod njimi z zastirko.

Zelo zanimivo je bilo opazovati, kako obzirne so bile v svoji rasti cukete ena do druge, kako pazljivo so simetrično poganjale svoje liste tako, da so se čim manj ovirale, in kako povsem brezobzirne so bile istočasno do jajčevca, ki je rastel na sredi okrogle grede med njimi. Brez milosti so mu poganjale liste visoko preko glave, da sem jih morala kar naprej opominjati in upogibati njihove liste stran. Dokler mi ni prekipelo, in sem nekaj velikih pahljačastih listov preprosto kar odstrigla. Vsaj za nekaj časa je imel potem ubogi jajčevec mir pred njimi.

Po končani sezoni bom kompost iz vreč bodisi porabila na visokih gredah ali pa ga pustila kar v vrečah za naslednje leto. Morda bom vanje posadila jesenski česen … Mislim, da bi mu pogoji za rast v vrečah ustrezali, saj ne mara zbite zemlje in zastajanja vode.

Slike govorijo same zase 🙂

Posted on by

Ohranjanje zdravja paradižnikov

Rastlinjak je poln paradižnikov, ki so bogato obrodili. Sadike sem vzgojila sama. Ker jih je bilo zelo veliko, sem jih kar precej tudi podarila. Prepričana sem bila, da imam domače seme sorte San Marzano, a sem se očitno uštela. Videti so, kot bi se San Marzano poročil s sorto Marmande. A ker sta obe sorti visokostebeni in mesnati, odlični tako za solate kot za mezge, se ne sekiram kaj dosti. Rastline, ki rastejo v rastlinjaku, so izjemno visoke, višje kot tiste, ki rastejo na prostem. Plodovi so veliki, mesnati in zelo okusni. Pod njimi raste nekaj sadik bazilike, ki jo dodamo paradižnikom pri pripravi mezge. Nekaj težav sem imela z gnilobo na muhi, a smo jo hitro rešili z dodajanjem kalcija. Med rastjo so redno dobivali doze Epsomske soli in biooglja, vsake toliko sem vznožje stebel obsula s kompostom.

Sprva sem odstranjevala zalistnike, a sem kasneje to opravilo opustila. Sproti sem odstranjevala liste, ki so se mi zdeli sumljivi (rumene lise so lahko znak pomanjkanja hranil, npr. magnezija itd., lahko pa tudi prvi znak bolezni).

Uspelo mi jih je ohraniti zdrave. Redno so dobivali Natrium sulphuricum C30 (preventivno na nekaj tednov), enkrat sem jih zalila s Siliceo C200 in (kolikor se spomnim, tudi samo enkrat) s Carbo vegetabilis C30. Carbo vegetabilis uporabimo  za preventivo pred pozno plesnijo, pa tudi za zdravljenje, ko paradižnike napade hitra in sicer pogubna glivična bolezen poznega poletja in jeseni. Ker nisem odstranjevala novih poganjkov, ampak samo stare liste, ki so se mi zdeli sumljivi, so rastline še vedno močno obraščene in bogato rojevajo plodove.

S podporo s homeopatijo in Epsomsko soljo bom nadaljevala vse do pozne sezone. Čez nekaj tednov jim bom odstrigla vrhove, da bodo imeli dovolj moči za dozorevanje zadnjih plodov.

Za zimsko zasaditev rastlinjaka pa se bom sedaj lotila vzgoje sadik blitve, solat in kitajskega zelja. Neposredno v rastlinjak bom posadila nizek fižol, da bo povrnil dušik, ki ga je porabil paradižnik, v tla.

Posted on by

Gosenice na paradižnikih v rastlinjaku

Rastlinjaki imajo veliko prednosti, na žalost pa tudi pa tudi slabosti. Ena od slabosti je ta, da so škodljivci v njem zaščiteni kot ledvičke v masti: na varnem pred vremenskimi vplivi in naravnimi sovražniki se veliko lažje ohranijo, z veseljem razmnožujejo in brezsramno nažirajo z bogate mizice postrezi si.

Ampak … za vsako ritko palica raste! Tudi za takšno pretkanko, kot je Južna plodovrtka (Helicoverpa armigera). Odlično se je prilagodila življenju v rastlinjakih, kjer nam lahko več let zapovrstjo dela sive lase (in uniči pridelek paradižnika in paprike).

Kot vedno je zelo pomembno, da spoznamo svojega sovražnika. Samo tako lahko pripravimo učinkovito strategijo protinapada.

Južna plodovrtka je vrsta sovke, ki se pojavlja po vsej Sloveniji. Aktivna je ponoči in ker je vsejeda, je njen izbor rastlin zelo širok. V zadnjih letih se pojavlja v večjem obsegu kot škodljivec v rastlinjakih.

Napada paradižnik in papriko. Povzroča škodo na plodovih, cvetovih in listih. Metulji so precej veliki, gosenice pa lahko zrastejo do 4 cm. Barva gosenic se med razvojem spreminja in je odvisna od vrste hrane. Mlajše gosenice so svetlo zelene barve, s staranjem spremenijo barvo v temno zeleno z izrazito temno in svetlo bočno črto na telesu. Južna plodovrtka ima dva rodova, tretji rod prezimi kot buba v tleh. Pri nas prezimi na prostem izjemoma, pogosteje pa v rastlinjakih. Metulji letajo od konca maja do oktobra. Na prostem ima 2 do 3 generacije, v rastlinjaku 6 generacij.

Predlagani ukrepi so:

  1. Rastline in njihove plodove zaščitimo s Kaolinom: https://www.gajin-vrt.com/kaolin/
  2. Uporabimo homeopatski pripravek za gosenice Bombyx procesionae: https://www.gajin-vrt.com/product/bombyx-proc-c30-sprevodni-prelec-globule-13-g/
  3. Plodove napadenih plodovk sproti odstranimo. Na kompost jih ne odlagamo, ampak jih raje zmulčimo.
  4. Po končani sezoni poiščemo in odstranimo bube, ki prezimujejo, iz zemlje v rastlinjaku.
  5. V rastlinjaku lahko obesimo lepljive rumene plošče, da z njimi lovimo metuljčke, a predlagam, da naj bo to le skrajni ukrep, saj bi se nanje nalepile tudi koristne žuželke. Predvsem pa se moramo zavedati, da so glavni problem bube, ki bi prezimile v tleh, če jih ne bi poiskali in odstranili iz zemlje.
Posted on by

Sadimo za jesen in zimo

Kaj vse lahko posejemo za jesen in zimo:

BLITVA: april – julij + september
Dobri sosedje: brokoli, brstični ohrovt, cvetača, črna redkev, fižol, grah, kitajsko zelje, kolerabica, korenček, ohrovt, redkvica, redkev, solata, zelje. Nasvet: sadike blitve zlahka preživijo zimo. Blitvo iz pokritih visokih gred in rastlinjakov lahko jemo do pozne jeseni in že zgodaj spomladi. Zunanje liste režemo, srček puščamo nedotaknjen.

ČRNA REDKEV: junij – avgust
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, korenček, kreša, paradižnik, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača.

GLAVNATA SOLATA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje , listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

PAK CHOI: marec – september
Dobri sosedje: motovilec, francoska špinača, novozelandska špinača, užitni tolščak, solata, špinača, čebula.

PASTINAK: avgust – september
Dobri sosedje: čebula, krompir, rdeča pesa, redkvica, redkev, repa, solata, špinača.

PETERŠILJ, LISTNI: februar – avgust
Dobri sosedje: kumare, paradižnik, por, rdeča pesa, redkvica, špargelj, artičoka, krompir, česen.

REDKEV EISZAPFEN: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, listnati ohrovt, endivija, nizek in visok fižol, korenček, vrtna kreša, paradižnik, pastinak, por, rdeča pesa.

REDKVICE: marec – sredina septembra
Dobri sosedje: blitva, fižol, grah, buče in bučke, korenček, kreša, lubenice, melone, paprika, paradižnik, peteršilj, solata, motovilec, koleraba, pastinak, por, špinača, francoska špinača.

SOLATA BERIVKA: marec – avgust
Dobri sosedje: blitva, bučke in buče, cvetača, čebula, črni koren, fižol, grah, kolerabica, korenček, kumare, okra, ohrovt, paprika, paradižnik, pastinak, por, repa, rdeča pesa, redkvica, sladka koruza, zelje, listnati ohrovt, česen, užitni tolščak, rabarbara, brstični ohrovt, artičoka, azijska listnata zelenjava.

ŠPINAČA: marec – april + avgust – oktober
Dobri sosedje: bob, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, fižol, jajčevec, krompir, ohrovt, pastinak, strniščna repa, redkvica, zelje, listnati ohrovt, kumare, kolerabica, hren, rabarbara, zelena, paradižnik, sladka koruza, azijska listnata zelenjava.

Poglejmo podrobneje, kako se lotimo motovilca:

Motovilec sejemo od avgusta do konca septembra. Semena pred setvijo za 1 dan shranimo v zamrzovalnik, da povečamo kaljivost. Sejemo ga lahko direktno na gredo, ali pa pripravimo sadike v multilončkih  – še najbolje pa je, da uporabimo obe metodi in z motovilcem iz multilončkov čez kakšen mesec zapolnimo vrzeli na gredi.

Dobri sosedje: bob, fižol, kitajsko zelje, kumarice, paprika, paradižnik, redkvica, sladka koruza, jagode, kolerabica, ohrovt, por, špinača, čebula, azijska listnata zelenjava.

Medvrstna razdalja: 10 do 15 cm; razdalja med rastlinami v vrsti: 5 cm.

Sejanje na gredo: gredo plitvo zrahljamo, posejemo motovilec, ga zalijemo, rahlo zakrijemo in nežno potlačimo.

Prostore med vrstami zastremo z zastirko iz komposta (če nimamo svojega, uporabimo Kompost z bioogljem za presajanje UNI). Presajene sadike zalivamo vsak dan prve 3 dni, nato pa le še izjemoma, glede na vreme.

Motovilec zlahka prenese mraz, celo do -15 °C. Pod snegom prezimi brez težav. Kadar snega ni, pa tudi zato, da ga lažje nabiramo, ga pokrijemo z vrtno kopreno. Nabirali ga bomo lahko vse do aprila naslednje leto. Naberemo ga le toliko, kot ga lahko sproti porabimo. Če bomo nabirali le zunanje liste, rozete pa puščali na gredi, ga bomo imeli dlje časa na voljo.

Posted on by

Kam so izginili rdeči polži?

Po lanski invaziji rdečih španskih lazarjev na Zaplani sem pričakovala, da bodo letos še bolj preplavili vrt in okolico hiše.

Oborožena z znanjem in izkušnjami sem jih bila letos pripravljena pričakati iz oči v oči. Pa nič. V okolici hiše sem pogosto srečala velike vrtne polže s hišico in črne lazarje. Obojih sem vedno vesela, saj sta naši avtohtoni vrsti in pomemben del biotske raznolikosti. Španski lazarji pa kot da bi se pogreznili v zemljo! Ni jih bilo spomladi, niso se pojavili poleti in tudi zdaj, ko se poletje bliža jeseni, jih od nikoder ni. Pričakovala sem jih vsaj v kompostu, ki sva ga stresla iz kompostnika, da bi ga porabila na dvignjeni gredi – pa nič.

V vsej letošnji sezoni sva videla samo dva primerka.

Ne vem, kaj je povzročilo njihovo izginotje. Upam pa, da vsaj nekoliko tudi vse, kar sem počela v zvezi z njimi:

  • Sadike sem, še preden so šle na vrt, poškropila in zalila s homeopatskim pripravkom Helix tosta.
  • Rastline na vrtu, še posebej vse mlade, sem zaščitila z izdelkom Vrt brez polžev.
  • Če sem med delom na vrtu naletela na katerega od njih, je zaključil svojo pot v loncu s kropom.
  • Ponoči sem vrt in okolico hiše pregledovala z baterijo, jih nabirala v vedro, nato pa polila s kropom.
  • Goščo sem naslednje jutro polila po robu parcele, ki meji na travnik pod nami. Vedela sem, da so prve izvidnice španskih lazarjev pred letom ali dvema prišle prav od tam.

… in tudi vse tisto, kar nisem:

  • Nisem jih nosila v gozd, da bi jih tam izpustila.
  • Nisem jih hranila s polento ali kakšno drugo poslastico.
  • Nisem si delala utvar, da so itak samo polžki in da bo sobivanje z njimi možno.
  • Nisem samo upala, da se bodo sčasoma že unesli in nehali uničevati vse na njihovi poti, ampak sem se jih lotila odločno in z vsemi topovi.

Kaj se je zgodilo? Se bodo vrnili? Ne vem. Zanima me, ali ima še kdo takšno zanimivo izkušnjo.

Posted on by

Strune na vrtu

Strune so ličinke hrošča pokalice.

Težava je v tem, da v tleh ostanejo 3 do 4 leta, nakar se razvijejo v hroščke, ki spet izležejo jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke – strune.

Ime so dobile zato, ker so zaradi hitina trde in čvrste kot strune kitare. So slamnato rumene do rdečkaste barve, dolge pa od 1,5 do 3,5 cm.

Običajno jih na vrt zanesemo z zapleveljenim ali nezrelim gnojem in kompostom. Veliko težav z njimi lahko imamo tudi vsakič, ko iz travnika ali zapleveljene njive naredimo vrt.

Ko jih enkrat imamo, so velik problem, saj naredijo veliko škode, pa tudi znebiti se jih je težko. Največ škode naredijo na posevkih krompirja, koruze, sladkorne pese in vrtnin. Na vrtu nam naredijo veliko škode, ker glodajo koreninice rastlin. V gomoljih in korenih iščejo vodo, zato naredijo v sušnih letih še več škode kot sicer.

Kaj lahko naredimo?

  1. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra ali Thuja.
  2. Zastiramo tla: zastirka je priporočljiva zato, ker potem hrošči pokalice ne morejo odlagati jajčec v zgornje plasti zemlje.
  3. Uporabimo zeleno gnojenje: lucerna in detelja strunam prijata, prav tako tudi žita. Ajda, lan, konoplja in proso pa zmanjšata njihovo število. Primer: na prazne dele vrta posejemo ajdo. Preden bo naredila seme, jo požanjemo in uporabimo za zastirko (če seveda ne želimo, da se nam naslednje leto zaseje sama). Ajda v tla sprošča snovi, ki jih strune ne prenesejo. Enako velja tudi za majskega hrošča. Ali: na prazne gredice posejemo belo gorjušico. Tik pred cvetenjem jo požanjemo, zadelamo v tla in dobro zalijemo.
  4. Rahljamo tla: strunam rahla zemlja ne odgovarja. Rahla zgornja plast zemlje se lažje izsuši in v takšnih razmerah jajčeca popadejo, strune pa poginejo. Tudi ptiči jih tam lažje najdejo. Ptičke bodo raje na našem vrtu, če jim na vrtu omogočimo dostop do sveže vode (če na vrtu nimamo ribnika ali česa podobnega, lahko globok podstavek za cvetlični lonec s pomočjo vrvice obesimo na drevo in vanj nalijemo vodo).
  5. Ne preganjamo krtov: krti so dobrodošli pomočniki, ki z veseljem pomalicajo strune in bramorje.
  6. Izdelamo vabe: žogice iz ovsenih kosmičev, malo medu in vode. Vrečko ovsenih kosmičev pomešamo z nekaj žlicami medu in toliko vode, da dobimo testo, iz katerega lahko oblikujemo žogice v velikosti tenis žogic. Žogice zakopljemo v vrtna tla. Občasno jih izkopljemo in odstranimo strune, ki so se zarile v žogice. Da jih bomo lažje našli in izvlekli iz tal, žogice zavijemo v mrežico, ki gleda iz tal (npr. mrežica, v kateri kupimo krompir ali čebulo). Podoben nasvet je tudi na kose narezan krompir, ki ga zakopljemo in uporabimo za vabo za strune.
  7. Kapucinke, ognjič in žametnice posadimo med zelenjavo in na rob gredic. Njihove korenine izločajo snov, ki je za strune strupena.
Posted on by

Lisasta minica na vrtnicah, plesen na citrusih in jasminu

Dobila sem vprašanje: temni hrošči z belimi pikami nam bodo pojedli cvetove vrtnic, na jasminu in citrusih se je pojavila plesen … Kaj lahko naredimo?

Najprej je treba razumeti, da so škodljivci in bolezni največkrat znanilci oslabljenega imunskega sistema. Zdravih in močnih rastlin se ne lotijo, če pa že se, se jim rastline zelo hitro uspešno uprejo. Dogajanja običajno sploh ne opazimo, tako po tiho in neopazno za naše oči in ušesa se odvije.

Prvi ukrep je krepitev odpornosti rastline, in ker so rastline simptom zdravja zemlje, najprej okrepimo zdravje zemlje. Logično, kajne? Najlažje naredimo to z dodajanjem inokuliranega in aktiviranega biooglja (torej biooglja, v katerem so že naseljeni mikroorganizmi in dodana hranila).

Nato med pripravki, ki okrepijo zdravje rastline in jo oborožijo v borbi proti bolezni ali škodljivcu poiščemo ustrezen homeopatski pripravek, uporabimo Kaolin ali dodamo Epsomsko sol.

Rastlino nato spremljamo na poti okrevanja, smer zdravljenja mogoče še malo popravimo ali pač tudi ne – odvisno, kaj nam sporoči rastlina.

To je vse 🙂

Nasveti v primeru lisaste minice in plesni na citrusih in jasminu pa so bili takšni:

Predlagani izdelki in uporaba:

  1. Biooglje-aktivator zemlje za dohranjevanje rastlin in dvig imunskega sistema:

V lonce s citrusi dodamo po 1 l Biooglja-aktivator zemlje na lonec. Nežno odgrnemo vrhnjo plast zemlje, da ne poškodujemo korenin, potresemo Biooglje-aktivator zemlje po površini, zagrnemo zemljo nazaj in dobro zalijemo.

Enak postopek uporabimo tudi za vrtnice.

Opomba: Navodila za uporabo homeopatskih pripravkov so priložena izdelku.

Vrtnice so veliki porabniki magnezija, zato je nujno, da jim ga dodajamo in jih s tem krepimo.

Navodilo: spomladi, še preden se začnejo odpirati prvi popki, potresemo rožnim grmom ob vznožje stebel po 125 g Epsomske soli, in po 125 g v jeseni, preden začne odpadati listje. V času cvetenja poškropimo vrtnice z raztopino Epsomske soli (razmerje: 10 g (= 1 zravnana jedilna žlica) na 0,5 l vode). Za vsakih 30 cm višine potrebujemo pol litra vode z Epsomsko soljo, torej za 1,2 m visok grm pripravimo raztopino iz 2 l vode in 40 g Epsomske soli.

Glede na to, da me boste mogli biti vsak dan prisotni pri vaših rastlinah, predlagam da jih, ko boste odpotovali, zaščitite z raztopino Kaolina. Hroščem vaše rastline ne bodo šle več tako zelo v slast, Kaolin pa jih bo zaščitil tudi pred prihajajočo sončno pripeko.

Vrstni red postopkov:

  1. Dodajte Biooglje-aktivator zemlje vsem rastlinam (20 l vreča je dovolj za 20 rastlin)
  2. Po navodilih pripravite homeopatska pripravka in uporabite Cantharis na vrtnicah in Sulphur na rastlinah s plesnijo. Homeopatskih pripravkov ne nanašamo hkrati (jih ne mešamo). Če ima katera od rastlin hrošče in plesen hkrati, najprej uporabite Sulphur in šele vsaj 24 ur kasneje Cantharis.
  3. Vrtnice zalijte z raztopino Epsomske soli. Epsomsko sol lahko dodate tudi citrusom, vendar manj: 2 žlici Epsomske soli na meter višine citrusa 3 x na leto, raztopimo v vodi in zalijemo.
  4. Preden odidete, vse rastline zaščitite s Kaolinom.

Uporabljeni izdelki:

  • Biooglje-aktivator zemlje
  • Cantharis C30
  • Sulphur C200
  • Epsomska sol
  • Kaolin
Posted on by

9 nasvetov za uspešno gojenje paradižnikov

  1. Ležeče ali vsaj globoko sajenje: sadike paradižnika posadimo globoko; nič jim ne škodi, če jih posadimo globlje, kot so rasle v lončkih. Na steblih paradižnika so dlačice, iz katerih v zemlji poženejo nove korenine. In več ko ima paradižnik korenin, več bo lahko vsrkal hranil in vode. Nekateri priporočajo ležeče sajenje: paradižnik nežno upognemo in posadimo v jarek tako, da je steblo delno zasuto.
  2. Na gredo, na kateri bomo imeli paradižnike, zgodaj spomladi posejemo grah, kasneje lahko tudi nizek fižol. Stročnice zemljo obogatijo z dušikom, kar paradižniku zelo prija.
  3. Takoj, ko začne paradižnik cveteti, ga oskrbimo s kalcijem (glej članek Kalcij za zdrave paradižnike in bučke) in magnezijem (uporabimo Epsomsko sol). Preventiva je vedno boljša kot kurativa.
  4. Iz najboljših rastlin si pripravimo klone za nove sadike. Močne zalistnike odrežemo z matične rastline, jim odstranimo spodnje liste in jih postavimo v kozarec z vodo, da poženejo korenine. Na ta način si brezplačno pripravimo nove sadike, ki bodo obrodile, ko bodo prve sadike opravile svoje delo.
  5. Paradižnikov raje ne zalivamo zelo pogosto, varčno in od zgoraj (pri čimer jim zmočimo liste), pač pa raje bolj poredko, temeljito in globoko v tla. Zalivamo jih samo 1 do 2 x na teden, takrat pa obilno (količina vode naj bo 3 do 5 l na paradižnik). Količina vode je odvisna od tega, katera sorta paradižnikov imamo (mini, grmičaste ali stebelne) in tudi od tega, kam so posajeni (v rastlinjak, visoke grede ali na vrt), z zastirko ali brez.
  6. Ne obrezujte grmičastih paradižnikov. Grmičaste sorte imajo omejeno rast in količino plodov. Ko dosežejo polno velikost, ne rastejo in ne obrodijo več. Pri determiniranih (grmičastih) sortah odstranjujemo samo bolne in poškodovane liste, pri indeterminiranih (stebelnih) sortah pa tudi zalistnike.
  7. Plodove poberemo, ko se obarvajo, ni treba čakati na polno zrelost. S tem rastlino razbremenimo, plodovi pa zato ne bodo nič manj okusni. Dozorijo naj na okenski polici. Ta način je za rastlino koristen še zlasti v obdobju močnega deževja in hude vročine, ko je rastlina močno obremenjena.
  8. Na koncu sezone paradižnike prisilimo k zorenju tako, da jih 2 do 3 tedne pred zmrzaljo nehamo zalivati in jim z lopatko delno poškodujemo korenine (zapičimo jo v tla ob steblu). S tem pospešimo zorenje.
  9. Plodove shranimo v presejan pepel: v kartonasto škatlo izmenično nalagamo plast paradižnikov in plast presejanega pepela. Tako shranjeni paradižniki se obdržijo zelo dolgo.
Posted on by — 1 Comment

Zgodba o sladkem krompirju

Zgodba o sladkem krompirju je tipična zgodba o tem, kako narobe lahko razumemo nasvet, da je treba rastline pognojiti, če hočemo imeti dober pridelek. V primeru sladkega krompirja je napačno razumevanje tega pojma vstopnica za uboren ali nikakršen pridelek.

Sladek krompir ni sorodnik navadnega krompirja, saj ne sodi v družino razhudnikov, pač pa slakov. Če ne prej, to opazimo takrat, ko zacveti, saj je njegov cvet zelo podoben slakovemu.

Vzgoja sadik sladkega krompirja je zelo preprosta

Pred dobrima dvema mesecema sem gomolj sladkega krompirja do polovice vkopala v zemljo v cvetličnem lončku, ga nato pridno zalivala in ko sem se že resno spraševala, če sploh bo kaj z njim, opazila drobne poganjke, ki so začeli rasti iz njega.

Ko je posamezen poganjek dosegel dolžino 8 do 10 cm, sem ga previdno odtrgala in postavila v kozarček z vodo (da je pognal koreninice) ali pa ga posadila v lonček z zemljo (če je že imel koreninice).

Tako sem sčasoma pridelala okoli petnajst sadik sladkega krompirja.

Ker je sladek krompir rastlina toplega podnebja, na prosto ne sme pred sredino maja. V rastlinjaku bi zasedel preveč prostora, zato bo moral biti na vrtu. Resnici na ljubo, danes (22. maja) še vedno raste v svojih lončkih, saj je vreme hladno in se mi nikamor ne mudi z njim, pa tudi prostor zanj še vedno ni pripravljen. Kovačeva kobila, pač.

Medtem ko sem čakala, če sploh bo kaj z njim, sem se lotila zbiranja podatkov o tem, kam naj ga posadim in kakšne pogoje potrebuje za čim boljši pridelek. Posnetkov o gojenju sladkega krompirja na YouTubu je veliko, a žal si nasveti pogosto nasprotujejo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem iz zmešnjave informacij izluščila pomembne, predvsem pa preverjene in uporabne.

Takole:

  • Kaj je boljše – gojenje sladkega krompirja v posodah, v visokih gredah ali na gredah na vrtu?

Odgovor: odvisno od tega, koliko prostora imamo. Na manjših vrtovih je gojenje v posodah (veliki lonci ali sodi) primernejše, saj bomo tako porabili manj prostora. Vendar morajo biti posode dovolj velike, na dnu morajo imeti tudi luknje za odtekanje odvečne vode. Volumen posode mora biti vsaj 60 l. Vsebina posod se tudi hitreje izsušuje kot zemlja na vrtu, zato moramo redno skrbeti za enakomerno oskrbo z vodo. Pomanjkanje vode ali neenakomerna oskrba z njo zelo zmanjša pridelek sladkega krompirja.

    • Ali je treba sladek krompir pognojiti, in če, koliko in s čim?

    To vprašanje je zelo zanimivo. Na internetu sem našla veliko nasvetov v smislu: če sladkega krompirja ne boste obilno pognojili, ne boste imeli pridelka. Večina ljudi z »gnojenjem« razume dodajanje gnoja ali komposta, skratka dušika ali pa uporabo NPK gnojil (dušik, fosfor in kalij). V primeru sladkega krompirja je to slab nasvet! Zelo zanimiv je bil posnetek nadobudnega vrtičkarja, ki je sadike sladkega krompirja posadil kar v kompostni kup (resnici na ljubo sem sprva tudi sama imela enako idejo). Pognali so mnogoštevilni in čudoviti listi, zato je bilo razočaranje še toliko večje, ko je čez nekaj mesecev odkopal kompostni kup. V njem ni bilo skoraj nobenega gomolja sladkega krompirja. Zakaj? Ker sladek krompir ni razhudnik, ampak spada v družino slakov. Ti pa ne marajo obilice dušika, celo ne prenesejo ga. Veste, kje raste slak? V uborni, revni zemljici, ne pa v z dušikom bogati. Sladek krompir ima rad fosfor (kot vse cvetoče rastline) in kalij (kot fižol). Uporabimo lahko homeopatski pripravek Phosphorus (za fosfor) in Kalium (za kalij); veliko kalija je tudi v pepelu, ki ga na vrt dodajamo zelo varčno (zaradi obilice pepela bo zemlja postala preveč bazična). Nazadnje sem naletela na zelo zanimiv posnetek, katerega avtorica je imela hude pomisleke, ali naj ga sploh objavi, ker se je bala, da jo bodo različni »strokovnjaki« za pridelavo sladkega krompirja popljuvali, da čveka neumnosti. S poskusi je namreč ugotovila, da sladek krompir najbolje uspeva in ima največji pridelek, če ga ne sadimo v zemljo, ampak v sekance. Kar je po svoje zelo logično: sekanci imajo obilico ogljika in primanjkljaj dušika. Nad sekanci je bila navdušena tudi zato, ker je bilo pobiranje gomoljev iz zastirke iz sekancev zelo lahko, gomolji pa niso bili umazani od zemlje. Točno tako bodo letos rastli tudi moji sladki krompirji. Posadila jih bom s koreninsko grudo in na mesto sajenje bom dodala še malo zemlje (da se po sajenju sadike ne bi preveč izsušile, saj sekanci težko zadržujejo vodo). O uspehu bom poročala v enih od naslednjih Novic z Gajinega vrta.    

    • Kako je z zalivanjem?

    Oskrba z vodo mora biti redna in enakomerna, še zlasti takoj po sajenju. Kasneje si rastlina z zastirko iz lastnih listov sama pomaga pred izsuševanjem.

    • Kako pripravim gredo za sladek krompir?

    Preprosto: neposredno na tla nasujemo sekance koliko mogoče na debelo (a ni treba več kot 60 cm na debelo).

    • Kdaj ga poberem?

    Ne prezgodaj in ne prepozno. Pravi čas za pobiranje najlažje določimo tako, da izkopljemo nekaj gomoljev izpod ene od rastlin. Če najdemo še veliko tankih, nerazvitih korenin, čas še ni pravi. Vendar ne čakamo predolgo: če pustimo zrele gomolje predolgo v tleh, bodo začeli točkovno gniti, pridelek bomo težje uskladiščili pa tudi obrezati ga bo treba.