Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Lisasta minica na vrtnicah, plesen na citrusih in jasminu

Dobila sem vprašanje: temni hrošči z belimi pikami nam bodo pojedli cvetove vrtnic, na jasminu in citrusih se je pojavila plesen … Kaj lahko naredimo?

Najprej je treba razumeti, da so škodljivci in bolezni največkrat znanilci oslabljenega imunskega sistema. Zdravih in močnih rastlin se ne lotijo, če pa že se, se jim rastline zelo hitro uspešno uprejo. Dogajanja običajno sploh ne opazimo, tako po tiho in neopazno za naše oči in ušesa se odvije.

Prvi ukrep je krepitev odpornosti rastline, in ker so rastline simptom zdravja zemlje, najprej okrepimo zdravje zemlje. Logično, kajne? Najlažje naredimo to z dodajanjem inokuliranega in aktiviranega biooglja (torej biooglja, v katerem so že naseljeni mikroorganizmi in dodana hranila).

Nato med pripravki, ki okrepijo zdravje rastline in jo oborožijo v borbi proti bolezni ali škodljivcu poiščemo ustrezen homeopatski pripravek, uporabimo Kaolin ali dodamo Epsomsko sol.

Rastlino nato spremljamo na poti okrevanja, smer zdravljenja mogoče še malo popravimo ali pač tudi ne – odvisno, kaj nam sporoči rastlina.

To je vse 🙂

Nasveti v primeru lisaste minice in plesni na citrusih in jasminu pa so bili takšni:

Predlagani izdelki in uporaba:

  1. Biooglje-aktivator zemlje za dohranjevanje rastlin in dvig imunskega sistema:

V lonce s citrusi dodamo po 1 l Biooglja-aktivator zemlje na lonec. Nežno odgrnemo vrhnjo plast zemlje, da ne poškodujemo korenin, potresemo Biooglje-aktivator zemlje po površini, zagrnemo zemljo nazaj in dobro zalijemo.

Enak postopek uporabimo tudi za vrtnice.

Opomba: Navodila za uporabo homeopatskih pripravkov so priložena izdelku.

Vrtnice so veliki porabniki magnezija, zato je nujno, da jim ga dodajamo in jih s tem krepimo.

Navodilo: spomladi, še preden se začnejo odpirati prvi popki, potresemo rožnim grmom ob vznožje stebel po 125 g Epsomske soli, in po 125 g v jeseni, preden začne odpadati listje. V času cvetenja poškropimo vrtnice z raztopino Epsomske soli (razmerje: 10 g (= 1 zravnana jedilna žlica) na 0,5 l vode). Za vsakih 30 cm višine potrebujemo pol litra vode z Epsomsko soljo, torej za 1,2 m visok grm pripravimo raztopino iz 2 l vode in 40 g Epsomske soli.

Glede na to, da me boste mogli biti vsak dan prisotni pri vaših rastlinah, predlagam da jih, ko boste odpotovali, zaščitite z raztopino Kaolina. Hroščem vaše rastline ne bodo šle več tako zelo v slast, Kaolin pa jih bo zaščitil tudi pred prihajajočo sončno pripeko.

Vrstni red postopkov:

  1. Dodajte Biooglje-aktivator zemlje vsem rastlinam (20 l vreča je dovolj za 20 rastlin)
  2. Po navodilih pripravite homeopatska pripravka in uporabite Cantharis na vrtnicah in Sulphur na rastlinah s plesnijo. Homeopatskih pripravkov ne nanašamo hkrati (jih ne mešamo). Če ima katera od rastlin hrošče in plesen hkrati, najprej uporabite Sulphur in šele vsaj 24 ur kasneje Cantharis.
  3. Vrtnice zalijte z raztopino Epsomske soli. Epsomsko sol lahko dodate tudi citrusom, vendar manj: 2 žlici Epsomske soli na meter višine citrusa 3 x na leto, raztopimo v vodi in zalijemo.
  4. Preden odidete, vse rastline zaščitite s Kaolinom.

Uporabljeni izdelki:

  • Biooglje-aktivator zemlje
  • Cantharis C30
  • Sulphur C200
  • Epsomska sol
  • Kaolin
Posted on by

9 nasvetov za uspešno gojenje paradižnikov

  1. Ležeče ali vsaj globoko sajenje: sadike paradižnika posadimo globoko; nič jim ne škodi, če jih posadimo globlje, kot so rasle v lončkih. Na steblih paradižnika so dlačice, iz katerih v zemlji poženejo nove korenine. In več ko ima paradižnik korenin, več bo lahko vsrkal hranil in vode. Nekateri priporočajo ležeče sajenje: paradižnik nežno upognemo in posadimo v jarek tako, da je steblo delno zasuto.
  2. Na gredo, na kateri bomo imeli paradižnike, zgodaj spomladi posejemo grah, kasneje lahko tudi nizek fižol. Stročnice zemljo obogatijo z dušikom, kar paradižniku zelo prija.
  3. Takoj, ko začne paradižnik cveteti, ga oskrbimo s kalcijem (glej članek Kalcij za zdrave paradižnike in bučke) in magnezijem (uporabimo Epsomsko sol). Preventiva je vedno boljša kot kurativa.
  4. Iz najboljših rastlin si pripravimo klone za nove sadike. Močne zalistnike odrežemo z matične rastline, jim odstranimo spodnje liste in jih postavimo v kozarec z vodo, da poženejo korenine. Na ta način si brezplačno pripravimo nove sadike, ki bodo obrodile, ko bodo prve sadike opravile svoje delo.
  5. Paradižnikov raje ne zalivamo zelo pogosto, varčno in od zgoraj (pri čimer jim zmočimo liste), pač pa raje bolj poredko, temeljito in globoko v tla. Zalivamo jih samo 1 do 2 x na teden, takrat pa obilno (količina vode naj bo 3 do 5 l na paradižnik). Količina vode je odvisna od tega, katera sorta paradižnikov imamo (mini, grmičaste ali stebelne) in tudi od tega, kam so posajeni (v rastlinjak, visoke grede ali na vrt), z zastirko ali brez.
  6. Ne obrezujte grmičastih paradižnikov. Grmičaste sorte imajo omejeno rast in količino plodov. Ko dosežejo polno velikost, ne rastejo in ne obrodijo več. Pri determiniranih (grmičastih) sortah odstranjujemo samo bolne in poškodovane liste, pri indeterminiranih (stebelnih) sortah pa tudi zalistnike.
  7. Plodove poberemo, ko se obarvajo, ni treba čakati na polno zrelost. S tem rastlino razbremenimo, plodovi pa zato ne bodo nič manj okusni. Dozorijo naj na okenski polici. Ta način je za rastlino koristen še zlasti v obdobju močnega deževja in hude vročine, ko je rastlina močno obremenjena.
  8. Na koncu sezone paradižnike prisilimo k zorenju tako, da jih 2 do 3 tedne pred zmrzaljo nehamo zalivati in jim z lopatko delno poškodujemo korenine (zapičimo jo v tla ob steblu). S tem pospešimo zorenje.
  9. Plodove shranimo v presejan pepel: v kartonasto škatlo izmenično nalagamo plast paradižnikov in plast presejanega pepela. Tako shranjeni paradižniki se obdržijo zelo dolgo.
Posted on by — 1 Comment

Zgodba o sladkem krompirju

Zgodba o sladkem krompirju je tipična zgodba o tem, kako narobe lahko razumemo nasvet, da je treba rastline pognojiti, če hočemo imeti dober pridelek. V primeru sladkega krompirja je napačno razumevanje tega pojma vstopnica za uboren ali nikakršen pridelek.

Sladek krompir ni sorodnik navadnega krompirja, saj ne sodi v družino razhudnikov, pač pa slakov. Če ne prej, to opazimo takrat, ko zacveti, saj je njegov cvet zelo podoben slakovemu.

Vzgoja sadik sladkega krompirja je zelo preprosta

Pred dobrima dvema mesecema sem gomolj sladkega krompirja do polovice vkopala v zemljo v cvetličnem lončku, ga nato pridno zalivala in ko sem se že resno spraševala, če sploh bo kaj z njim, opazila drobne poganjke, ki so začeli rasti iz njega.

Ko je posamezen poganjek dosegel dolžino 8 do 10 cm, sem ga previdno odtrgala in postavila v kozarček z vodo (da je pognal koreninice) ali pa ga posadila v lonček z zemljo (če je že imel koreninice).

Tako sem sčasoma pridelala okoli petnajst sadik sladkega krompirja.

Ker je sladek krompir rastlina toplega podnebja, na prosto ne sme pred sredino maja. V rastlinjaku bi zasedel preveč prostora, zato bo moral biti na vrtu. Resnici na ljubo, danes (22. maja) še vedno raste v svojih lončkih, saj je vreme hladno in se mi nikamor ne mudi z njim, pa tudi prostor zanj še vedno ni pripravljen. Kovačeva kobila, pač.

Medtem ko sem čakala, če sploh bo kaj z njim, sem se lotila zbiranja podatkov o tem, kam naj ga posadim in kakšne pogoje potrebuje za čim boljši pridelek. Posnetkov o gojenju sladkega krompirja na YouTubu je veliko, a žal si nasveti pogosto nasprotujejo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem iz zmešnjave informacij izluščila pomembne, predvsem pa preverjene in uporabne.

Takole:

  • Kaj je boljše – gojenje sladkega krompirja v posodah, v visokih gredah ali na gredah na vrtu?

Odgovor: odvisno od tega, koliko prostora imamo. Na manjših vrtovih je gojenje v posodah (veliki lonci ali sodi) primernejše, saj bomo tako porabili manj prostora. Vendar morajo biti posode dovolj velike, na dnu morajo imeti tudi luknje za odtekanje odvečne vode. Volumen posode mora biti vsaj 60 l. Vsebina posod se tudi hitreje izsušuje kot zemlja na vrtu, zato moramo redno skrbeti za enakomerno oskrbo z vodo. Pomanjkanje vode ali neenakomerna oskrba z njo zelo zmanjša pridelek sladkega krompirja.

    • Ali je treba sladek krompir pognojiti, in če, koliko in s čim?

    To vprašanje je zelo zanimivo. Na internetu sem našla veliko nasvetov v smislu: če sladkega krompirja ne boste obilno pognojili, ne boste imeli pridelka. Večina ljudi z »gnojenjem« razume dodajanje gnoja ali komposta, skratka dušika ali pa uporabo NPK gnojil (dušik, fosfor in kalij). V primeru sladkega krompirja je to slab nasvet! Zelo zanimiv je bil posnetek nadobudnega vrtičkarja, ki je sadike sladkega krompirja posadil kar v kompostni kup (resnici na ljubo sem sprva tudi sama imela enako idejo). Pognali so mnogoštevilni in čudoviti listi, zato je bilo razočaranje še toliko večje, ko je čez nekaj mesecev odkopal kompostni kup. V njem ni bilo skoraj nobenega gomolja sladkega krompirja. Zakaj? Ker sladek krompir ni razhudnik, ampak spada v družino slakov. Ti pa ne marajo obilice dušika, celo ne prenesejo ga. Veste, kje raste slak? V uborni, revni zemljici, ne pa v z dušikom bogati. Sladek krompir ima rad fosfor (kot vse cvetoče rastline) in kalij (kot fižol). Uporabimo lahko homeopatski pripravek Phosphorus (za fosfor) in Kalium (za kalij); veliko kalija je tudi v pepelu, ki ga na vrt dodajamo zelo varčno (zaradi obilice pepela bo zemlja postala preveč bazična). Nazadnje sem naletela na zelo zanimiv posnetek, katerega avtorica je imela hude pomisleke, ali naj ga sploh objavi, ker se je bala, da jo bodo različni »strokovnjaki« za pridelavo sladkega krompirja popljuvali, da čveka neumnosti. S poskusi je namreč ugotovila, da sladek krompir najbolje uspeva in ima največji pridelek, če ga ne sadimo v zemljo, ampak v sekance. Kar je po svoje zelo logično: sekanci imajo obilico ogljika in primanjkljaj dušika. Nad sekanci je bila navdušena tudi zato, ker je bilo pobiranje gomoljev iz zastirke iz sekancev zelo lahko, gomolji pa niso bili umazani od zemlje. Točno tako bodo letos rastli tudi moji sladki krompirji. Posadila jih bom s koreninsko grudo in na mesto sajenje bom dodala še malo zemlje (da se po sajenju sadike ne bi preveč izsušile, saj sekanci težko zadržujejo vodo). O uspehu bom poročala v enih od naslednjih Novic z Gajinega vrta.    

    • Kako je z zalivanjem?

    Oskrba z vodo mora biti redna in enakomerna, še zlasti takoj po sajenju. Kasneje si rastlina z zastirko iz lastnih listov sama pomaga pred izsuševanjem.

    • Kako pripravim gredo za sladek krompir?

    Preprosto: neposredno na tla nasujemo sekance koliko mogoče na debelo (a ni treba več kot 60 cm na debelo).

    • Kdaj ga poberem?

    Ne prezgodaj in ne prepozno. Pravi čas za pobiranje najlažje določimo tako, da izkopljemo nekaj gomoljev izpod ene od rastlin. Če najdemo še veliko tankih, nerazvitih korenin, čas še ni pravi. Vendar ne čakamo predolgo: če pustimo zrele gomolje predolgo v tleh, bodo začeli točkovno gniti, pridelek bomo težje uskladiščili pa tudi obrezati ga bo treba.

    Posted on by

    Kalcij iz jajčnih lupin za zdrave paradižnike in bučke

    Vzrokov za gnitje na muhi plodu je več. Več o tej temi lahko preberete tukaj: Zakaj gnijejo mlade bučke?

    Kadar opazimo, da paradižniki gnijejo na muhi, bučke pa na koncu plodu, kjer je bil včasih cvet, najprej pomislimo na pomanjkanje kalcija (a to seveda ni edini možen vzrok). Kalcij rastline nujno potrebujejo, vendar je pomembno vedeti, da je kalcij eno od mikrohranil, kar pomeni, da ga rastline ne potrebujejo zelo veliko. Preobilno dodajanje kalcija ali kateregakoli drugega elementa lahko namesto koristi povzroči škodo, zato z dodajanjem hranil ne pretiravamo oziroma še bolje – dodamo jih samo, če smo prepričani, da jih primanjkuje.

    Če ste imeli v preteklih sezonah težave z gnitjem paradižnikov in mladih bučk, lahko uporabite domače kalcijevo gnojilo. V predpisanih količinah bo uporaba varna.

    Vrtnarji uporabljajo različne načine, da bi s kalcijem oskrbeli rastline. Veliko kalcija je v jajčnih lupinah. Ko jih dodamo v tla ali kompost, ju bodo prej ali slej obogatila s kalcijem.

    Načinov je več: prvi je dolgotrajen, drugi morda celo nevaren za rastline, tretji pa povsem varen in dokazan z raziskavo. Ker sem raje na varni strani poskusov z rastlinami, vam priporočam tretji način dodajanja kalcija rastlinam.

    1. Jajčne lupine zdrobimo in jih zakopljemo v tla ali kompostni kup. Kalcij je v jajčnih lupinah vezan v obliki kalcijevega karbonata, ki ni topen v vodi. Traja lahko tudi več let, prede se molekularna vez pretrga. Ves ta čas pa kalcij iz jajčnih lupin rastlinam ni dosegljiv.
    2. Jajčne lupine zdrobimo in stopimo v kisu. Na ta način se vezi v molekulah kalcijevega karbonata takoj pretrgajo. V precej burnem kemičnem procesu se iz kalcijevega karbonata sprostijo kalcij, voda in ogljikov dioksid. Postopek: jajčne lupine najprej posušimo v pečici na 100 °C in zdrobimo v čim bolj droben prah. Zmešamo dva dela kisa in en del jajčnih lupin. Počakamo, da iz zmesi nehajo izhajati mehurčki, takrat je reakcija končana. Zmes precedimo. Pred uporabo jo razredčimo: eno čajno žličko zmesi (= 5 ml) zmešamo s 5 l vode. S tem zalijemo rastline ali pa jih poškropimo za foliarno gnojenje. Ta način dodajanja kalcija v tla nekateri zelo priporočajo, drugi pa močno odsvetujejo – predvsem zaradi bojazni, da bi kis poškodoval rastline.
    3. Pripravimo čaj iz jajčnih lupin. Postopek je zelo preprost: jajčne lupine posušimo in steriliziramo v pečici (na 100 °C), nato jih zdrobimo. Stresemo jih v lonec in dodamo dvakrat toliko vode, kot je jajčnih lupin. Vodo z jajčnimi lupinami zavremo in odstavimo. Zmes pokrijemo in pustimo stati 24 ur, nato jo precedimo. Pripravek razredčimo z vodo v razmerju 1 : 20 (primer: na 1 dl prevretka iz jajčnih lupin dodamo 2 l vode). S tako pripravljenim škropivom škropimo rastline. Najbolje je, da vedno pripravimo svež pripravek. Učinkovitost tega domačega kalcijevega škropiva so potrdili tudi z raziskavo: file:///C:/Users/HP/Downloads/_IJSAR-2019-6(2)-79-86.pdf

    Kdaj začnemo dodajati kalcij?

    Kalcij začnemo dodajati, ko rastline nastavijo prve cvetove, potem pa na tri do štiri tedne, lahko hkrati z Epsomsko soljo.

    Posted on by

    Vprašanja in odgovori o uporabi biooglja na vrtu

    Vprašanja strank o biooglju se pogosto ponavljajo, zato sem odločila, da bom nekaj najbolj pogostih zbrala in zapisala odgovore nanje.

    Tukaj so:

    1. Ali je biooglje dovolj potresti po zemlji ali ga je treba v zemljo zakopati?

      Odgovor: Idealno je, da je Biooglje-aktivator zemlje na voljo rastlinam tam, kjer ima največji učinek, to je ob koreninah. Tako npr. ko sadimo paradižnike, ga dodamo v sadilne jamice neposredno h koreninam, po cca 1 dl na sadiko. Ko sejemo, lahko seme pomešamo z bioogljem, tako manjša semena tudi lažje posejemo. 

    2. V gredi ni težava, da se zagrebe v zemljo pri spomladanski pripravi, recimo, pri sadnem drevju pa je zadeva drugačna, sami veste.

    Odgovor: Se strinjam, lahko bi ga sicer tudi vkopali, a je treba biti previden, da ne poškodujemo korenin. Za drevesa posujemo biooglje okoli debla, pod krošnjo (korenine praviloma segajo tako daleč, kot seže krošnja), poraba je 3 do 5 l na m2. Pred tem odstranimo višje rastje pod krošnjo, da biooglje pristane čim bližje zemlji. Ker so v biooglju že hranila, mikroorganizmi in druge koristne snovi, ga je nato smiselno zaščititi (na primer s tanko plastjo komposta). Nato pa vse skupaj dobro zaliti. 

    3. Drugo vprašanje je koliko kilogramov biooglja porabimo na koliko m2, recimo za vrtnine, za sadno drevje, grozdje, ribez …

    Odgovor: dodamo 3 do 5 litra na m2 za že posajene rastline, če pa sadimo, pa od 1 žličke (to je 5 ml) za sadiko solate, do 1 dl (sadika paradižnika), do 1 litra (manjše drevo, grmičevje) do 2 – 3 litre (sadno drevje). Kadar imamo zemljo, ki bi jo radi obogatili (npr. zemljo, ki smo jo izkopali iz sadilne luknje za drevo), ji dodamo biooglje v razmerju 10 %. Če dodamo več, to sicer ni škodljivo, a tudi smiselno ne, saj ne poveča učinka. Smiselno je Biooglje-aktivator zemlje uporabiti vsako leto ob sajenju in sejanju; vedno ciljno, tam kjer sejemo in sadimo. Tako je poraba najbolj ekonomična.

    4. Kdo je proizvajalec biooglja, ki ga prodajate?

    Odgovor: Sonnenerde je avstrijsko podjetje, ki proizvaja ekološke izdelke za vrt (različni substrati, kompost, biooglje …). Njihovi produkti imajo ekološke certifikate, kar je pri biooglju še toliko bolj pomembno, saj nase veže strupe, tudi težke kovine.

    5. Vprašanje: Ali je v prodaji povsod po Sloveniji?

    Odgovor: Gajin vrt je spletna trgovina, dostavljamo pa po vsej Sloveniji (s Pošto Slovenije ali z lastnim vozilom). Naše izdelke prodajajo tudi v Ljubljani na Rudniku, v vrtnariji Cvetlična gospe Jerneje Jošar in v BC Naklo v Naklem na Gorenjskem.

    6. K rastlini zakopljem biooglje, ki naj bi delovalo v zemlji nekaj časa, recimo koliko časa to je, oz. na koliko časa spet dodam biooglje k sadnemu drevesu? Menda ne vsako leto, ali pač? K sadiki ribeza ali asimine dodam biooglje, ko zadevo vtaknem v zemljo in nato kdaj spet, vsako leto ali vsakih nekaj let?

    Odgovor: Biooglje se v zemlji razgrajuje od 50 do 1000 let. Ali ga je treba dodati tudi naslednje leto, je odvisno od tega, v kakšnem stanju je zemlja – bolj ko je humusna, manj je potrebe, da bi ga dodali naslednje leto, slabša ko je, bolj je smiselno, da ga na isto mesto dodamo ponovno. 

    Če je zemlja kakovostna, ga dodamo k rastlini samo ob sajenju. Če je manj (kar nam najbolj pove rastlina sama, ali je zdrava, ali obrodi, ali jo napadejo škodljivci …), je smiselno dodati tudi naslednje leto. Po nekaj letih ne dodajamo več, ker je biooglja takrat v zemlji že dovolj. Prav zato je tako zelo smiselno, da dodajamo biooglje v tla tam, kjer sejemo in sadimo – tako nahranimo rastline, ne pa plevelov in potk. In ker nikoli ne sadimo na povsem enakih mestih, bo sčasoma cel vrt obogaten z bioogljem. Tak način je tudi najbolj ekonomičen. Po nekaj letih ustvarimo nekaj podobnega terra preti, zelo rodovitni črni vrtni prsti.

    Poleg biooglja je pomembno, da zemlji dodamo kompost, domač ali kakovosten kupljen. Vedeti moramo, da s tem, ko poberemo plodove in rastline z vrta, z njimi poberemo tudi minerale in hranila. Zato je to, kar smo vzeli, treba tudi vrniti. Biooglje ima vlogo, da ohranja hranila, vlago in mikroorganizme na dosegu rastlin, hranila pa v zemljo vrnemo s kompostom. Biooglje-aktivator zemlje ima hranila že dodana (je aktivirano in inoulirano biooglje) in jih nato ob stiku z rastlino počasi porablja za njo. Novo zalogo hranil pa v zemljo dodamo s kakovostnim kompostom, kjer se nato zaradi biooglja v zemlji lahko ohranijo na dosegu rastlin.

    Biooglje-aktivator zemlje, 18 l

    Posted on by

    Načrtovanje vrta, 3. del – osnovni elementi vrta

    Osnovni elementi vrta so:

    • trata,
    • meje in obrobe,
    • posode, lonci in korita,
    • vodni element,
    • prostor za pridelovanje sadja, zelenjave in zelišč in
    • prostor za druženje in počitek.

    Trata

    Površine, zasajene s travo, so eden od osnovnih elementov vsakega vrta. Sveže pokošena trava čudovito poudari obrobne zasaditve okrasnih rastlin in otoke višjih trav. 

    Vendar pa trata ni trati enaka! Angleška travica je od vseh najbolj zahtevna, treba jo je redno negovati, kositi, gnojiti in zalivati, če jo želimo ohraniti kar najlepšo. Za vse, ki bi radi imeli lepo trato ne da bi hkrati vsak teden porabili nekaj ur za njeno vzdrževanje, obstajajo alternative.

    Vrt lahko razdelimo na področja, ki jih redno kosimo (na primer ob poteh) in tista, kjer pustimo, da trava zraste višje. Tam lahko posadimo različne čebulice in posejemo semena trav in cvetlic, ki rastejo na naravnih travnikih. Te dele vrta pokosimo enkrat do dvakrat na leto, a vedno šele potem, ko rastline odvržejo seme. Vrt bo veliko lažje vzdrževati, poleg tega se bodo na vrt naselile različne žuželke, tudi opraševalke, ki bodo polepšale in obogatile vrt.

    Zasaditev mej in obrob

    Večino obrob zasadimo z naslednjim pravilom: razdelimo jih v sprednjo, srednjo in zadnjo vrsto, nato pa posadimo rastline glede na višino: najvišje zadaj, najnižje spredaj. Izberemo po tri trajnice za vsako vrsto, ki cvetijo ob različnih obdobjih leta. Posadimo jih v skupinah po tri ali pet rastlin skupaj, pri čemer pazimo, da niso posajene v vrstah, ampak v skupinah. Da ne bi vse skupaj zgledalo preveč uniformirano in strogo, skupine tu in tam povežemo v naslednjo skupino tako, da ni strogih meja med njimi.

    Za več romantike dodajte vrtnice. Da bo zasaditev zanimiva tudi pozimi in zgodaj spomladi, posadite pozimi cvetoči viburnum ali Magnolia stellata za zgodnjo pomlad.

    Med trajnice, ki bodo hrbtenica zasaditve na meji nanizamo rastline, ki cvetijo krajši čas: aprila bodo zacveteli tulipani, lilije maja, vrtnice bodo zacvetele junija, julija pa dalije.


    Posode, lonci, korita …

    Posode, lonci in korita so češnja na torti vsakega vrta. So  različnih oblik in velikosti, glinaste, kamnite, lesene, keramične, pletene, pocinkane in kovinske. Če bodo posode z rastlinami postavljene blizu hiše, izberemo barve in materiale, ki ustrezajo slogu hiše. Manjše posode postavimo po tri skupaj. Ob glavnem vhodu postavimo posodo z zimzeleno rastlino, npr.

    Vedno poskušam imeti ob vratih posodo, posajeno z zimzeleno rastlino, npr. rožmarin, pod njim pa posadimo suholetnico (Erigeron).

    Pomladne čebulice so odlična izbira za sajenje v posodah; tulipani so lepši v loncih kot v obrobah. Lahko jih kombiniramo z drugimi cvetlicami, npr. z modrim čudežem (Scaevola saligna). Zelo lepa kombinacija so tudi narcise in zvončki, ki naznanjajo začetek pomladi.

    Ko so spomladanske čebulice odcvetijo, razmislimo o poletnem sajenju. Okoli osrednje rastline posadimo obrobne. Kombiniramo lahko salvije, verbene, felicije, pelargonije, kozmose, orlice in diascije.


    Voda

    Na vsakem vrtu bi morali imeti posodo z vodo za ptice in takšno, iz katere se lahko odžejajo tudi čebelice (idealna posoda za njih je podstavek za cvetlični lonček, v katerega položimo manjše kamne ali frnikole tako, da gledajo iz vode). Če je na njem več prostora, lahko postavimo vodni element ali naredimo ribnik. Ribnik je lahko zelo preprost: v tla vkopljemo plitek ovalni bazen, ki ga obdamo s ploščatimi kamni ali opeko. Dovolj je že, če je globok 20 cm. Na večjih vrtovih je seveda tudi ribnik lahko večji in globlji, a več kot 1,5 m ni potrebno, da je globok. Če so pri hiši tudi majhni otroci, je pomembno, da ribnik ogradimo ali čezenj položimo mrežo. Majhni otroci se ob ribniku ne smejo zadrževati nenadzorovano, saj se lahko utopijo že v nekaj centimetrih vode. 


    Pridelovanje sadja, zelenjave in zelišč

    Za sladek grah, bob, cukete in druge rastline, ki se rade vzpenjajo, lahko postavimo vigvame iz palic. Raznobarvni cvetovi fižola po mojem nič kaj dosti ne zaostajajo za lepoto žlahtnih vrtnic.

    Za zelenjavo lahko postavimo dvignjene ali visoke grede. Postavimo jih simetrično, po štiri do šest skupaj. Tako bo njihova postavitev bolj zanimiva. Če je vrt majhen ali kadar ne želimo prostora nameniti samostojnemu zelenjavnemu vrtu, lahko veliko zelenjave in zelišč pridelamo v posodah in koritih.


    Prostor za druženje in počitek

    Prostor, namenjen počitku in sedenju naj bo čim bližje kuhinji in dnevni sobi. Prostor lahko omejite z živo mejo. Pred vročim poletnim soncem se lahko  zaščitite s sončnikom ali pa postavite pergolo, po kateri se bodo vzpenjale vrtnice ali glicinija (pri slednji pazite, da je ne posadite blizu stavbe, ker ima zelo invazivne korenine). V lonce posadite dišeče rastline, ki bodo dodale piko na i prostoru za počitek, npr. lilije ali pelargonije.

    Posted on by

    Zaostritev uporabe fitofarmacevtskih sredstev

    Citiram: »S 23. novembrom 2024 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (FFS). Zakon med drugim zaostruje rabo FFS na vodovarstvenih območjih in na novo opredeljuje poklicnega uporabnika FFS.

    Več informacij  je objavljenih na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kjer je na voljo tudi spletna povezava do celotnega besedila Zakona.«
    Vir: https://www.ivr.si/obvestilo/spremembe-in-dopolnitve-zakona-o-fitofarmacevtskih-sredstvih/

    Dejstvo, da FFS sredstva ne bodo več dosegljiva na vsakem koraku, je lepa novica. Uporaba FFS sredstev se komu na prvi pogled zdi dobra rešitev – z enim zamahom se znebimo škodljivcev in bolezni. Žal pa v resnici ni tako, saj s pesticidi in fungicidi istočasno uničimo tudi koristne (gledano seveda z našega stališča) živali in mikroorganizme. S strupi sčasoma ustvarimo biotsko puščavo, v kateri tudi tisti, ki jih želimo ohraniti pri življenju (naše rastline) ne morejo več preživeti in kvečjemu životarijo, če ne celo propadejo. Flora in favna sta kompleksna sistema, v katerih ima vsako bitje, vsak njun najmanjši delček pomembno vlogo. 

    To je prvi problem, drugi pa ta, da so škodljivci in povzročitelji bolezni trdoživa bitja; takšni pač morajo biti, če želijo preživeti in prosperirati. Zato se zelo hitro prilagodijo našim strupom. Posledica tega je, da smo, kot prvo, na vrtu ali v sadovnjaku ustvarili biotsko puščavo, in kot drugo, da moramo kmalu uporabiti močnejši strup za enako dober učinek. S tem početjem poženemo peklensko spiralo, po kateri se spuščamo čedalje globlje in hitreje.

    Od vsega najbolj pomembno pa je, da se zavedamo, da je zdravje rastlin neizogibno povezano z zdravjem zemlje, v kateri rastejo. Rastline so simptom zdravja zemlje. Zdrave rastline imajo močan imunski sistem in se lahko mnogih bolezni in škodljivcev ubranijo same. Ključno je torej, da najprej in zelo dobro skrbimo za zemljo. Da se zavedamo, da jo s tem, ko z nje leto za letom pobiramo pridelke, osiromašimo za hranilne snovi in ji moramo zato te snovi redno, vsako leto, tudi vračati. Po mojih izkušnjah sta najboljša načina za ohranjanje zdravja zemlje redno dodajanje rastlinskega komposta in uporaba z mikroorganizmi in hranili inokuliranega biooglja.    

    Kakšne so alternative uporabi FFS-ja?

    Za FFS res ni nobene potrebe, saj imamo na razpolago morje odličnih in učinkovitih načinov. Teh je toliko, kot je škodljivcev in bolezni. Ključno za njihov izbor je, da spoznamo svojega “sovražnika”. Kakšen je, kaj mu ustreza, kako se vede? Kdaj napade? Kako prepozna svoj plen, z vidom, s tipanjem, z vohom? Nato ustvarimo pogoje, ki mu ne ustrezajo, in problem je rešen. Primer: češnjeva muha na plod izleže jajčeca, ko se češnje (plod) začnejo barvati iz zelene v rumeno. Takrat jih poškropimo z raztopino kaolina in češnjeva muha češenj ne prepozna več kot svoj cilj.

    Omenila bom samo nekaj primerov, ker jih je absolutno preveč za ta članek 🙂

    1. Homeopatija za rastline 

    Za bolezni in škodljivce, ki napadajo rastline, uporabljam homeopatijo za rastline, ki je sicer mlada veda, a že precej preizkušena, tudi v Sloveniji. Uporabljamo jo lahko kot preventivo (za zaščito pred boleznimi in škodljivci) ali za kurativo (ko sta bolezen ali škodljivec že tu). Omenim naj samo dve od najbolj pogostih težav slovenskih vrtičkarjev, in kaj se zanju uporablja: za zaščito pred golimi polži (kamor sodi tudi španski lazar) uporabimo homeopatski pripravek Helix tosta, ko pa paradižnike napade plesen, za zgodnjo plesen uporabimo homeopatski pripravek Natrium sulphuricum, za pozno pa Carbo vegetabilis. Rekonvalescente (rastline, ki so prebolele bolezen ali so bile poškodovane zaradi napada škodljivcev) nato okrepim z eno samo dozo homeopatskega pripravka Silicea.

    2. Kaolin

    Za zaščito pred oljčno muho, češpljevo muho, češpljevim zavijačem, kapusovim belinom, osami in sršeni, ki poškodujejo zrelo sadje in še mnogimi drugimi škodljivci, poškropimo rastlino z raztopino kaolina. Kaolin ali bela kitajska glina je mineral, ki je človeku in živalim (tudi čebelicam) povsem neškodljiva snov. Deluje tako, da škodljivce odvrne, ne da bi koga drugega poškodovala. Hkrati pa kaolin krepi rastlinsko tkivo, zaščiti rastline pred sončnim ožigom in vročinskim valom in je učinkovit celo pri nekaterih rastlinskih boleznih, npr. pri škrlupu. 

    3. Fizične prepreke

    Rastline lahko pred škodljivci zaščitimo tudi z mrežami in tako, da jih pokrijemo s kopreno. Ob tem je spet pomembno, da poznamo vedenje škodljivcev, koristnih žuželk in potrebe naših rastlin. Npr. to, ali morajo do rastlin imeti dostop opraševalci, in kdaj. Takrat rastline seveda ne smejo biti pokrite. Za zaščito sadja ne uporabljam mrež. Presprosto zato, ker je kaolin povsem dovolj, pa tudi zato, ker si ne želim ujeti in poškodovati ptičkov, ki so pomemben del življenja na mojem vrtu.

    4. Dobri sosedje 

    Primer: pod paradižnike posadimo žametnice in baziliko. Bazilika krepi odpornost paradižnika, žametnica odganja nematode.

    5. Mešane zasaditve
    Korenje in čebulo posejemo skupaj, saj si vzajemno pomagata pri odganjanju korenjeve in čebulne muhe.

    6. Spoznaj svojega sovražnika 

    Primer: korenjeva muha ne leti več kot pol metra visoko, zato bo korenček, posejan v visoki gredi, varen pred njo.
    Drugi primer: pred kapusovim belinom rastline zaščitimo tudi tako, da iz bele plastike (npr. iz jogurtovega lončka) izrežemo metuljčke in jim narišemo značilne temne pike. Pritrdimo jih na palice, ki jo zapičimo med kapusnice. Ker so kapusovi belini teritorialna bitja, se bodo “zasedenim” področjem izognili in odleteli drugam.

    Na svojem vrtu uporabljam vse od naštetih načinov. Pogosto jih tudi kombiniram, saj imam rada več žezel v ognju. Vsi so učinkoviti in hkrati varni tako za človeka kot za živali in rastline. In kar je najpomembnejše, ne zastrupljajo okolja, ga ne siromašijo in ne uničujejo biotske raznolikosti. Z njimi sledimo enemu od permakulturnih načel: da ljudje s svojim delovanjem pustimo zanamcem okolje vsaj v tako dobrem stanju, kot smo ga dobili, če je le mogoče, pa še v boljšem.

    Posted on by

    Kaj delamo zgodaj spomladi


    Pred nekaj dnevi, 20. marca, smo končno stopili v pomlad. Z delom na vrtu nam ni treba hiteti, saj je zemlja na vrtu je zemlja še mrzla in mokra, zato bi delo na njej poškodovalo njeno strukturo.

    V primerjavi z lansko sezono vrtnarjenja je začetek letošnje veliko bolj pozen. Lani je bil februar topel in vrtnarji smo veliko bolj zgodaj lahko počeli stvari tudi že zunaj. Letos je druga polovica marca še vedno zelo hladna, s pogostim deževjem in mrzlim vetrom. V takšnih pogojih se bodo marčevska opravila zavlekla v april – pa nič hudega! Zemlji je treba pustiti, da se segreje. Nobenega smisla nima hiteti. Rastlin ne bomo mogli prepričati, naj dobro uspevajo v pogojih, ki zanje niso idealni. Nič še ni zamujenega. Ko bo vreme bolj toplo, bo dovolj priložnost, da vse nadoknadimo.

    Kaj bomo delali na vrtu, ko se zemlja nekoliko osuši:

    • Zastiranje vrtnih tal s kompostom

    Ko tla odmrznejo, je idealen čas, da zastremo gredice s kompostno zastirko (če tega nismo naredili že konec jeseni). Povezava: Eko Kompost Sonnenerde.

    • Priprava tal za neposredno setev

    Večje grude komposta razbijemo z orodjem in gredice poravnamo. Preden posejemo seme direktno (t.j. na gredice), z gredic odstranimo morebitno zastirko iz organskega materiala (slamo, listje, …), da se bodo tla čim prej lahko segrela.

    • Zaščita posevka

    Zasejane gredice zaščitimo z vrtno kopreno ali pa gredo prekrijemo s kartonom, dokler seme ne vzklije. Nato karton odstranimo. Ta metoda je še zlasti priporočljiva pri sejanju korenja, ki ga ne smemo sejati globoko. Ob visokih temperaturah in močnem soncu (nad 22 °C), opoldne vrtno kopreno odkrijemo in jo zvečer pokrijemo nazaj.

    Zgodnje pomladanske setve

    Marca sejemo zelenjavo za vzgojo lastnih sadik. Ker je zunaj še hladno, so te prve setve večinoma namenjeni vzgoji sadik v lončkih, posodah in v rastlinjaku, nekaj pa jih že lahko posejemo tudi zunaj, na vrtu, v tla.

    Seme potrebuje za vzklitje več toplote, kot je potrebuje kasneje, ko zraste v sejančke. Prva dva tedna imamo zato pokrite posode na toplem. Po dveh tednih, ko imajo mladi sejančki že dva lista, posode prestavimo v tunel, pokrite visoke grede ali rastlinjak.

    V drugi polovici marca je pravi čas, da v lončke posejemo semena paradižnika in bučevk (cukete, patišonke, hokaidke, maslenke itd.).

    Sadike paprik, ki smo jih posejali februarja, prepikiramo, a za razliko od paradižnikov na isto globino, kot so rastle prej.

    Gomolj sladkega krompirja do polovice vkopljemo v zemljo v loncu, ga redno zalivamo in počakamo, da požene poganjke. Ko le-ti razvijejo nekaj listov, jih odlomimo, postavimo v kozarec z vodo in počakamo, da razvijejo koreninice. Na vrt bodo lahko odpotovali šele v drugi polovici maja. Če upoštevamo setveni koledar, se bomo ukvarjali s sladkim krompirjem na dan za korenino.

    Če smo februarja posejali čebulo v multilončke, jo sedaj lahko posadimo na stalno mesto na vrtu. Članek o sejanju čebule je objavljen tukaj: https://www.gajin-vrt.com/cebula-iz-semena/

    Posejemo semena:

    1. Za sadike:
    solate in radič, rdeča pesa, jajčevec, paradižnik, bazilika, Pak-Choi, koromač, ognjič, vse vrste zelene, (gomoljna, stebelna, listnata), peteršilj (listni), kolerabica, zgodnje zelje, glavnati ohrovt, brokoli, cvetača, por, čebula iz semena, blitva, koriander in koprc.

    2. Neposredno na grede:
    špinača, rdeča pesa, rukola, čebula, solata, peteršilj (koren), pastinak, redkvica, korenje, grah in bob.

    Posted on by

    Predavanje o permakulturnem vrtu


    Vabim vas na predavanje o permakulturnem vrtu.

    Kje: Knjižnica Šentvid, Prušnikova ulica 106, 1210 Ljubljana-Šentvid

    Kdaj: v torek, 8. 4. 2025 ob 19:30.

    Vsebina predavanja: Kako zasnovati permakulturni vrt, se izogniti najpogostejšim napakam, vrtnariti ob službi, otrocih ali celo v bloku in si zagotoviti kakovostno ozimnico ter vitaminsko žetev pozimi?

    Avtorica knjige Permakultura na vrtu in v življenju Bojca Pušnik Ponikvar bom predstavila preizkušene rešitve za vse, ki želijo vrtnariti z naravo, ne proti njej – saj permakultura ni le vrtnarjenje, ampak način življenja.

    Predavanje traja 45 minut, sledil bo pogovor z obiskovalci.

    Posted on by

    Čebula iz semena

    Čebula je dvoletnica, kar pomeni, da gre rastlina v cvet šele drugo leto.

    Čebulo lahko vzgojimo iz semen ali iz čebulčka. V tem članku bom podrobneje opisala vzgojo čebule iz semen.

    Februarska setev v multilončke

    Seme čebule posejemo februarja. V eno celico multilončkov posejemo po 4 do 8 semen skupaj. Celice morajo imeti premer vsaj 2,5 cm.

    Sadike, vzgojene iz semena, lahko posadimo na vrt zgodaj spomladi, v prvi polovici marca, ker niso občutljive na mraz, približno 4 do 5 tednov po sejanju.

    Sadike pred sajenjem nekaj dni postopoma utrjujemo zunaj, da se navadijo na zunanje temperature in šok ob presajanju na vrt ni prehud.

    Sadimo gnezda (se pravi vse čebule iz posamezne celice s koreninsko grudo vred) na 20 do 25 cm razdalje. Posadimo jih dokaj globoko v luknje, ki jih ne zasujemo. Pokrijemo jih s kopreno, da jih v mrzlem marcu in aprilu zaščitimo pred mrazom.

    Čebulo pobiramo postopoma in s tem redčimo posevek.

    Čebulo iz semen, ki smo jih posejali februarja in sadike presadili marca, v drugi polovici maja (to je 14 tednov po sejanju) že lahko postopoma pobiramo tako, da poberemo večje primerke in s tem redčimo posevek. Bolj ko mlado čebulo redčimo, večja čebula bo lahko zrastla iz tistih, ki bodo ostale.

    Sredi julija, ko se zelenje poleže, poberemo vso preostalo čebulo. Lahko ji pomagamo tako, da listje upognemo v pravi kot. Pred pobiranjem ni potrebno čakati, da listje porumeni.

    Avgustovska setev semen čebule

    V lončke ali neposredno na vrt lahko seme čebule posejemo še enkrat pozno avgusta. Če smo seme posejali v lončke, sadike presadimo na vrt jeseni, kjer prezimijo kot mlade sadike. Zgodaj spomladi jih lahko jemo kot mlado čebulo. Čebula dobro prezimi, pozeba in zmrzal sadik ne uničita. Zimska zaščita ni nujna.

    Za mlado čebulo posejemo avgusta po 8 do 10 semen skupaj neposredno na gredo. Naslednjega aprila bomo imeli lepo mlado čebulo. Redčimo jo tako, da pobiramo največje rastline za mlado čebulo.

    Pomembno je, da sadike, ki smo jih vzgojili iz semen, posadimo dovolj zgodaj jeseni, da se lahko odebelijo. Obratno je pri sajenju čebulčka: če ga jeseni posadimo prezgodaj, bo mislil, da mora zacveteti in bo šel v cvet, namesto da bi se odebelil. Čebulčka zato spomladi ne sadimo pred 21. marcem, medtem ko seme v lončke posejemo že pozno pozimi, to je februarja.