Kategorija: Maj

Strune so ličinke hrošča pokalice.

Težava je v tem, da v tleh ostanejo 3 do 4 leta, nakar se razvijejo v hroščke, ki spet izležejo jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke – strune.

Ime so dobile zato, ker so zaradi hitina trde in čvrste kot strune kitare. So slamnato rumene do rdečkaste barve, dolge pa od 1,5 do 3,5 cm.

Običajno jih na vrt zanesemo z zapleveljenim ali nezrelim gnojem in kompostom. Veliko težav z njimi lahko imamo tudi vsakič, ko iz travnika ali zapleveljene njive naredimo vrt.

Ko jih enkrat imamo, so velik problem, saj naredijo veliko škode, pa tudi znebiti se jih je težko. Največ škode naredijo na posevkih krompirja, koruze, sladkorne pese in vrtnin. Na vrtu nam naredijo veliko škode, ker glodajo koreninice rastlin. V gomoljih in korenih iščejo vodo, zato naredijo v sušnih letih še več škode kot sicer.

Kaj lahko naredimo?

1. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra ali Thuja.
   
2. Zastiramo tla: zastirka je priporočljiva zato, ker potem hrošči pokalice ne morejo odlagati jajčec v zgornje plasti zemlje.
   
3. Uporabimo zeleno gnojenje: lucerna in detelja strunam prijata, prav tako tudi žita. Ajda, lan, konoplja in proso pa zmanjšata njihovo število. Primer: na prazne dele vrta posejemo ajdo. Preden bo naredila seme, jo požanjemo in uporabimo za zastirko (če seveda ne želimo, da se nam naslednje leto zaseje sama). Ajda v tla sprošča snovi, ki jih strune ne prenesejo. Enako velja tudi za majskega hrošča. Ali: na prazne gredice posejemo belo gorjušico. Tik pred cvetenjem jo požanjemo, zadelamo v tla in dobro zalijemo.
   
4. Rahljamo tla: strunam rahla zemlja ne odgovarja. Rahla zgornja plast zemlje se lažje izsuši in v takšnih razmerah jajčeca popadejo, strune pa poginejo. Tudi ptiči jih tam lažje najdejo. Ptičke bodo raje na našem vrtu, če jim na vrtu omogočimo dostop do sveže vode (če na vrtu nimamo ribnika ali česa podobnega, lahko globok podstavek za cvetlični lonec s pomočjo vrvice obesimo na drevo in vanj nalijemo vodo).
   
5. Ne preganjamo krtov: krti so dobrodošli pomočniki, ki z veseljem pomalicajo strune in bramorje.
   
6. Izdelamo vabe: žogice iz ovsenih kosmičev, malo medu in vode. Vrečko ovsenih kosmičev pomešamo z nekaj žlicami medu in toliko vode, da dobimo testo, iz katerega lahko oblikujemo žogice v velikosti tenis žogic. Žogice zakopljemo v vrtna tla. Občasno jih izkopljemo in odstranimo strune, ki so se zarile v žogice. Da jih bomo lažje našli in izvlekli iz tal, žogice zavijemo v mrežico, ki gleda iz tal (npr. mrežica, v kateri kupimo krompir ali čebulo). Podoben nasvet je tudi na kose narezan krompir, ki ga zakopljemo in uporabimo za vabo za strune.
   
7. Kapucinke, ognjič in žametnice posadimo med zelenjavo in na rob gredic. Njihove korenine izločajo snov, ki je za strune strupena.

Dobila sem vprašanje: temni hrošči z belimi pikami nam bodo pojedli cvetove vrtnic, na jasminu in citrusih se je pojavila plesen … Kaj lahko naredimo?

Najprej je treba razumeti, da so škodljivci in bolezni največkrat znanilci oslabljenega imunskega sistema. Zdravih in močnih rastlin se ne lotijo, če pa že se, se jim rastline zelo hitro uspešno uprejo. Dogajanja običajno sploh ne opazimo, tako po tiho in neopazno za naše oči in ušesa se odvije.

Prvi ukrep je krepitev odpornosti rastline, in ker so rastline simptom zdravja zemlje, najprej okrepimo zdravje zemlje. Logično, kajne? Najlažje naredimo to z dodajanjem inokuliranega in aktiviranega biooglja (torej biooglja, v katerem so že naseljeni mikroorganizmi in dodana hranila).

Nato med pripravki, ki okrepijo zdravje rastline in jo oborožijo v borbi proti bolezni ali škodljivcu poiščemo ustrezen homeopatski pripravek, uporabimo Kaolin ali dodamo Epsomsko sol.

Rastlino nato spremljamo na poti okrevanja, smer zdravljenja mogoče še malo popravimo ali pač tudi ne – odvisno, kaj nam sporoči rastlina.

To je vse 🙂

Nasveti v primeru lisaste minice in plesni na citrusih in jasminu pa so bili takšni:

Predlagani izdelki in uporaba:

1. Biooglje-aktivator zemlje za dohranjevanje rastlin in dvig imunskega sistema:

V lonce s citrusi dodamo po 1 l Biooglja-aktivator zemlje na lonec. Nežno odgrnemo vrhnjo plast zemlje, da ne poškodujemo korenin, potresemo Biooglje-aktivator zemlje po površini, zagrnemo zemljo nazaj in dobro zalijemo.

Enak postopek uporabimo tudi za vrtnice.

• Homeopatski pripravki:
  • Cantharis C30: za hrošče
  • Sulphur C200: za škodljivce in plesni

Opomba: Navodila za uporabo homeopatskih pripravkov so priložena izdelku.

• Epsomska sol

Vrtnice so veliki porabniki magnezija, zato je nujno, da jim ga dodajamo in jih s tem krepimo.

Navodilo: spomladi, še preden se začnejo odpirati prvi popki, potresemo rožnim grmom ob vznožje stebel po 125 g Epsomske soli, in po 125 g v jeseni, preden začne odpadati listje. V času cvetenja poškropimo vrtnice z raztopino Epsomske soli (razmerje: 10 g (= 1 zravnana jedilna žlica) na 0,5 l vode). Za vsakih 30 cm višine potrebujemo pol litra vode z Epsomsko soljo, torej za 1,2 m visok grm pripravimo raztopino iz 2 l vode in 40 g Epsomske soli.

• Kaolin

Glede na to, da me boste mogli biti vsak dan prisotni pri vaših rastlinah, predlagam da jih, ko boste odpotovali, zaščitite z raztopino Kaolina. Hroščem vaše rastline ne bodo šle več tako zelo v slast, Kaolin pa jih bo zaščitil tudi pred prihajajočo sončno pripeko.

Vrstni red postopkov:

1. Dodajte Biooglje-aktivator zemlje vsem rastlinam (20 l vreča je dovolj za 20 rastlin)
2. Po navodilih pripravite homeopatska pripravka in uporabite Cantharis na vrtnicah in Sulphur na rastlinah s plesnijo. Homeopatskih pripravkov ne nanašamo hkrati (jih ne mešamo). Če ima katera od rastlin hrošče in plesen hkrati, najprej uporabite Sulphur in šele vsaj 24 ur kasneje Cantharis.
3. Vrtnice zalijte z raztopino Epsomske soli. Epsomsko sol lahko dodate tudi citrusom, vendar manj: 2 žlici Epsomske soli na meter višine citrusa 3 x na leto, raztopimo v vodi in zalijemo.
4. Preden odidete, vse rastline zaščitite s Kaolinom.

Uporabljeni izdelki:

• Biooglje-aktivator zemlje
• Cantharis C30
• Sulphur C200
• Epsomska sol
• Kaolin

1. Ležeče ali vsaj globoko sajenje: sadike paradižnika posadimo globoko; nič jim ne škodi, če jih posadimo globlje, kot so rasle v lončkih. Na steblih paradižnika so dlačice, iz katerih v zemlji poženejo nove korenine. In več ko ima paradižnik korenin, več bo lahko vsrkal hranil in vode. Nekateri priporočajo ležeče sajenje: paradižnik nežno upognemo in posadimo v jarek tako, da je steblo delno zasuto.
   
2. Na gredo, na kateri bomo imeli paradižnike, zgodaj spomladi posejemo grah, kasneje lahko tudi nizek fižol. Stročnice zemljo obogatijo z dušikom, kar paradižniku zelo prija.
   
3. Takoj, ko začne paradižnik cveteti, ga oskrbimo s kalcijem (glej članek Kalcij za zdrave paradižnike in bučke) in magnezijem (uporabimo Epsomsko sol). Preventiva je vedno boljša kot kurativa.
   
4. Iz najboljših rastlin si pripravimo klone za nove sadike. Močne zalistnike odrežemo z matične rastline, jim odstranimo spodnje liste in jih postavimo v kozarec z vodo, da poženejo korenine. Na ta način si brezplačno pripravimo nove sadike, ki bodo obrodile, ko bodo prve sadike opravile svoje delo.
   
5. Paradižnikov raje ne zalivamo zelo pogosto, varčno in od zgoraj (pri čimer jim zmočimo liste), pač pa raje bolj poredko, temeljito in globoko v tla. Zalivamo jih samo 1 do 2 x na teden, takrat pa obilno (količina vode naj bo 3 do 5 l na paradižnik). Količina vode je odvisna od tega, katera sorta paradižnikov imamo (mini, grmičaste ali stebelne) in tudi od tega, kam so posajeni (v rastlinjak, visoke grede ali na vrt), z zastirko ali brez.
   
6. Ne obrezujte grmičastih paradižnikov. Grmičaste sorte imajo omejeno rast in količino plodov. Ko dosežejo polno velikost, ne rastejo in ne obrodijo več. Pri determiniranih (grmičastih) sortah odstranjujemo samo bolne in poškodovane liste, pri indeterminiranih (stebelnih) sortah pa tudi zalistnike.
   
7. Plodove poberemo, ko se obarvajo, ni treba čakati na polno zrelost. S tem rastlino razbremenimo, plodovi pa zato ne bodo nič manj okusni. Dozorijo naj na okenski polici. Ta način je za rastlino koristen še zlasti v obdobju močnega deževja in hude vročine, ko je rastlina močno obremenjena.
   
8. Na koncu sezone paradižnike prisilimo k zorenju tako, da jih 2 do 3 tedne pred zmrzaljo nehamo zalivati in jim z lopatko delno poškodujemo korenine (zapičimo jo v tla ob steblu). S tem pospešimo zorenje.
   
9. Plodove shranimo v presejan pepel: v kartonasto škatlo izmenično nalagamo plast paradižnikov in plast presejanega pepela. Tako shranjeni paradižniki se obdržijo zelo dolgo.

Zgodba o sladkem krompirju je tipična zgodba o tem, kako narobe lahko razumemo nasvet, da je treba rastline pognojiti, če hočemo imeti dober pridelek. V primeru sladkega krompirja je napačno razumevanje tega pojma vstopnica za uboren ali nikakršen pridelek.

Sladek krompir ni sorodnik navadnega krompirja, saj ne sodi v družino razhudnikov, pač pa slakov. Če ne prej, to opazimo takrat, ko zacveti, saj je njegov cvet zelo podoben slakovemu.

Vzgoja sadik sladkega krompirja je zelo preprosta

Pred dobrima dvema mesecema sem gomolj sladkega krompirja do polovice vkopala v zemljo v cvetličnem lončku, ga nato pridno zalivala in ko sem se že resno spraševala, če sploh bo kaj z njim, opazila drobne poganjke, ki so začeli rasti iz njega.

Ko je posamezen poganjek dosegel dolžino 8 do 10 cm, sem ga previdno odtrgala in postavila v kozarček z vodo (da je pognal koreninice) ali pa ga posadila v lonček z zemljo (če je že imel koreninice).

Tako sem sčasoma pridelala okoli petnajst sadik sladkega krompirja.

Ker je sladek krompir rastlina toplega podnebja, na prosto ne sme pred sredino maja. V rastlinjaku bi zasedel preveč prostora, zato bo moral biti na vrtu. Resnici na ljubo, danes (22. maja) še vedno raste v svojih lončkih, saj je vreme hladno in se mi nikamor ne mudi z njim, pa tudi prostor zanj še vedno ni pripravljen. Kovačeva kobila, pač.

Medtem ko sem čakala, če sploh bo kaj z njim, sem se lotila zbiranja podatkov o tem, kam naj ga posadim in kakšne pogoje potrebuje za čim boljši pridelek. Posnetkov o gojenju sladkega krompirja na YouTubu je veliko, a žal si nasveti pogosto nasprotujejo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem iz zmešnjave informacij izluščila pomembne, predvsem pa preverjene in uporabne.

Takole:

• Kaj je boljše – gojenje sladkega krompirja v posodah, v visokih gredah ali na gredah na vrtu?

Odgovor: odvisno od tega, koliko prostora imamo. Na manjših vrtovih je gojenje v posodah (veliki lonci ali sodi) primernejše, saj bomo tako porabili manj prostora. Vendar morajo biti posode dovolj velike, na dnu morajo imeti tudi luknje za odtekanje odvečne vode. Volumen posode mora biti vsaj 60 l. Vsebina posod se tudi hitreje izsušuje kot zemlja na vrtu, zato moramo redno skrbeti za enakomerno oskrbo z vodo. Pomanjkanje vode ali neenakomerna oskrba z njo zelo zmanjša pridelek sladkega krompirja.

• Ali je treba sladek krompir pognojiti, in če, koliko in s čim?

To vprašanje je zelo zanimivo. Na internetu sem našla veliko nasvetov v smislu: če sladkega krompirja ne boste obilno pognojili, ne boste imeli pridelka. Večina ljudi z »gnojenjem« razume dodajanje gnoja ali komposta, skratka dušika ali pa uporabo NPK gnojil (dušik, fosfor in kalij). V primeru sladkega krompirja je to slab nasvet! Zelo zanimiv je bil posnetek nadobudnega vrtičkarja, ki je sadike sladkega krompirja posadil kar v kompostni kup (resnici na ljubo sem sprva tudi sama imela enako idejo). Pognali so mnogoštevilni in čudoviti listi, zato je bilo razočaranje še toliko večje, ko je čez nekaj mesecev odkopal kompostni kup. V njem ni bilo skoraj nobenega gomolja sladkega krompirja. Zakaj? Ker sladek krompir ni razhudnik, ampak spada v družino slakov. Ti pa ne marajo obilice dušika, celo ne prenesejo ga. Veste, kje raste slak? V uborni, revni zemljici, ne pa v z dušikom bogati. Sladek krompir ima rad fosfor (kot vse cvetoče rastline) in kalij (kot fižol). Uporabimo lahko homeopatski pripravek Phosphorus (za fosfor) in Kalium (za kalij); veliko kalija je tudi v pepelu, ki ga na vrt dodajamo zelo varčno (zaradi obilice pepela bo zemlja postala preveč bazična). Nazadnje sem naletela na zelo zanimiv posnetek, katerega avtorica je imela hude pomisleke, ali naj ga sploh objavi, ker se je bala, da jo bodo različni »strokovnjaki« za pridelavo sladkega krompirja popljuvali, da čveka neumnosti. S poskusi je namreč ugotovila, da sladek krompir najbolje uspeva in ima največji pridelek, če ga ne sadimo v zemljo, ampak v sekance. Kar je po svoje zelo logično: sekanci imajo obilico ogljika in primanjkljaj dušika. Nad sekanci je bila navdušena tudi zato, ker je bilo pobiranje gomoljev iz zastirke iz sekancev zelo lahko, gomolji pa niso bili umazani od zemlje. Točno tako bodo letos rastli tudi moji sladki krompirji. Posadila jih bom s koreninsko grudo in na mesto sajenje bom dodala še malo zemlje (da se po sajenju sadike ne bi preveč izsušile, saj sekanci težko zadržujejo vodo). O uspehu bom poročala v enih od naslednjih Novic z Gajinega vrta.    

• Kako je z zalivanjem?

Oskrba z vodo mora biti redna in enakomerna, še zlasti takoj po sajenju. Kasneje si rastlina z zastirko iz lastnih listov sama pomaga pred izsuševanjem.

• Kako pripravim gredo za sladek krompir?

Preprosto: neposredno na tla nasujemo sekance koliko mogoče na debelo (a ni treba več kot 60 cm na debelo).

• Kdaj ga poberem?

Ne prezgodaj in ne prepozno. Pravi čas za pobiranje najlažje določimo tako, da izkopljemo nekaj gomoljev izpod ene od rastlin. Če najdemo še veliko tankih, nerazvitih korenin, čas še ni pravi. Vendar ne čakamo predolgo: če pustimo zrele gomolje predolgo v tleh, bodo začeli točkovno gniti, pridelek bomo težje uskladiščili pa tudi obrezati ga bo treba.

Vzrokov za gnitje na muhi plodu je več. Več o tej temi lahko preberete tukaj: Zakaj gnijejo mlade bučke?

Kadar opazimo, da paradižniki gnijejo na muhi, bučke pa na koncu plodu, kjer je bil včasih cvet, najprej pomislimo na pomanjkanje kalcija (a to seveda ni edini možen vzrok). Kalcij rastline nujno potrebujejo, vendar je pomembno vedeti, da je kalcij eno od mikrohranil, kar pomeni, da ga rastline ne potrebujejo zelo veliko. Preobilno dodajanje kalcija ali kateregakoli drugega elementa lahko namesto koristi povzroči škodo, zato z dodajanjem hranil ne pretiravamo oziroma še bolje – dodamo jih samo, če smo prepričani, da jih primanjkuje.

Če ste imeli v preteklih sezonah težave z gnitjem paradižnikov in mladih bučk, lahko uporabite domače kalcijevo gnojilo. V predpisanih količinah bo uporaba varna.

Vrtnarji uporabljajo različne načine, da bi s kalcijem oskrbeli rastline. Veliko kalcija je v jajčnih lupinah. Ko jih dodamo v tla ali kompost, ju bodo prej ali slej obogatila s kalcijem.

Načinov je več: prvi je dolgotrajen, drugi morda celo nevaren za rastline, tretji pa povsem varen in dokazan z raziskavo. Ker sem raje na varni strani poskusov z rastlinami, vam priporočam tretji način dodajanja kalcija rastlinam.

1. Jajčne lupine zdrobimo in jih zakopljemo v tla ali kompostni kup. Kalcij je v jajčnih lupinah vezan v obliki kalcijevega karbonata, ki ni topen v vodi. Traja lahko tudi več let, prede se molekularna vez pretrga. Ves ta čas pa kalcij iz jajčnih lupin rastlinam ni dosegljiv.
   
2. Jajčne lupine zdrobimo in stopimo v kisu. Na ta način se vezi v molekulah kalcijevega karbonata takoj pretrgajo. V precej burnem kemičnem procesu se iz kalcijevega karbonata sprostijo kalcij, voda in ogljikov dioksid. Postopek: jajčne lupine najprej posušimo v pečici na 100 °C in zdrobimo v čim bolj droben prah. Zmešamo dva dela kisa in en del jajčnih lupin. Počakamo, da iz zmesi nehajo izhajati mehurčki, takrat je reakcija končana. Zmes precedimo. Pred uporabo jo razredčimo: eno čajno žličko zmesi (= 5 ml) zmešamo s 5 l vode. S tem zalijemo rastline ali pa jih poškropimo za foliarno gnojenje. Ta način dodajanja kalcija v tla nekateri zelo priporočajo, drugi pa močno odsvetujejo – predvsem zaradi bojazni, da bi kis poškodoval rastline.
   
3. Pripravimo čaj iz jajčnih lupin. Postopek je zelo preprost: jajčne lupine posušimo in steriliziramo v pečici (na 100 °C), nato jih zdrobimo. Stresemo jih v lonec in dodamo dvakrat toliko vode, kot je jajčnih lupin. Vodo z jajčnimi lupinami zavremo in odstavimo. Zmes pokrijemo in pustimo stati 24 ur, nato jo precedimo. Pripravek razredčimo z vodo v razmerju 1 : 20 (primer: na 1 dl prevretka iz jajčnih lupin dodamo 2 l vode). S tako pripravljenim škropivom škropimo rastline. Najbolje je, da vedno pripravimo svež pripravek. Učinkovitost tega domačega kalcijevega škropiva so potrdili tudi z raziskavo: file:///C:/Users/HP/Downloads/_IJSAR-2019-6(2)-79-86.pdf

Kdaj začnemo dodajati kalcij?

Kalcij začnemo dodajati, ko rastline nastavijo prve cvetove, potem pa na tri do štiri tedne, lahko hkrati z Epsomsko soljo.

Zdravje vrta je v največji meri odvisno od njegove zemlje. Rastline, ki rastejo v rodovitni zemlji, so zdrave in z veliko okusnih plodov, pojav škodljivcev in bolezni pa je izjema in ne pravilo.

A kaj, če naš vrt oziroma rastline na njem delujejo klavrno, ubogo? Zakaj po tem, ko posadimo mlade sadike, le-te obstanejo v rasti ali propadejo? Kaj lahko naredimo? Poiskati moramo vzrok za takšno stanje in rešitev:

Sonce. Senčna lega je lahko vzrok za zaostajanje v rasti. Rastline imajo različne potrebe po polni osončenosti. Če je vaš vrt delno v senci, bodite pazljivi pri določanju prostora za svoje rastline. Največ sonca potrebujejo paradižniki, bučevke, paprike in jajčevci. Na manj osončenem vrtu bodo uspevale korenovke, pese, špinača, solate, koriander in ohrovt.

Zemlja. Pomanjkanje ali enostranski presežek hranil v zemlji je drugi najpogostejši vzrok za slabo uspevanje rastlin. Gnojenje z živalskim gnojem lahko povzroči pregnojeno zemljo, zaradi katere imajo rastline veliko zelene mase, a malo plodov. Zemljo lahko gnoj okuži s škodljivci, npr. strunami, ki se jih potem težko znebimo. Redno vsakoletno gnojenje in lopatanje zemlje poškoduje strukturo zemlje in uničuje življenje v njej. Umetna gnojila niso prava izbira, saj ne vsebujejo organskih snovi, ki jih zemlja potrebuje. Najboljša izbira za vrt, na katerem bomo pridelali veliko zdrave zelenjave, je kombinacija kakovostnega rastlinskega komposta in obogatenega, z mikroorganizmi poseljenega biooglja. S kompostom in obogatenim bioogljem zemljo dohranjujemo sproti in ciljno ob vsakem sejanju in sajenju. Če svojega komposta nimamo dovolj, kupimo kakovostnega. Kompost in biooglje lahko v vrtno zemljo dodamo tudi kadarkoli kasneje, ko se na vrtu pojavijo težave z rastjo in zdravjem rastlin. Tudi v tem se ta dva dodatka razlikujeta od gnoja, ki ga ne smemo dodajati neposredno k rastlinam.

Hlad in vročina. Prenizke in tudi previsoke temperature lahko zavrejo razvoj rastline. Primer: hladne noči pod 15,5°C ali vroči dnevi nad 29,5°C lahko povzročijo, da paradižnikom in paprikam odpadejo cvetovi. Rastline pred nizkimi temperaturami zaščitimo s kopreno, pred previsokimi pa z raztopino Kaolina.

Voda. Rastline nujno potrebujejo vodo za zdrav razvoj. Kadar ni dežja, jih moramo zalivati. Izsuševanje in temperaturna nihanja zemlje preprečimo tako, da zemljo na gredah zastremo. Vrtov, na katerih imamo težave s polži, ne zastiramo s slamo ali senom, pač pa s kompostom. Tudi preveč vode ni dobro. Če na vrtu voda zastaja ali če pretiravate z zalivanjem (zalivate vsak dan), je to lahko problem za vaše rastline. Rastline imajo rade, da se med posameznimi zalivanji zemlja vsaj delno osuši, saj so tako korenine bolje oskrbljene s kisikom. Paradižniki in bučke ne prenesejo stalno mokrih nog. Rastline je najbolje zalivati v tla. Vsakodnevno škropljenje vrta olajša širjenje glivičnih bolezni.

Sorte. Izberemo sorte, ki dobro uspevajo pri nas. Vprašamo sosede, ki imajo uspešne vrtove, prosimo jih za semena starih, preizkušenih avtohtonih sort.

Škodljivci in bolezni. Za zaščito pred škodljivci in zdravljenje rastlin uporabimo belo glino Kaolin in homeopatske pripravke za rastline, ki jih s pridom uporablja že veliko slovenskih vrtnarjev. Kaolin škodljivce odžene, ne pobije pa koristnih žuželk in ne škodi čebelam. Fitofarmacevtski pripravki pobijejo tudi koristne žuželke, zato se težava s škodljivci vrne v podvojenem obsegu. Zdrav vrt predstavlja celovit ekosistem, v katerem je dovolj prostora za vsa živa bitja. Ker je sistem uravnovešen, njihove prisotnosti sploh ne opazimo, saj nam ne povzročijo opazne škode.

Oljke so v preteklosti povečini pridelovali v ekstenzivnih oljčnikih. Takrat je veljala za razmeroma zdravo in nezahtevno sadno vrsto. S širitvijo nasadov in intenzivnejšo proizvodnjo pa so se tudi pri pridelavi oljk začele pogosteje pojavljati glivične bolezni (pavje oko, oljkova siva pegavost in bakterijska okužba oljkov rak) ter škodljive žuželke. Med slednjimi povzroči največ škode, zlasti v deževnih letih, oljčna muha. Poleg oljčne muhe se občasno pojavljajo še drugi škodljivci. Plodove in liste oljk prizadene oljčni molj, predvsem v mladih oljčnikih pa izjede na listih oljk povzroča še oljčni jajčasti rilčkar.

1. Oljčna sadna muha

Oljčna sadna muha (Bactrocera oleae) povzroči zmanjšanje kakovosti in količine plodov in oljčnega olja. Oljčna muha povzroči veliko škodo ali celo izpad pridelka: poškodovani plodovi odpadajo, kakovost poškodovanih plodov je manjša, kar pomeni slabšo kvaliteto oljčnega olja, teža plodov je zaradi škode ličink manjša od 3 do 5 %, pri sortah z majhnimi plodovi pa celo do 20 %. Ko žerke v plodu ni več, plod okužijo glive in bakterije, zaradi česa plodovi dodatno gnijejo in propadajo.

Napad oljčne muhe ugotavljamo s prostim očesom ali s pomočjo rumenih lepljivih pasti (plošč) z ali brez feromonov. Žal se na plošče lepijo tudi koristne žuželke. Napad je viden tudi s prostim očesom: okoli peclja plodu se pojavi majhna rjava lisa, kjer je muha z vbodom odložila jajčece.

Zatiranje škodljivcev s pomočjo pesticidov povzroči zmanjšanje gostote njihovih naravnih sovražnikov, zaradi česar so naslednji napadi škodljivcev še močnejši. Potrebna je uporaba novih metod, ki zagotavlja najmanjše tveganje za okolje.

V raziskavi, opravljeni na raziskovalni postaji oljk Roudbar (vir: https://www.researchgate.net/publication/307637526_Application_of_Kaolin_clay_for_control_of_Key_pests_of_olive), so uporabili 3 različne koncentracije Kaolina v vodi: 5 %, 3 %, 1,5 % Kaolina in čisto vodo kot kontrolno škropivo. Najboljše rezultate so dosegli s škropljenjem s 5 % raztopino Kaolina. Uporaba kaolinskega prahu se je izkazala za zelo koristno metodo za zatiranje oljčne sadne muhe in oljčne bolšice.

Čas pojava oljčne muhe

Oljčna muha se običajno pojavi konec junija, lahko pa že vse od začetka meseca junija, ali celo konec maja, zato bi bilo potrebno oljčnike kontrolirati najkasneje od konca maja oziroma od začetka junija dalje..

Njen nalet traja vse do julija in avgusta. V najbolj vročih poletnih dneh se zaradi vročine njen nalet umiri ali celo prekine. Oljčna muha je najbolj aktivna pri temperaturi med 16 in 30 °C. Po poletni vročini se ponovno močneje pojavi s prvimi avgustovskimi plohami in ostane prisotna vse do meseca novembra. Oljčna muha leti do 300 cm nad tlemi, zato mora biti tudi plodovi zaščiteni do te višine. 

1. Vročinski šoki in sončni ožig

V raziskavi (vir: https://www.youtube.com/watch?v=W6oL93-evw4) so ugotavljali, kakšen je učinek Kaolina na oljke ko gre za zaščito pred sončnim ožigom in vročinskim šokom. Rezultati so pokazali, da je zaščita s Kaolinom prinesla 30 % večji pridelek: oljke, ki so bile zaščitene s Kaolinom, so v povprečju obrodile 40,1 kg oliv na drevo, oljke, ki so bile v kontrolni skupini in niso bile zaščitene s Kaolinom, pa so v povprečju obrodile po 31,2 kg oliv na drevo. Plodovi s Kaolinom zaščitenih oljk so bili za 9 % težji. Raziskava je trajala 3 leta in rezultati so bili vsako leto boljši. Prav tako je bil večji tudi prirast rastlinskega tkiva na s Kaolinom zaščitenih oljkah v primerjavi s tistimi, ki so bile nezaščitene v kontrolni skupini. Razliko v kakovosti in količini pridelka pripisujejo dejstvu, da v poletni vročini rastline prekinejo fotosintezo, kar vpliva na količino in kakovost pridelka in tudi na razvoj rastline. Rastline, zaščitene s Kaolinom, fotosinteze ne prekinejo, zato pri njih ni težav, ki jih povzročijo sončni ožig in vročinski šoki. 

Ocenjena poraba* Kaolina v oljčnikih na ha: 40 do 50 kg Kaolina
(od tega 25 kg za osnovno škropljenje + 15 do 25 kg za vzdrževanje kaolinske zaščite)

Osnovno škropljenje: 4 x v enem mesecu (1 x na teden, ponovimo 4 x):

1. škropljenje: 10 kg Kaolina na 1000 l vode
2. škropljenje: 5 kg Kaolina na 1000 l vode
3. škropljenje: 5 kg Kaolina na 1000 l vode
4. škropljenje: 5 kg Kaolina na 1000 l vode

Z osnovnim škropljenjem začnemo konec maja ali začetek junija, pred prvim naletom oljčne muhe.
Obnovitveno škropljenje opravimo po osnovnem, na osnovi tega, v kakšnem stanju je kaolinska zaščita. Škropimo po potrebi, odvisno od padavin. Ker ima oljčna muha skozi sezono več rodov, je pomembno, da ohranjamo zaščito s Kaolinom skozi vso sezono.

*dejanska poraba Kaolina v oljčnikih je odvisna od velikosti dreves in njihove rastlinske mase ter od količine in moči padavin. Kaolinsko zaščitno prevleko lahko močnejše padavine načnejo oziroma poškodujejo. Ker so hladna in mokra poletja za oljčno muho tudi sicer najbolj ugodna (saj vročine ne mara), je vzdrževanje učinkovite zaščite iz Kaolina v takšnih poletjih še toliko bolj pomembno.

POMEMBNO! Kaolin je enako učinkovit tudi pri marsikaterih drugih škodljivcih. Več o Kaolinu lahko preberete TUKAJ.

Na okenski polici sem v lončke posejala semena cuket, patišonk, hokaido buč in buč maslenk. V vsak lonček po eno ali dve. Nekaj lončkov je ostalo praznih, ker v njih seme ni vzkalilo. Ko sem sadike presadila v nove dvignjene grede, sem nanje stresla tudi zemljo iz lončkov, v katerih semena niso vzkalila. Pač zato, da se ne meče zemlje stran. Po presajanju sem sadike zalila s homeopatskim pripravkom Silicea C200, da bi se okrepile in lažje vživele v novo okolje (porabila sem 8 globul na 10 l vode; 4 dvignjene grede, velikosti 1,2 x 0,8 m, sem zalila z 20 l pripravka). Že naslednje jutro so bile sadike vidno krepkejše, zelena barva listov je postala močnejša, stebla so bolj čvrsto stala pokonci. In nat šok: semena, ki v lončkih na okenskih policah nikakor niso hotela vzkaliti, so po zalivanju s Siliceo praktično čez noč vzkalila, kot po čudežu so se pojavile mlade sadike. Pa sem mislila, da iz teh semen nič ne bo, da so splesnela, zgnila … Drži, kot pribito – ko deluje homeopatija, se res zdi, da se je zgodil čudež 🙂

P.S. Zdaj imam nov problem – kam s toliko mladimi sadikami? Bo treba narediti še kakšno dvignjeno gredo, ne bo druge . . .