Kategorija: Maj

Posted on by

Zaščita za rastline, ki ne škodi čebelam

Bliža se 20. maj, svetovni dan čebel. Čebelicam v čast bova v sredo, 23. maja ob 17. uri z Jernejo Jošar (www.cvetlicna.si) v njeni Vrtnarski hiši pripravili predavanje o medonosnih rastlinah in načinih, s katerimi lahko rastline zaščitimo pred škodljivci, pa pri tem ne ogrožamo čebel.

Vsi vemo, kako zelo pomembna je prisotnost čebel. Brez njih mnoge rastline ne bodo oprašene, brez tega ni plodov. Več kot 70 % rastlin, ki jih uporabljamo v prehrani, delno ali v celoti oprašujejo čebele.

Namesto, da bi jih morili s strupi, ki jih uporabljamo za zaščito rastlin pred škodljivci, je treba izbirati tiste metode in snovi, ki bodo rastline zaščitile, čebelic pa ne bodo poškodovale ali odvrnile od njihovega dela. Veliko jih je, le poučiti se je treba o njih.

Mnogi naravni pesticidi so označeni kot varni za uporabo v ekološki pridelavi. Vendar pa samo zato, ker je nek pripravek označen kot naraven in primeren za ekološko pridelavo, še ne pomeni, da ni škodljiv za okolico in čebele!Na spodnjem seznamu so našteti najbolj pogosto uporabljeni naravni insekticidi, fungicidi in herbicidi. Razvrščeni so v skupine glede na to, kako močno toksični so za čebele:

Netoksični: Bacillus thuringiensis, homeopatski pripravki, Česen, Kitajska bela glina Kaolin, Koruzni gluten, Giberelinska kislina.
Srednje toksični: Borova kislina, Neem, Ryania, Ojačevalci (olja, surfaktanti), Kis, Baker, Žvepleno apnena brozga in žveplo.
Visoko toksični: Diatomejska zemlja, Insekticidna mila in olja, Piretrin, Rotenon, Sabadila, Spinosad, Bakrov sulfat.

Čebele absorbirajo kemikalije skozi svoj eksoskelet, ko pridejo v stik s pesticidom v zraku. Pesticidi lahko kontaminirajo pelod, nektar in celo mano. Čebele, ki pridejo v stik z njimi, lahko umrejo. Še pred tem pa lahko okužene snovi prinesejo v panj, kjer strup škodi tudi drugim čebelam.

Če že moramo uporabiti pesticide, uporabimo tiste najmanj škodljive in samo na rastlinah, ki so jih napadli škodljivci ter če je le mogoče takrat, ko ne cvetijo. Bolje je špricati zvečer, ko čebelice počivajo in škropiti suhe rastline, da ne bi kontaminirali mane.

Kadar je le mogoče, delujemo preventivno. Ekološki vrtnarji uporabljamo holistični pristop vedoč, da nobena metoda ni 100 %. Bolje je imeti več žezel v ognju – kombinacija več različnih ekoloških metod bo bolj uspešna, kot če bi se zanašali zgolj na eno.

Pokrivanje gred s kopreno, skozi katero lahko pronica voda in prehaja svetloba, bo zadržalo leteče in poskočne škodljivce stran od rastlin. Prekrivanje pomaga rastlinam tudi s tem, da zadržuje toploto in vlago v tleh. Ko nastopi vročina oziroma ko priletijo čebelice, da bi oprašile rastline, kopreno odstranimo.

Ročno pobiranje je manj priljubljena, a zelo učinkovita metoda. Zjutraj in zvečer se sprehodimo skozi vrt in naberemo gosenice, hrošče in polže. Majhnih škodljivcev (npr. bolhačev) se tako ne bomo mogli znebiti, vse večje pa bomo tako lažje nadzorovali. Pred pohodom se je dobro poučiti, katera bitja na vrtu so škodljivci, katera pa ne, da ne bomo v dobri veri delali nepotrebne škode.

Eden od najbolj preprostih načinov za nadzor nad škodljivci je kolobarjenje. Večina škodljivcev je specializiranih za določeno rastlino ali družino rastlin. S kolobarjenjem, še bolj pa z mešanimi zasaditvami, zmanjšamo videz bogato obložene mize, za katero se lahko usede žuželka in si privošči naše rastline. Če bomo pri mešanih zasaditvah sadili skupaj tiste, ki gredo določeni žuželki v slast, s tistimi rastlinami, ki jih ne prenese, smo zmagali.

Ni vsaka žuželka škodljivec. Mnoge pomagajo, da je naš vrt uspešnejši, bolj zdrav; tudi tako,  da se lotijo škodljivcev. Pikapolonice, tenčičarice in bogomolke so nam v veliko pomoč. Da jih bomo imeli več, v vrt posadimo cvetoča zelišča, npr. koper, angeliko, koriander in baziliko.

Kaj pa če naš sosed še vedno zastruplja okolje? Nihče ni otok, in čebelice na svoji poteh preletijo velike razdalje. Nemogoče jih je omejiti, da bi medičino nabirale samo na našem vrtu, za katerega bomo skrbeli brez njim nevarnih strupov. Skoraj zagotovo na svojih potovanjih bodo še vedno prihajale v stik s strupenimi pripravki.

V tem primeru lahko čebelicam pomagamo s homeopatijo. Homeopatski pripravek Nux vomica zmanjša občutek slabosti, ki čebelam, ki živijo v strupenem okolju, preprečuje učinkovito nabiranje nektarja. Pulsatilla pa pospešuje cvetenje rastlin in pri čebelah krepi občutek skupnosti in povezanosti. Tako okrepljene se bodo lažje uprle nevarnostim, ki jih je v njihovo naravno okolje prinesel človek.

Posted on by

Za zdrave paradižnike in ostale plodovke

Bolezni paradižnikov mnogim zdesetkajo pridelek. Tudi meni so ga – nekoč. Odkar pa ubiram ekološko pot tako pri hranilih (kompost, obogateno biooglje in Epsomska sol) kot pri zdravilih (homeopatija za rastline), je postalo gojenje paradižnikov »mala malica«.

Za paradižnike velja enako kot za vse ostale organizme: boleznim ali škodljivcem podležejo, ko njihov imunski sistem oslabi. Če želimo imeti zdrave in močne rastline, pridelek pa še pozno v jesen, jim moramo dati to, kar potrebujejo.

Paradižnike sadimo zunaj po ledenih možeh. Najprej pripravimo zemljo. Zemljo zrahljamo, vanjo vdelamo predelan rastlinski ali živalski kompost in oblikujemo grede. Z delom na zemlji zbudimo speča semena plevelov. Ob sajenju jih populimo in uporabimo za zastirko na gredi; na ta način se nam kasneje ne bo treba več kaj dosti ukvarjati s plevelom.

Pred sajenjem postavim opore: kole, spiralasto zavite kovinske palice ali kletke. Na dno sadilne jamice položim kos umazane ovčje volne (za gnojenje in odganjanje voluharja), jo prekrijem z malo zemlje, vržem nanjo še pest obogatenega biooglja, na to položim ukrivljeno paradižnikovo steblo in ga zasujem do prvih listov. Iz zasutega stebla poženejo nove korenine.

Tako posajene sadike zalijem s postano vodo z malo Epsomske soli (1 žlička na pol litra vode). Epsomska ali grenka sol je magnezijev sulfat. Paradižniki, paprike in vrtnice so najbolj občutljivi na stanje magnezija v tleh, zato jim vsakih nekaj tednov privoščimo Epsomsko sol.

Med paradižnike posadimo njihove prijatelje: žametnico, baziliko, peteršilj, čebulo in kapucinke.

Paradižnikov ne skrivam pod plastične strehice, ker menim, da morajo biti dobro oskrbljene rastline same kos boleznim in škodljivcem. Če bi pa plesen le prišla, imam v rokavu še dva aduta: homeopatska pripravka za zdravljenje rastlin Natrium sulphuricum in Carbo vegetabilis.

Še nekaj konkretnih nasvetov za te dni:

Začetek maja je bil topel in suh. Napoved za naslednjih nekaj dni vsebuje veliko vlage in hladu, nato se bo zagotovo dodobra segrelo. Ta kombinacija bo ustrezala glivicam, paradižniku pa ne. Lahko ga okrepimo s Siliceo (a le 1 x, imel bo več listne mase) in s Calendulo pozdravimo poškodbe pri presajanju. Za preventivo pred zgodnjo plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum (tudi samo 1 x). Zalivamo, ne škropimo – dodatne vlage listi paradižnikov res ne potrebujejo. Za paradižnike, paprike in vrtnice je priporočljiva tudi Epsomska sol.

Posted on by

Zastirkine dileme: koliko in kdaj

Dobila sem zanimivo vprašanje. Delim, ker bo odgovor nanj verjetno zanimiv še za koga. Takole gre:

Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.

In moj odgovor:

Vi kar vprašajte 🙂 Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam. Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Posted on by

Čebulna muha in porova zavrtalka

Vir: By JJ Harrison (https://www.jjharrison.com.au/) – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=7320774

V nasadih jesenske in spomladanske čebule, pora, česna in šalotke se pojavlja porova zavrtalka, ki jo pogosto zamenjujemo s čebulno ali česnovo muho. Škodo povzročajo ličnike, ki se zavrtajo v liste, zaradi česar se listi zvijajo in rastline slabše rastejo.

ČEBULNA MUHA

Čebulna muha je pomemben škodljivec čebule in drugih rastlinskih vrst iz rodu Allium: česen, por in šalotka.
Odrasle muhe so dolge od 6 do 8 mm, temno sive barve in zelo podobne hišnim muham.
Čebulna muha ima lahko do tri generacije na leto. Največ škode naredi prva generacija, ki lahko pridelek zmanjša tudi za 50 %.
Prva generacija se začne pojavljati v drugi polovici aprila oz. v začetku maja. Škodo povzročajo ličinke, ki objedajo rastlinsko tkivo.
Znaki napada: opazimo jih v mesecu maju, ko rastline venijo, listi pa postanejo blede barve. Srčni list postane zvit in nagnit, zato ga brez težav izpulimo. Ob prečnem prerezu čebule lahko v notranjosti najdemo več deset ličink čebulne muhe. Na vstopnih mestih ličnik se začnejo naseljevati glive in bakterije, ki povzročajo gnitje.
Kasneje v rastni dobi se pojavita še dve generaciji čebulne muhe, ki imata vrh naleta v juliju oziroma v septembru.
UKREPI:
– Čebulnice sadimo na isto mesto šele po treh letih.
– Uporabljamo mešani posevek (s korenčkom).
– Rastline spomladi redno pregledujemo, da pravočasno ugotovimo prisotnost škodljivcev. S pomočjo povečevalne lupe pregledamo ob bazi stebla, saj jajčeca težko opazimo s prostim očesom.
– Kaolin in homeopatijo uporabimo preventivno, slednjo pa tudi kurativno.

Vir: By Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=11345482

POROVA ZAVRTALKA

Porova zavrtalka je v zadnjih letih postala najpomembnejša škodljivka čebulnic pri nas. Poleg pora napada tudi čebulo, šalotko, česen in drobnjak. Škoda nastane, ko se ličinke (žerke) zavrtajo v liste čebulnic in po njih rijejo rove. Pridelane rastline so drobnejše, slabše kakovosti, pri poru je lahko izpad pridelka 100-odstoten.
Znaki napada: na listih opazimo drobne bele pike, nanizane v vrsto. Pike so posledica poškodb, ki jih naredijo muhe, ko se pred odlaganjem jajčec dopolnilno hranijo.

Škodo povzročajo žerke, ki se izležejo iz odloženih jajčec in rijejo po rastlini. Zaradi poškodb se listi začnejo zvijati in krotovičiti ter polegati. Nad rovi se tkivo na zunanji strani listne nožnice nekoliko ugrezne, na čebulicah se pogosto pojavijo razpoke. Zunanji listi od konic navzdol rumenijo in se sušijo. Napadene rastline slabše rastejo in lahko tudi propadejo. Poškodbe so vstopna mesta za različne bakterije ali glive, ki povzročajo naknadno gnitje čebul.

Žerke porove zavrtalke ne poškodujejo srčnih listov, nastalih po tem, ko so bila jajčeca odložena, kar počneta čebulna in česnova muha. Pogosto šele ob spravilu pridelka med čiščenjem pridelka najdemo rjavkaste rove in bube. Da je končni pridelek primeren za uživanje, je treba odstraniti kar nekaj zunanjih listov.

Porova zavrtalka ima dva rodova letno. Muhe prve generacije začnejo v toplejših letih in območjih (Primorska) letati že konec marca, drugod nekoliko kasneje. Let traja približno
mesec dni, tako lahko v hladnejših letih in območjih muhe najdemo še tudi maja. Ob koncu avgusta in v septembru se pojavi še drugi rod muhe. Muhe drugega rodu lahko letijo še v drugi polovici oktobra.

Muhe so velike od 4 do 5 mm, pretežno črno sive barve, boki na zadku so rumeni. Jajčeca odložijo v listno tkivo. Po nekaj dneh se izležejo umazano bele ličinke – žerke, dolge od 5 do 8 mm, brez glave in nog. Bube so sodčkaste, rdeče rjave do temno rjave barve, dolge od 3,5 do 4 mm.

UKREPI:
– Prekrivanje nasadov s kopreno
– Zaščita s škropljenjem s Kaolinom
– Zaščita s škropljenjem s homeopatskim pripravkom Allium cepa
– Kasnejše sajenje, po tem, ko je let prve generacije muhe mimo
– Odkrivanje, odstranjevanje in uničenje napadenih rastlin.

REŠITEV: KAOLIN IN HOMEOPATSKI PRIPRAVEK ALLIUM CEPA

Z raziskavo so dokazali, da je bilo na nasadu čebule občutno manj škode, če je bila zaščitena s Kaolinom. Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0261219407002591

Kombinacija Kaolina s homeopatskim pripravkom Allium cepa deluje tako, da Kaolin zaščiti rastlino od zunaj, homeopatija pa jo okrepi od znotraj. Obe metodi hkrati sta učinkovito orožje proti škodi, ki nam jo sicer lahko povzročijo škodljivci (muhe, zavrtalke, resarji). Pomembno je, da začnemo s kaolinom škropiti dovolj zgodaj (pred prvim naletom škodljivcev) in da zaščito redno tedensko obnavljamo.