Homeopatov nasvet: Kako opravimo s škodljivci

Ne strup, krepitev rastlin je prava pot

Kaj pravzaprav škodljivec sploh je? Škodljivec je po človeški definiciji nekaj oziroma nekdo, ki namerava za svoj užitek/razvoj/želodček pospraviti rastlino, ki bi jo, iz podobnih razlogov, radi pospravili tudi mi. Potem smo kar naenkrat mi na tej, tak ali drugačen žužek pa na oni strani iste želje. V skupino, imenovano škodljivci, smo pospravili veliko različnih bitij: žuželke, pajkovce, glodavce in druge živali. V tej skupini so zato, ker smo jih kot takšne določili ljudje. Prestavite se za hip v kožo gosenice kapusovega belina, ki ste ji izpred nosa odnesli lepo glavo zelja … in si predstavljajte, kako ona vidi vas :).

V industrijskem kmetijstvu je cilj samo en: zradirati škodljivca, ne da bi se ob tem vprašali, kaj ga je sploh prineslo, katere okoliščine so mu bile naklonjene. Te okoliščine so: gojenje monokultur, pomanjkanje prostora, izrabljenost tal, pomanjkanje hranil, neravnovesje zaradi preobilice enega na račun drugih elementov (npr. dušika, kalija ali fosforja – prav preobilica obeh slednjih dobesedno privablja škodljivce), rušenje ravnovesja z dodajanje strupov (s strupi pogosto pobijemo več koristnih kot škodljivih organizmov, oziroma se škodljivi organizmi lažje spet poberejo in celo razvijejo odpornost …). Načinov, da prikličemo poraz, je torej veliko. In potem ni kriv tisti mali organizem, ki pač izrabi priložnost, da si napolni želodec, pač pa mi, ki smo ustvarili okoliščine, ugodne za njegov razvoj, namesto, da bi omogočili okolje, ki bi ustrezalo tistim, ki jih radi pojemo.

V naravi je običajna izguba populacije med 5 in 10 %, in na takšno moramo računati tudi na svojih vrtovih. Se vam zdi veliko? Pa ni. Veliko je 20 do 30 % izgube – takšen je običajen kalo pri pridelavi v industrijskem kmetijstvu, kjer uporabljajo insekticide, pesticide, herbicide in umetna gnojila. Ti »dodatki« so zelo dragi, čedalje manj učinkoviti ter dokazano škodljivi. Škodljivci proti njim razvijejo odpornost, zato je treba uporabljati čedalje več in bolj strupene preparate, učinki na okolje pa so čedalje hujši.

Homeopatija je nasprotje vsemu doslej naštetemu, zato jo je smiselno nekoliko bolje spoznati. Homeopatski pripravki ne povzročajo odpornosti škodljivcev ali bolezni preprosto zato, ker niso uperjeni proti njim, pač pa so usmerjeni v dvig odpornosti rastlin. Škodljivca razume homeopatija kot simptom dogajanja in ne kot nekaj, kar je treba pobiti ali česar se je treba znebiti. Zato se ne loti njega, pač pa ozadja – tega, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje v okolju. Homeopatija lahko ravnovesje povrne celo na monokulturna polja: z dodajanjem pripravka iz komplementarne rastline (kakršna je npr. bazilika za paradižnik).

Rastline, ki jih uporabljamo za prehrano, lahko razdelimo v osem skupin: križnice, bučevke, trave, ustnatice, stročnice, poprovke, rožnice in razhudnike. Za vsako od njih so značilni tudi škodljivci, ki jih privlačijo, zato so tudi homeopatski pripravki razdeljeni po teh skupinah. Nekateri so učinkoviti pri več družinah, nekateri bolj pri eni, kot pri drugi.

Tako npr. za uši, ki nam uničujejo fižol, uporabimo Camphoro, za uši na jablanah in za bučevke pa Coccinello. Slednjo je proti ušem pogosto treba uporabiti zgolj enkrat. Pretiravanje lahko pripelje do tega, da uši, namesto da bi se jih znebili, privabimo in se okužbe z njimi zlepa ne moremo znebiti. Zato homeopatsko zdravljenje spremljamo in ko opazimo učinek, prenehamo dodajati pripravek.

Splošen pripravek, primeren za vse družine, je Bacillus thuringiensis. Uporabimo ga proti gosenicam, hroščem (npr. bolhačem), muham in mušjim larvam, kapusovi vešči in kapusovi muhi ter korenjevi muhi. Za uši, volnene uši in kaparje na križnicah, pa tudi pri rastlinah iz večine drugih družin, uporabimo pripravek Chrysopa carnea (ta pripravek je učinkovit tudi za tripse, rastlinjakovega ščitkarja, vešče, majhne gosenice in larve hroščev).