Kategorija: Avgust

Na vrtu za hišo raste češplja, ki je letos obrodila tako obilno, da se preobložene veje spuščajo skoraj do tal. Ko pa sem pred nekaj tedni odtrgala in odprla njene prve plodove, sem v njih razočarana našla majhne črvičke in kupčke njihovih iztrebkov. Hvala, takih češpelj pa res ne bi!

Škodljivec, ki napada češplje in slive, se imenuje češpljev zavijač. To je droben nočni metuljček, majhna veščica. Na plod izleže jajčeca, in ko se iz njih izležejo ličinke, se zavrtajo do koščice plodu. Tam se nato sladkajo z mesom češplje.

Češpljev zavijač ima običajno dva rodova letno. Prvi rod leta maja in v začetku junija in povzroči junijsko črvivost plodov. Drugi rod leta od sredine julija do konca avgusta. Ta rod povzroči več škode, saj je takrat plodov več in bolj debeli so.

Kako sem ukrepala?

Češpljo smo takoj temeljito poškropili z raztopino Kaolina, ki je odvrnil češpljevega zavijača od namere, da bi si še kdaj privoščil naše češplje. Zdaj so zrele in čakajo na obiranje. Ko se sprehodim mimo drevesa, si za popotnico odtrgam nekaj plodov z različnih vej – in glej, tokrat v nobenem plodu ni niti črvička, niti njegovih kakcev. Dobra novica je tudi to, da Kaolin ne škodi okolju, človeku ali živalim – predvsem pa je pomembno to, da ni nevaren za čebele.

Med knjigami, ki so ostale po mojem starem očetu, je tudi letni zbornik glasil Sadjar in vrtnar iz leta 1934. Zelo zanimivo je brati skoraj 90 let stare vrtnarske in sadjarske nasvete. Marsikateri je še kako uporaben tudi danes. Tokratni nasvet je s strani 43 in ima naslov: “Proč z voluharjem!”

»Imam okrog 150 drevesc zasajenih v kraju, ki je ves živ voluharjev. Ob saditvi sem jih zavaroval z zdrobljenim steklom takole: V jame sem natrosil zdrobljenega stekla, potem sem za 1 cm natrosil prsti in drevo posadil tako, da korenine niso prišle naravnost na steklo. Potem sem pokril korenine  z zemljo in na to sem dal gnoj. Na gnoj sem zopet okrog debla in korenin prav na gosto potrosil zdrobljenega stekla. Nazadnje sem zopet pokril steklo s potrebno množino zemlje in napravil kolobar. Tako je deblo s koreninami vred v stekleni mreži, katera je najcenejša in najtrajnejša, torej tako rekoč večna, ker steklo ne zgnije. V naših krajih je silno mnogo voluharjev in delajo sadjarjem neprestano škodo tako, da je marsikdo iz obupa prenehal sadovnjake popravljati ali celo nove zasajati. Marsikateremu sem svetoval pomoč s steklom in dobil je zopet veselje. Kdor se je mojih nasvetov oprijel je vsak hvaležen, ker ima drevje mir pred njegovim največjim sovražnikom. S steklom ni treba štediti. Natresemo ga na gosto okrog korenin in ako hoče voluhar do njih mora skozi steklo delati rov. To pa iz znanih razlogov raje opusti.«

V naslednjih Novicah iz Gajinega vrta bo objavljen nasvet iz leta 1934 z naslovom “Ajda, sredstvo zoper ogrce.”

Vprašanje:

»Pozdravljeni, ciprese so rasle 11 let zelo lepo, sedaj pa so se pri nekaterih začele sušiti veje. Zanima me, če obstaja homeopatski pripravek, ki bi pomagal pri preprečitvi sušenja cipres? Pošiljam še fotografije, če boste lahko kaj videli? Jaz ne vidim nobenih škodljivcev, mislim da je potem to zaradi suše, saj jih nismo nič zalivali. Ali je pomembno, da veje najprej odreže in potem uporabim homeopatsko in aktivator, ali to nima pomena?«

Odgovor:

Pozdravljeni!

V Sloveniji so zelo priljubljene zimzelene meje iz cipres (dejansko gre največkrat za paciprese in ameriški klek), ker hitro rastejo in dobro prenesejo obrezovanje. Žal se čedalje pogosteje sušijo zaradi napačne nege, glivičnih bolezni in škodljivcev.

Veje se lahko sušijo iz različnih razlogov. Vzrok za rjavenje je lahko bolezen, škodljivci, nepravilna oskrba s hranili (preveč ali premalo), vročina, sončni ožig, suša … Še zlasti poleti ciprese rjavijo zaradi pomanjkanja hranil, najpogosteje gre za pomanjkanje magnezija. Redno, dvakrat letno jim dodajte Epsomsko sol, ki vsebuje magnezij. Vaše ciprese bodo odpornejše in manj podvržene rjavenju. Na vaši fotografijah je lepo vidno, da se sušijo najmlajše, zgornje veje. Na koncih vejic ni vidnih črnih trosov, ki bi lahko kazali na eno od nevarnih glivičnih bolezni. Upajva, da gre res samo za pomanjkanje magnezij in sušo, saj bo ti dve težavi najlažje odpraviti.

Pripravek, ki bo cipresam ne glede na vzrok rjavenja zagotovo koristil, je homeopatski pripravek Silicea C200 (silicij).

Kaj lahko še naredimo?

1. Ciprese dobro preglejte, iščite hroščke, ličinke in molje. Še zlasti natančno preglejte debla, iščite luknjice. Škodljivec, ki ciprese močno poškoduje in lahko tudi uniči, je južni brinov krasnik. Kovinsko modro-zelen hrošček ima temne pike. Dolg je 8 mm. Njegove ličinke se zavrtajo v poganjke in debla. Uporabimo homeopatski pripravek za hrošče. Neka moja stranka si je pomagala tako, da je ciprese in pušpan najprej temeljito »sprala« z močnim vodnim curkom in se učinkovito zmanjšala populacijo škodljivcev. Po tem, prvem ukrepu, je uporabila še druge ukrepe za zdravljenje in zaščito rastlin.

• Preglejte vznožje debel in vidne korenine. Lubje mora biti lepo. Če trohni ali je razpokano, lahko to kaže na glivične bolezni. Najpogostejša je fitoftorna sušica lawsonove paciprese (Phytophthora lateralis). Bolezen prepoznamo po tem, da se na koreninskem vratu in spodnjem delu debla pod skorjo pojavijo rdečerjave nekroze, ki so ostro ločene od zdravega tkiva. Krošnja okuženih dreves postane najprej sivo zelena, kasneje pa rdečerjava. Napredovanje bolezni je hitro in drevesa se posušijo že v prvem letu. Običajno se sušenje začne spodaj, na najstarejših vejah. Pomembno je, da ukrepamo čim prej. Uporabimo homeopatske pripravke za glivične bolezni.

• Kot že rečeno, so ciprese kot vsi iglavci, še zlasti občutljive na pomanjkanje magnezija. Pomanjkanje povzroči rjavenje. Magnezij jim dodamo z Epsomsko soljo. Zemljo obogatimo še z Bioogljem-aktivatorjem zemlje in jih na ta način dohranimo in okrepimo.

• Suša je pogost vzrok za propadanje cipres. V poletjih, kot je bilo letošnje, jih moramo nujno zalivati. Tla pod njimi zastremo, da zmanjšamo izhlapevanje. Pomaga tudi dodajanje Biooglja-aktivatorja zemlje, ker zadržuje vlago in dohranjuje rastline.

Ne glede na vzrok, predlagam naslednje: suhe veje izrežite do zdravega lesa (pri tem pazite, da ga ne poškodujete) in uničite (npr. v peči – ne vrzite jih na kompost). Če luknjic v deblu ni, predlagam, da veje najprej izrežete, ciprese pa nato, ko bodo “lepe”, oskrbite z Bioogljem AZ, nato pa zalijte s pripravkom iz Silicee C200. Če jim letos še niste dodali magnezija, jih zalijte z raztopino Epsomske soli, s katero oskrbimo ciprese z magnezijem. Pomanjkanje hranil, zlasti magnezija, je lahko pri iglavcih vzrok za rjavenje, za upad odpornosti, zaradi česar se nato, še posebej pri starejših cipresah, pojavijo škodljivci in bolezni.

Ko gre za rastline, je pomembno, da poznamo in upoštevamo njihove potrebe. Te so lahko splošno znane in zlahka prepoznavne (npr. potrebe po svetlobi, toploti, vlagi – tabele potreb rastlin najdete v vsakem vrtnarskem priročniku), pa tudi manj očitne, na prvi pogled nevidne. Ko slednje razumemo, se nam zdijo povsem logične, dokler pa zanje ne vemo, se nam zdi, da se rastline obnašajo zelo nenavadno.

Od tega, kako zelo dobro se bo rastlina počutila, je odvisna njena uspešnost.  Če njenih potreb ne poznamo ali jih celo zavestno ne upoštevamo, lahko pomembno zmanjšamo uspešnost rastlin in s tem, kadar gre za zelenjavo, sadje in žita, tudi pridelek.

Eno takšnih učnih lekcij mi je pred leti dala buča, ki je rasla na robu vrta. Ker nisem želela, da bi plezala čez pot in se nato spustila po pobočju proti jugu (tam bi mi bila napoti in ni se mi dalo plezati po bučke po klancu navzdol in navzgor), sem jo vztrajno prekladala proti zahodu in vedno znova poskušala usmeriti nazaj na ravnino vrta in v območje grede. Tako sva se nekaj časa šli: jaz sem jo preložila nazaj, ona pa je ob prvi priliki poskušala spet splezati po svoje. Ker nobena od naju ni hotela popustiti, sva bili zaradi najinega pričkanja na koncu obe na slabšem: ker je morala veliko svoje energije porabiti za preusmerjanje rasti, ji je je zmanjkalo za to, da bi imela kaj dosti plodov. 

Iz najinega prepira sem se naučila nekaj pomembnega: prepirati se z rastlinami je nesmiselno početje. Nemogoče je, da bodo zelo uspešne, kadar za to nimajo najboljših možnih  pogojev. Mislim, da se o tem vsi brez izjeme strinjamo.

Če pogledamo, kakšni so običajno naši vrtovi, pa opazimo, da zgoraj opisane logike v praksi ne upoštevamo. Za zelenjavni  vrt običajno določimo enoten del parcele nekje ob hiši in pričakujemo, da se bodo vse rastline, ki jih bomo tam gojili, počutile odlično. Kar seveda ne more povsem držati, saj imajo rastline, ki jih gojimo za prehrano, zelo različne potrebe. Pomislite samo na primerjavo med špinačo (ki ne prenese poletne vročine) in paradižnikom (ki, kot vse plodovke, močno potrebuje toploto).

Morda pa ideja enega enotnega vrta ni edina možna rešitev. Zakaj le bi morale vsa zelenjava rasti samo na enem koščku zemlje? Zakaj ne raje tam, kjer je zanjo najbolj ugodno?

V praksi sem “razseljeni vrt” preizkusila v zadnjih dveh letih in mislim, da ga bom kar obdržala. Z njim ni nič več, kvečjemu manj dela, saj so rastline bolj uspešne, zato manj bolne in tudi škodljivcev je manj. Tudi njihova lepota (tako je, tudi rastline, ki jih imamo “samo” za zelenjavo, so zelo lepe) pride veliko bolj do izraza. Ste že kdaj res dobro pogledali, kako čudovite cvetove ima buča, kako lepi so drobni živobarvni cvetki laškega fižola ali kako različni so odtenki zelene pri listnati zelenjavi?

Razseljeni vrt sem oblikovala takole:

– ob južni steni hiše smo postavili tri visoke grede za paradižnik, paprike, vzgojo sadik (vzgojila sem množico krasnih kolerabic), nekaj solate in zelje. Na osnovi dobrih izkušenj bosta naslednje leto tam postavljeni še dve. Južna stena hiše je prostor v zavetju, zid hiše se čez dan dodobra segreje in toploto oddaja tudi ponoči, kar predstavlja na 600 m n.m.v. in v objemu gozda pomemben dodatek k ugodnim pogojem za rast paradižnikov. Slabost teh visokih gred je edino ta, da stojijo pod balkonom in jih dež težje doseže, zato je treba skrbeti za zadostno zalivanje;

– hokaido buče rastejo v betonskih koritih ob zahodni steni hiše, pri izhodu iz pralnice, skupaj z ognjičem, okrasnim makom in kapucinkami. Idealno lokacijo zanje sem odkrila po naključju, ko sem sredi zime v korito odložila nagnito hokaidko, spomladi pa v njem našla množico sadik;

– fižol preklar se vzpenja po preklah, postavljenih v obliko vigvama na zahodu parcele, ob robu sadovnjaka. Lani je bil vigvam en, letos so že trije. Travniška zemlja je za fižol, ki, kot gotovo veste, ne mara pognojene zemlje, dovolj močna. Obogatila sem jo zgolj z obogatenim bioogljem (ki že vsebuje mikroorganizme in hranila), ki sem ga nasula v sadilne jame in jarke. Zahodna lega fižolu zelo odgovarja. Lani je bil pridelek velik. Upam, da bo letos enako;

– na vzhodu parcele je še vedno prvotni zelenjavni vrt, a nič več “na tleh”. Plast rodovitne zemlje je tu namreč zelo tanka in leži na laporni osnovi, zato se vsa dodana hranila zelo hitro izgubijo. Zdi se, kot bi jih tla sproti pojedla. Pogoje za rastline sem močno izboljšala s postavitvijo nekaj visokih gred in ene velike dvignjene grede. Tu raste solata (za vsakdanjo rabo jo obtrgujemo, zato je približno 10 sadik različnih sort solate povsem dovolj), por, grah, korenček in rdeča pesa, brokoli, ohrovt, nizek fižol, pa še nekaj paprike, kumar, paradižnika in različnih buč. V primerjavi s tistimi, ki rastejo v visokih gredah ob južni steni hiše, so plodovke tu skromnejše, manj košate, a kljub temu lepo uspevajo.

– na severnem robu parcele, pod veliko divjo češnjo, smo postavili delno odprt okvir iz palet, ki služi kot kompostnik za nakošene koprive, gabez, različne cvetlice, plevele in travo z vse parcele. V prijetni senci pod drevesom se rastlinski material počasi spreminja v kompost, s katerim bom pozno jeseni ali zgodaj spomladi dopolnila visoke grede. Kompostnik za kuhinjske odpadke, ki jih mešam z odpadnim rastlinskim materialom z vrta in listovko iz gozda, stoji ob nadstrešku na vhodu na vrt. Pokrit je s kosom kartona, ker se v vlažni temi material veliko hitreje predeluje v kompost;

– osamljeni paradižnik raste skupaj z odcvetelimi milijon zvončki v okrasnem loncu ob vhodu v vetrolov, na severo-vzhodni točki hiše. Zasejal se je sam, ne vem sicer, kako, a mu lega zelo odgovarja in že lepo cveti. Pomaga mi testirati prostor – če bo uspešen, bo tukaj naslednje leto še kdo :).

Naslednjič: Kako določimo idealen prostor za rastlino?

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.