Ko gre za rastline, je pomembno, da poznamo in upoštevamo njihove potrebe. Te so lahko splošno znane in zlahka prepoznavne (npr. potrebe po svetlobi, toploti, vlagi – tabele potreb rastlin najdete v vsakem vrtnarskem priročniku), pa tudi manj očitne, na prvi pogled nevidne. Ko slednje razumemo, se nam zdijo povsem logične, dokler pa zanje ne vemo, se nam zdi, da se rastline obnašajo zelo nenavadno.
Od tega, kako zelo dobro se bo rastlina počutila, je odvisna njena uspešnost. Če njenih potreb ne poznamo ali jih celo zavestno ne upoštevamo, lahko pomembno zmanjšamo uspešnost rastlin in s tem, kadar gre za zelenjavo, sadje in žita, tudi pridelek.
Eno takšnih učnih lekcij mi je pred leti dala buča, ki je rasla na robu vrta. Ker nisem želela, da bi plezala čez pot in se nato spustila po pobočju proti jugu (tam bi mi bila napoti in ni se mi dalo plezati po bučke po klancu navzdol in navzgor), sem jo vztrajno prekladala proti zahodu in vedno znova poskušala usmeriti nazaj na ravnino vrta in v območje grede. Tako sva se nekaj časa šli: jaz sem jo preložila nazaj, ona pa je ob prvi priliki poskušala spet splezati po svoje. Ker nobena od naju ni hotela popustiti, sva bili zaradi najinega pričkanja na koncu obe na slabšem: ker je morala veliko svoje energije porabiti za preusmerjanje rasti, ji je je zmanjkalo za to, da bi imela kaj dosti plodov.
Iz najinega prepira sem se naučila nekaj pomembnega: prepirati se z rastlinami je nesmiselno početje. Nemogoče je, da bodo zelo uspešne, kadar za to nimajo najboljših možnih pogojev. Mislim, da se o tem vsi brez izjeme strinjamo.
Če pogledamo, kakšni so običajno naši vrtovi, pa opazimo, da zgoraj opisane logike v praksi ne upoštevamo. Za zelenjavni vrt običajno določimo enoten del parcele nekje ob hiši in pričakujemo, da se bodo vse rastline, ki jih bomo tam gojili, počutile odlično. Kar seveda ne more povsem držati, saj imajo rastline, ki jih gojimo za prehrano, zelo različne potrebe. Pomislite samo na primerjavo med špinačo (ki ne prenese poletne vročine) in paradižnikom (ki, kot vse plodovke, močno potrebuje toploto).
Morda pa ideja enega enotnega vrta ni edina možna rešitev. Zakaj le bi morale vsa zelenjava rasti samo na enem koščku zemlje? Zakaj ne raje tam, kjer je zanjo najbolj ugodno?
V praksi sem “razseljeni vrt” preizkusila v zadnjih dveh letih in mislim, da ga bom kar obdržala. Z njim ni nič več, kvečjemu manj dela, saj so rastline bolj uspešne, zato manj bolne in tudi škodljivcev je manj. Tudi njihova lepota (tako je, tudi rastline, ki jih imamo “samo” za zelenjavo, so zelo lepe) pride veliko bolj do izraza. Ste že kdaj res dobro pogledali, kako čudovite cvetove ima buča, kako lepi so drobni živobarvni cvetki laškega fižola ali kako različni so odtenki zelene pri listnati zelenjavi?
Razseljeni vrt sem oblikovala takole:
– ob južni steni hiše smo postavili tri visoke grede za paradižnik, paprike, vzgojo sadik (vzgojila sem množico krasnih kolerabic), nekaj solate in zelje. Na osnovi dobrih izkušenj bosta naslednje leto tam postavljeni še dve. Južna stena hiše je prostor v zavetju, zid hiše se čez dan dodobra segreje in toploto oddaja tudi ponoči, kar predstavlja na 600 m n.m.v. in v objemu gozda pomemben dodatek k ugodnim pogojem za rast paradižnikov. Slabost teh visokih gred je edino ta, da stojijo pod balkonom in jih dež težje doseže, zato je treba skrbeti za zadostno zalivanje;
– hokaido buče rastejo v betonskih koritih ob zahodni steni hiše, pri izhodu iz pralnice, skupaj z ognjičem, okrasnim makom in kapucinkami. Idealno lokacijo zanje sem odkrila po naključju, ko sem sredi zime v korito odložila nagnito hokaidko, spomladi pa v njem našla množico sadik;
– fižol preklar se vzpenja po preklah, postavljenih v obliko vigvama na zahodu parcele, ob robu sadovnjaka. Lani je bil vigvam en, letos so že trije. Travniška zemlja je za fižol, ki, kot gotovo veste, ne mara pognojene zemlje, dovolj močna. Obogatila sem jo zgolj z obogatenim bioogljem (ki že vsebuje mikroorganizme in hranila), ki sem ga nasula v sadilne jame in jarke. Zahodna lega fižolu zelo odgovarja. Lani je bil pridelek velik. Upam, da bo letos enako;
– na vzhodu parcele je še vedno prvotni zelenjavni vrt, a nič več “na tleh”. Plast rodovitne zemlje je tu namreč zelo tanka in leži na laporni osnovi, zato se vsa dodana hranila zelo hitro izgubijo. Zdi se, kot bi jih tla sproti pojedla. Pogoje za rastline sem močno izboljšala s postavitvijo nekaj visokih gred in ene velike dvignjene grede. Tu raste solata (za vsakdanjo rabo jo obtrgujemo, zato je približno 10 sadik različnih sort solate povsem dovolj), por, grah, korenček in rdeča pesa, brokoli, ohrovt, nizek fižol, pa še nekaj paprike, kumar, paradižnika in različnih buč. V primerjavi s tistimi, ki rastejo v visokih gredah ob južni steni hiše, so plodovke tu skromnejše, manj košate, a kljub temu lepo uspevajo.
– na severnem robu parcele, pod veliko divjo češnjo, smo postavili delno odprt okvir iz palet, ki služi kot kompostnik za nakošene koprive, gabez, različne cvetlice, plevele in travo z vse parcele. V prijetni senci pod drevesom se rastlinski material počasi spreminja v kompost, s katerim bom pozno jeseni ali zgodaj spomladi dopolnila visoke grede. Kompostnik za kuhinjske odpadke, ki jih mešam z odpadnim rastlinskim materialom z vrta in listovko iz gozda, stoji ob nadstrešku na vhodu na vrt. Pokrit je s kosom kartona, ker se v vlažni temi material veliko hitreje predeluje v kompost;
– osamljeni paradižnik raste skupaj z odcvetelimi milijon zvončki v okrasnem loncu ob vhodu v vetrolov, na severo-vzhodni točki hiše. Zasejal se je sam, ne vem sicer, kako, a mu lega zelo odgovarja in že lepo cveti. Pomaga mi testirati prostor – če bo uspešen, bo tukaj naslednje leto še kdo :).
Naslednjič: Kako določimo idealen prostor za rastlino?
Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.
Pokličite za nasvet
O homeopatiji za rastline: