Stare zemlje ne mečemo stran, veliko bolje jo je ponovno uporabiti. Ker pa postane sčasoma zemlja v loncih, koritih, posodah in tudi visokih gredah iztrošena, jo je treba, preden posadimo vanjo nove rastline, oživiti.

Na vrtu za oživljanje zemlje lahko uporabimo zgolj Biooglje kompleks, če jo redno dohranjujemo s kompostom in ima zato dovolj dobro strukturo.

Za oživljanje zemlje v koritih, visokih gredah, zabojčkih in posodah, pa priporočamo uporabo Komposta z bioogljem UNI, ki ga s staro zemljo mešamo v razmerju 1:3 (na tri dele stare zemlje dodamo 1 del Komposta z bioogljem UNI).

Ne le, da bodo vaše cvetlice in zelenjava navdušene nad obilico hranil, v tako pripravljeni zemlji bo tudi izhlapevanje manjše. Zabojčkov na oknih vam ne bo več treba zalivati vsak ali vsak drugi dan, pač pa le enkrat ali dvakrat na teden. Prihranili boste vodo, predvsem pa veliko truda in dela. In ker rastline najtežje odpuščajo šoke, se vam bodo za vašo skrb oddolžile z lepšo in bujnejšo rastjo.

KAKO RECIKLIRAMO IN PONOVNO OŽIVIMO STARO IZTROŠENO ZEMLJO

Za 8 zabojčkov rodovitne, žive prsti, v kateri bodo vaše rastline uživale, potrebujemo:

• 6 zabojčkov stare iztrošene zemlje (cca 60 l)
• 1 vrečo Komposta z bioogljem UNI, 20 l 
• Navodilo: staro zemljo stresemo iz zabojčkov v samokolnico, odstranimo ostanke rastlin (korenine, stebla …). Dodamo vrečo Komposta z bioogljem UNI in vse dobro premešamo. S pripravljeno zmesjo napolnimo 8 zabojčkov, v katere posadimo ali posejemo izbrane rastline.
• Tako, to je vse! 🙂

Pleveli so pokazatelji stanja zemlje

Pleveli so lahko nadloga ali blagoslov, odvisno, skozi katera očala gledamo nanje. Ena od definicij plevelov je: »Plevel je rastlina, za katero (še) ne vemo, kako bi jo lahko uporabili.« Po drugi definiciji pa je plevel rastlina, ki raste tam, kjer nam ni to ne ustreza. Torej bi bil lahko plevel tudi vrtnica, če bi rastla na polju žita.

Dokaz, da je rastlina lahko plevel ali pa tudi ne (odvisno od tega, kdo ga gleda), je tolščak, ki se je zelo uspešno razširil na našem in na sosednjih vrtovih. Sosedje so ga s trudom izkopavali in metali z vrtov, mi pa smo svojega z veseljem pojedli (saj vsebuje tudi dragocene omega-3 maščobne kisline, ki jih nujno potrebujemo, najdemo pa jih sicer predvsem v ribah).

Tudi, če jih ne moremo pojesti, pleveli niso le nebodigatreba. Z njihovo pomočjo lahko ugotovimo, v kakšnem stanju je prst. Potrebujemo le nekaj časa za opazovanje in seznam, kateremu plevelu ustreza katero okolje. S pomočjo teh informacij lahko izboljšamo stanje svoje prsti, v kateri bomo lahko potem vzgojili več in bolj zdrave rastline.

Z izboljševanjem prsti se na naraven način in brez posebnega dodatnega truda znebimo trdovratnih plevelov; v drugačni prsti, ki jim ne bo več ustrezala, pač ne bodo več uspešno rastli. Tak način izkoreninjanja plevelov je naraven, nenevaren, neškodljiv in najbolj učinkovit – ter v diametralnem nasprotju z zatiranjem plevelov s pomočjo herbicidov, a katerimi trajno poškodujemo okolje, in pomorimo ne le neželene plevele, pač pa tudi mnoge druge organizme. Glifosat, ki ga žal uporabljajo tudi v urbanih okoljih (v Ljubljani, vir: http://www.delo.si/novice/okolje/glifosat-pod-drobnogledom-manj-plevela-vec-raka.html), z le enim škropljenjem pomori polovico deževnikov v tleh. Kakšno opustošenje, si lahko predstavljate, povzroči nekajkratno škropljenje.

Prav zato je vedenje o tem, v kakšnem okolju uspevajo pleveli, uporabno z obeh vidikov:

1. če bi se radi znebili trdovratnih plevelov, bomo to najlažje naredili tako, da bomo spremenili stanje prsti (npr. dodamo ji element, ki ji primanjkuje, ali spremenimo pH vrednost prsti, ali strukturo prsti).
2. s pomočjo plevelov lahko postavimo diagnozo, v kakšnem stanju je prst, na kateri rastejo. Na podlagi teh informacij se lahko odločimo, kako bomo svojo prst izboljšali.

Pleveli so torej lahko vzrok za glavobol, lahko pa tudi v veliko pomoč, ko ugotavljamo, v kakšnem stanju je zemlja.

Kaj nam povedo pleveli

Na spodnjem seznamu je nanizanih veliko plevelov, pri vsakem pa je navedeno tudi, kateri presežek ali pomanjkanje hranil jim najbolj ustreza. Na osnovi tega, katere plevele imamo oziroma katere njihove kombinacije se pojavljajo pri nas, lahko sklepamo o tem, katerih hranil je dovolj, preveč ali premalo. Če se hočemo plevelov znebiti oziroma ustvariti takšna tla, da bomo v njih lahko gojili tiste rastline, ki si jih želimo, moramo nadomestiti manjkajoče elemente oziroma vzpostaviti ravnovesje. To lahko naredimo s homeopatskimi pripravki (npr. s pripravkom Cuprum metallicum bomo dodali baker, s Calcium carbonicum pa kalcij), s pomočjo za 24 ur v vodi namočenih rastlin, ki vsebujejo obilo določenega elementa (npr. gabez vsebuje veliko kalija, preslica silicija itd.) ali z domačimi pripravki (npr. z posušenimi jajčnimi lupinami, ki jih stolčemo v prah).

1. Pleveli nam povedo, katera hranila nam manjkajo v zemlji:

Pleveli z rdečkastimi koreninami, npr. RDEČEKORENASTI ŠČIR (Amaranthus retroflexus), kažejo na to, da je razmerje med železom in manganom v prsti neuravnovešeno (da je enega ali drugega preveč glede na njuno idealno vzajemno razmerje). Običajno to pomeni, da je v prsti preveč železa ali premalo mangana. Prav tako pa kaže tudi na to, da je v prsti zelo veliko kalija in mangana in malo fosforja in kalcija.

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=209764

PLAZEČA PIRNICA (Elytrigia repens) kaže na neustrezno razmerje med železom in manganom. 

Vir slike: Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=170853

Na pomanjkanje kalcija v tleh lahko kažejo naslednje rastline:

• – JASMINOVA TROBLJA (Campsis radicans)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=474925

• – KOPRIVA (Utica dioica)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=369351

• – NJIVSKA PRESLICA (Equisetum arvense)

Vir slike: H. Zell – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=9873093  in

• – BRESKOVOLISTNA DRESEN (Polygonum convolvulus)

Vir slike: By Aung – Own work, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2688772

NAVADNI REPINEC (Arctium lappa) kaže na nizek nivo kalcija, ter visok nivo kalija

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=261363

KODRASTOLISTNA KISLICA (Rumex crispus) ima rada zbita tla, malo kalcija in zelo veliko magnezija in fosforja.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37825556

BELA METLIKA (Chenopodium album) raste v tleh z malo fosforja in veliko kalija.

Vir slike: Hugo.arg – Own work, GFDL, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=3135124

GLAVINEC (Centaurea maculosa) uspeva v tleh z malo kalcija, humusa in nizkim nivojem fosforja.

Vir slike: Kristian Peters — Fabelfroh 08:50, 2 November 2006 (UTC) – photographed by myself, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1332378

TRAVNIŠKA IVANJŠČICA (Chrysanthemum leucanthemum) ima najraje tla z malo fosforja, veliko kalija in magnezija.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37490774

II.                Vrste tal in pleveli

Pleveli nam povedo tudi to, kakšen tip zemlje imamo: mokra/vlažna tla, suha/peščena, težka/glinasta tla, trda/zbita tla, osiromašena/nerodovitna tla, rodovitna/dobro odcedna/humusna tla, kisla tla, bazična tla. Vrst zemlje je še veliko več, a bo za naš namen ta pregled dovolj obširen. Pogledali bomo samo najbolj pogoste vrste zemlje in plevelov, ki uspevajo v njih.

Slabe zemlje je veliko vrst. Spekter slabe prsti je obširen: od vlažne, slabo odcedne prsti, do suhe, peščene prsti. Sem spada tudi težka glinasta zemlja, ki jo je težko obdelovati in duši korenine, in trda zbita zemlja. Celo rodovitne prsti seveda niso povsem brez plevelov, saj je naloga plevelov kot prvobitnih pionirskih rastlin, da zaščitijo zemljo in življenje v njej pred vplivom vremena. Nekateri pleveli rastejo povsod, tudi v zelo rodovitni in kakovostni prsti – takšen je regrat. S pomočjo takšnih plevelov si pri diagnozi stanja prsti zato ne moremo kaj dosti pomagati. Poglejmo podrobneje, kateri pleveli so značilni za posamezne vrste prsti:

1.      Mokra/vlažna tla

mah, dresnik, navadna zvezdica, srakonja, bršljanasta grenkuljica, vijolice, šaš

2.      Suha/peščena tla

navadna kislica, pegasti badelj, jetičnik, navadna regačica, navadni rman, kopriva, ščir

3.      Težka glinasta tla

trpotec. kopriva, plazeča pirnica

4.      Trda zbita tla

navadna zvezdica, plezajoča lakota, dresnik, navadna regačica, slak, regrat, kopriva, trpotec

5.      Osiromašena/nerodovitna tla

rman, travniška ivanjščica, divje korenje, drobnocvetni lučnik, ambrozija, navadni komarček, pegasti badelj, trpotec, pelin, regrat, srakonja, detelja

6.      Rodovitna/dobro odcedna/humusna tla

lisičji rep, navadni potrošnik, navadna črna meta, regrat, navadni tolščak, bela metlika

7.      Kisla tla

travniška ivanjščica, trpotec, dresnik, navadna kislica, mah

8.      Bazična tla

divje korenje, navadna zvezdica, navadni potrošnik

Če bi radi vedeli, kako se počutijo rastline, moramo opazovati njihove liste. Rastline nam skozi svoje liste sporočajo, kako se počutijo, kako zdrave ali bolne so, kaj jim manjka ali česa imajo preveč. Ko pripravljamo diagnozo, moramo vedeti, da so sporočila mladih listkov drugačna od tistih, ki jih dobimo od starih.

S pomočjo spodnjih slik in preglednic lahko ugotovimo, kaj je narobe z našimi rastlinami, in jim na osnovi tega pomagamo. Rastline nam skozi svoje liste povedo, kaj bi rade. Vrtnarji in kmetje morajo dobro poznati to njihovo govorico, da jim lahko pomagajo, ko pomoč potrebujejo.

Na spodnji sliki lahko vidimo, kakšno spremembo na videzu listov povzroči pomanjkanje posameznih hranil. Tako bo npr. pomanjkanje fosforja povzročilo rdečkasto-vijoličasto obarvanost listov, pomanjkanje magnezija pa orumenelost listov, ki se širi od zunanje strani listov navznoter, listne vene pa še vedno ostajajo zelene.

Vir: Twitter @FarmerRaviVKV 

Legenda:

B = bor	Ca = kalcij
S = žveplo	Fe = železo
Mn = mangan	Cu = baker
Zn = cink	Mo = molibden
Mg = magnezij	K = kalij
P = fosfor	N = dušik

DOLOČANJE POMANJKANJA HRANIL PRI STARIH IN MLADIH LISTIH

Hranila, ki potujejo po rastlini, so različno mobilna oziroma lahko prenosljiva. Simptome pomanjkanja mobilnih hranil (torej hranil, ki jih rastlina lažje prenese v vse svoje dele), opazujemo v starih listih, simptome pomanjkanja hranil manj mobilnih hranil, pa v mladih listkih.

Vir: Twitter @trouttroller 

Vodič po simptomih pomanjkanja hranil za rastline.
Na sliki so prikazani nekateri problemi, na katere opozarja spremenjen videz listkov.
Preveč nekega hranila je enako slabo, kot če bi ga bilo premalo.

Vir: Twitter @JSKProperty. 

PRIKAZ POMANJKANJA HRANIL PRI KORUZI

Vir: farmwifediary.blogspot

PREGLEDNICA ANTAGONISTIČNIH HRANIL

Hranila so lahko tudi antagonistična, kar pomeni, da se med seboj izključujejo. Če je v zemlji npr. preveč dušika, bo rastlina težko izkoristila kalij in kalcij v tleh, četudi ju bo sicer v zemlji obilo.

Kadar je v zemlji preveč . . .	. . . bo rastlini primanjkovalo:
Dušika	Kalija, kalcija
Kalija	Dušika, kalcija, magnezija
Fosforja	Cinka, železa, bakra
Magnezija	Kalcija, kalija
Železa	Mangana
Mangana	Železa, molibdena, magnezija
Bakra	Molibdena, železa, mangana, cinka
Cinka	Železa, mangana
Molibdena	Bakra, železa
Natrija	Kalija, kalcija, magnezija
Aluminija	Fosforja
Žvepla	Molibdena

Vir: mjforum

POMANJKANJE HRANIL PRI VODNIH RASTLINAH

Vir: Zapins at Aquatic Plant Central.

Tudi če nimamo vrta, pač pa samo balkon ali tlakovano dvorišče, lahko gojimo svojo zelenjavo, saj se da skoraj vsako rastlino gojiti v posodah: bučke, špinačo, solato, paradižnik, krompir, česen, čebulo, fižol in zelišča. Najprimernejše so sorte, ki so primerne za goste zasaditve in t.i. mini sorte, manj primerna pa je zelenjava z dolgo rastno dobo (npr. cvetača) in zelo požrešna zelenjava (buče). Zasajamo mešane zasaditve in tako, da so prijatelji skupaj. Med zelenjavo posadimo cvetoče stražarje: kapucinke, ognjič in žametnice. Na ta način pomagamo rastlinam, da si pomagajo same in se zaščitijo pred škodljivci.

Pri tem je pomembno, da vemo, da so pogoji tukaj drugačni (beri: slabši) kot so na vrtu. Rastline rastejo izolirano, ločene so med sabo, vsaka zase raste v svojem loncu ali koritu. Zemlja v posodah se veliko hitreje izsušuje in tudi izčrpa, kot tista na vrtu.

Paziti moramo, da

1. pripravimo dovolj velike posode,
2. pripravimo dovolj dobro zemljo,
3. skrbimo za ohranjanje vlage v zemlji.

1. Posode morajo biti dovolj velike ali drugače rečeno, rastline morajo biti dovolj majhne (zato so za na balkon bolj primerne manjše t.im. balkonske sorte paradižnika in namesto buč velikank raje posadimo bučke cukete). Lonci morajo imeti premer vsaj 20 oziroma 30 cm, odvisno od vrste zelenjave. Manj v tem primeru ni tudi več.

2. Zgolj zemlja z vrta za sajenje v lonce ne bo dovolj, ker za ves čas rasti ne bo imela dovolj hranil. Primešamo ji Kompost z bioogljem v razmerju 1:3 (3 dele zemlje, 1 del Komposta z bioogljem), bolj požrešnim rastlinam, torej plodovkam (paprike, paradižniki, bučke, jajčevci …) pa v sadilno jamico navržemo še pest Biooglja kompleks.

3. Kampanjsko zalivanje je enako slaba ideja kot kampanjsko učenje: rezultat bo bolj kilav. Ker pa je preveč vode prav tako škodljivo kot premalo, pred zalivanjem preverimo zemljo v loncu tudi nekoliko globlje. Na vrhu suha zemlja še ne pomeni, da tudi pod površino vlage ni več. Nemoteno odvodnjavanje je zelo pomembno, saj voda ne sme zastajati. Luknje v dnu posode se ne smejo zamašiti, zato preden stresemo zemljo v posodo, luknje prekrijemo z glinenimi črepinjami ali dovolj velikimi kamenčki. Posoda mora stati v podstavku, v katerega se lahko odteka odvečna voda, ki jo nato odlijemo.

Načeloma bi moralo biti to dovolj. Ali pa tudi bo, je odvisno od osnove: kako mrtva ali bogata je bila osnovna prst (vrtna prst), ki smo jo vzeli za osnovo. Plodovkam dodamo še Epsomsko sol (magnezijev sulfat); če jo dodajamo v predpisanih količinah (1 žlička na 1 l vode) na vsaka dva tedna, rastlin ne bomo mogli predozirati.

Nekatere sorte paradižnikov, ki so najprimernejše za sajenje v posodah, lahko pogledate TUKAJ.

Ko vrtno zemljo preobrnemo, zbudimo speča semena plevelov. To je tudi eden od razlogov, zakaj ni dobro temeljito prelopatati zemlje. Delo na zemlji je kot budilka za speča semena v tleh. Bolj ko je naše delo “glasno” (beri: bolj ko je poseg v tla grob), več se jih bo zbudilo. Tudi zato je zemljo bolje zgolj zrahljati. Z globokim oranjem ali lopatanjem zbudimo več spečih semen in tudi tista, ki ležijo globlje v tleh.

Povsem se temu, da bi speče seme plevelov zbudili, ne moremo izogniti. Vsako delo na vrtu, s katerim v tla spravimo toploto in zrak, torej tudi zgolj rahljanje tal, prebudi speče v tleh.

V industrijskem kmetijstvu in vrtnarstvu se s temi težavami ne ukvarjajo kaj dosti. Tla najprej temeljito preorjejo (in s tem načnejo ali celo trajno poškodujejo ravnovesje v njih), nato pa za prebujene plevele uporabijo herbicide.

Zakaj vse je to slabo, gotovo že veste.

Rešitev je zelo preprosta: vrtna tla za setev pripravimo vnaprej, en ali dva tedna preden se lotimo sejanja oziroma sajenja. Po pripravi tal bodo iz semen, ki so zimo prespala v tleh, kmalu pognali pleveli; a nas to ne bo motilo, ker ne bodo konkurenca našim rastlinam, ki še ne bodo posejane. Čez teden ali spodkopljemo in populimo pognale plevele in posejemo naše seme. Populjene plevele lahko odnesemo na kompost (nimajo še semen) ali jih uporabimo za rahlo zastirko posejanih tal. Tako minerali, ki jih vsebujejo, ne bodo izgubljeni in se bodo vrnili nazaj v tla.

Nekaj plevela bo kasneje gotovo še pognalo, a večine, vsaj najbolj neučakanih in hitrih plevelov, smo se na ta način znebili. Predvsem pa nam ne bo treba opravljati najbolj zoprnega pletja, to je pletja med čisto majhnimi posevki, ki je zelo naporno opravilo in med katerim zlahka populimo ali poškodujemo svoje sejančke.

Drug način za preprečevanje konkurence našim posevkom lahko uporabimo pri sejanju korenja in pora. Za oba velja, da zelo dolgo kalita in ju plevel zlahka prehiti. Sejemo ju skupaj, ker sta dobra prijatelja. Po sejanju njuno gredo prekrijemo, da svetloba ne more do tal. Plevel, ki bi ju lahko prehitel, pomanjkanje svetlobe zatre. Pod pregrinjalo moramo stalno kukati, da ne zamudimo časa, ko bosta por in korenček končno pognala. Takrat pregrinjalo odstranimo in jima pustimo uživati na soncu in zraku.

Zakaj nam včasih sadike nikakor ne uspejo?

Kadar na začetku kaže še kar lepo, pa se potem sfiži, tiči vzrok najpogosteje v napačno izbrani osnovi – torej v zemlji. Za kalitev seme ne potrebuje kaj dosti drugega kot vlago in toploto (razen v primeru svetlokalilk, to so tiste, ki začnejo kaliti šele, ko nanje posije svetloba). Za večino pa velja, da je že nekaj vlage in toplote dovolj. To dejstvo s pridom izkoristimo, ko pripravljamo kalčke za zimsko popestritev jedilnika.

Ko pa mlada rastlinica požene kalček, iz njega pa stebelce s kličnimi listi in koreninice, vsako v drugo smer, potrebuje več od življenja (zato zgolj kokosova vlakna, namočena v vodo, ne bodo dovolj za razvoj zdrave sadike).

Sadikam, ki kljub zadostnim količinam toplote in svetlobe ostajajo majhne in zanikrne, lahko pomagamo na več načinov:

• previdno jih prepikiramo v kakovosten substrat. Pri pikiranju jih prijemamo za listke, ne za krhka stebla; pred presajanjem jih zalijemo, da jih lahko prepikiramo s koreninsko grudo. Tega se lahko lotimo le, če sadike niso premajhne in preveč nežne in bi jih s presajanjem preveč poškodovali.
• zalijemo jih s homeopatskim pripravkom Silicea C200, ki krepi rastline in vzpodbuja razvoj rastlinskega tkiva
• zalijemo jih z raztopino Epsomske soli (1 žlička na 1/2 l vode). V raztopini Epsomske soli jih jaz kar namakam: v kad natočim vodo, dodam Epsomsko sol, počakam da se stopi in vanjo položim pladnje z lončki s sadikami. Ko se zemlja napije vode, pladnje vzamem iz vode. Kasneje odlijem odvečno vodo s pladnjev.

Če vam niso uspele, ne obupavajte … Vrtnarska sezona se je šele dobro začela. Tudi če jih še niste posejali, lahko večino plodovk še vedno posejete. Dostikrat prav zapoznelčki prehitijo prezgodaj posejane 🙂

Rastlinam ustreza klasična glasba, fižolu pa, vsaj po posnetku sodeč, Straussov valček Na lepi modri Donavi:

Nočna mora vsakega vrtnarja … nastopi, ko mladim sadikam začnejo rumeneti listi, mladike zaostanejo v rasti, počasi jim odpade list za listom, nam pa postane jasno, da z njimi kmalu ne bo več kaj početi.

Zakaj pride do tega?

Vzrokov za to je več, najpogostejša sta dva:
1. Škodljivci: uši, pršice in drugi škodljivci, ki srkajo sok iz rastlinskega tkiva, lahko povzročijo pomanjkanje hranil v paprikah, posledica bodo rumeno obarvani listi. Rešitev: ustrezni homeopatski pripravki za rastline.

2. Pomanjkanje magnezija v prsti in/ali vode: v obeh primerih so simptomi enaki: zaostajanje v rasti, paprike odvržejo liste, cvetove in plodove, listi se obarvajo rumeno med listnimi žilami. Rešitev: Epsomska sol.

Posledice pomanjkanja magnezija pri rastlinah so različne. Nekatere vrste zelenjave (fižol, grah, solata in špinača) lahko rastejo v zemlji, ki ji primanjkuje magnezija in kljub temu proizvedejo dovolj velik pridelek. Plodovke (paradižnik in paprike) ter vrtnice pa za optimalno rast in razvoj potrebujejo velike količine magnezija. Žal pomanjkanja ne opazimo takoj; posledice so vidne šele ob hudem pomanjkanju magnezija, ko je za rastlino lahko že prepozno. Pomanjkanje magnezija se kaže kot orumenelost listov med listnimi žilami, zvijanje listov, zaostala rast in plodovi brez pravega okusa.
Paradižniki in paprike imajo kar dvakrat večje potrebe po magneziju od ostalih rastlin, ki rastejo na naših vrtovih. Zato se pomanjkanje magnezija pri njih kaže še toliko bolj. Listi orumenijo med listnimi žilami in odpadajo, tvorjenje plodov pa se upočasni ali ustavi. Z Epsomsko soljo bodo paradižniki in paprike imeli več zelene mase, pa tudi s plodovi ne bo težav. Plodovi na paradižnikih in paprikah so z Epsomsko soljo tudi do 2 x večji, prav tako so večje in bolj močne tudi same rastline. Plodovi so bolj sočni in okusnejši ter imajo debelejšo lupino.

Na vrtu je magnezij nujno potreben v času klitja, za uspešen proces fotosinteze in proizvodnje klorofila ter v času tvorbe plodov. Magnezij pomaga krepiti celične stene in izboljša sposobnosti rastline za absorpcijo dušika, fosforja in žvepla. Če ga ni, rastlina utrpi poškodbe, ki jih težko premaga.

Žveplo, nepogrešljiv element za rast rastlin, je nujno potreben za proizvodnjo vitaminov, aminokislin (in zato beljakovin) ter encimov. Poleg tega je žveplo tista sestavina, ki daje zelenjavi, kot sta brokoli in čebula, značilen okus. Žvepla redko primanjkuje v vrtni zemlji, ker ga vsebujeta tako kisli dež kot tudi živalski gnoj.

Kaj je Epsomska sol?
Epsomska sol je naravni mineral, ki so ga odkrili v angleški pokrajini Epsom (od tod tudi ime). Kemično je Epsomska sol magnezijev sulfat s formulo MgSO4. Vsebuje približno 10 % magnezija in 13 % žvepla. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, ker tako naredijo več cvetov in plodov, rastline so bolj zelene in pridelek je večji. Več o tem, kako jo uporabljamo, pa preberite TUKAJ.

Epsomske soli pa ne bodo veseli samo vaši paradižniki in paprike, prijala bo tudi vam. Vsebuje veliko magnezija, ki je drugi najpogostejši element v naših celicah. Pomaga uravnavati več kot 325 encimov in sodeluje pri številnih telesnih funkcijah. Žal ga imamo pogosto premalo – primanjkljaj naj bi imelo kar 3/4 prebivalstva. Namakanje v kopeli z Epsomsko soljo je preprost način, da oskrbimo telo s potrebnim magnezijem, pomaga utrujenim mišicam in deluje proti krčem.

Razstrupljanje z magnezijevo kopeljo: v kadi tople vode raztopimo 1 skodelico Epsomske soli, 1 skodelico sode bikarbone, dodamo brizg jabolčnega kisa in 10 kapljic eteričnega olja (npr. sivke, ki pomirja). V takšni kopeli se namakamo vsaj pol ure; še bolje, če dlje.

Sušna leta so tudi v naši krajih vse pogostejša. Pomanjkanje padavin povzroči posledice na vrtovih in poljih – pridelek je v klasični pridelavi na področjih, kjer je prst plitka in utrujena, zelo skromen.

Sajenje pod seno je primer dobre prakse, kako lahko na naravi prijazen in preprost način pridelamo zelenjavo, ne da bi za to orali, dognojevali z umetnimi gnojili, brez hlevskega gnoja in tudi brez okopavanja in osipavanja.

Postopek
Jesenska priprava: travo pokosimo, pustimo, da se skoraj osuši, in jo odpeljemo na mesto, kjer nameravamo saditi in sejati. Travo kosimo, ko je zrela in je odvrgla seme. Če nimamo svojega travnika, seno kupimo – a pri tem pazimo, da v senu ni strupov (da travnika niso gnojili z gnojnico vprašljivega porekla, da ni blizu njega njiv, ki jih tretirajo s strupi …). Odlično je seno, ki ga je pred spravilom namočila nevihta. Seno enakomerno porazdelimo po površini, vsaj 0,5 m na debelo, saj se bo sčasoma posedlo.

Spomladanska priprava: enako kot jesenska, le da seno na tla položimo spomladi. Uporabimo lastno lansko seno, ali pa ga kupimo.

Spomladi, ko je čas za sajenje krompirja, ga preprosto položimo med seno in zemljo (seno privzdignemo, na tla položimo nakaljen krompir). Zemlje pred polaganjem sena ni treba pripraviti na kakšen poseben način; odstranimo le večje rastline, ki bi preprečile, da bi se seno enakomerno poleglo po tleh.

Pri metodi sajenja pod seno odpade:
• oranje,
• gnojenje,
• okopavanje,
• osipavanje in
• namakanje.

Kaj lahko sadimo naslednje leto?

Če smo seno položili že jeseni, bo do naslednjega leta seno bolj razkrojeno, kot če smo ga položili spomladi. Hitrost razkrajanja je odvisna tudi od nadmorske višine, toplote, vlage … V večini primerov je za sejanje vseh vrst zelenjave primernejše leto po sajenju krompirja, ko se seno že bolj spremeni v humus.

Na mestu, kjer je bilo predlani jeseni položeno seno, lani pa »posajen« krompir, lahko letos posejemo in posadimo: grah, solato, čebulo, fižol, koruzo, rdečo peso, por, sojo, sončnice, kumare, gomoljno zeleno …

Naslednje leto se seno na novi gredici že popolnoma spremeni v zemljo. V njej odlično rastejo korenček, pastinak, bob, blitva, česen in krompir, ki je bil posajen klasično.

Na takšen način lahko pridelujemo tudi na področjih, ki niso primerna za oranje (kamnito, nagib terena …), na področjih, na katerih je prst povsem izčrpana ali pa je bila v preteklih letih tretirana s strupi. S to metodo na preprost in učinkovit način spremenimo kos zelenice ali travnika v nov kos vrta – ne da bi si ob tem lomili hrbet s prekopavanjem :).

Zakaj je smiselno jemati otroke s sabo na vrt, ni treba razlagati. Kar se Janezek nauči, to zna, in kar Janezek pridela, bo tudi pojedel. Otroci se (za razliko od staršev) pri delu ne obremenjujejo z “umazanijo”, kot ji pravimo odrasli, in prav je tako. Zato, in zato, da bodo z sodelovanjem na vrtu imeli še več veselja, jim sešijemo praktičen predpasnik Pike Nogavičke; prvič zato, da bodo vsaj malo manj umazani, drugič, ker ima predpasnik praktične žepe, tretjič zato, ker bodo v svoji vrtičkarski opravi na vrt odkorakali še toliko raje, in četrtič, ker je to pač predpasnik Pike Nogavičke. Kdo pa ne bi bil rad kot ona … še odrasli imamo kdaj skušnjavo, da bi koga z eno roko pognali na najvišjo vejo visokega oreha. In petič – peti razlog za ta predpasnik pa je ta, da je izjemno udoben. Otroka ne vežejo nobene vrvice, predpasnik se bo zapiral in razpiral skladno s tem, kako se bo otrok pripogibal in sklanjal.

Potrebujemo:

• papir za izris kroja,
• dva enako velika kosa vzorčastega blaga in
• dva gumba, barvno usklajena z blagom.Navodila so preprosta:

1. Na papir izrišemo kroj. Na priloženem kroju je razdalja od dna vratnega izreza do spodnjega roba predpasnika 82 cm. Ta predpasnik je za velika dekleta; za 9 let staro deklico je ta mera 60 cm, za 5 let starega fantiča pa 40 cm. Na osnovi te mere prilagodimo celoten kroj – s pomočjo mreže pomanjšamo kroj – za 9-letno deklico bo kroj za 1/3 manjši, za 5-letnega dečka pa za polovico manjši.
2. Blago prepognemo po sredini. Kroj položimo na blago tako, da je rob kroja, kjer je sredina predpasnika, položen ob pregibu blaga. Kroj pripnemo z bucikam.
3. Ob robu kroja izrežemo predpasnik. Postopek ponovimo še z drugim kosom blaga.
5. Oba dela predpasnika položimo enega na drugega in ju sešijemo s pomožnimi šivi na roke. Nato ju natančno ob robovih sešijemo še s šivalnim strojem. Del roba pustimo odprtega, da bomo lahko predpasnik obrnili. Odstranimo pomožne šive. Obrnemo predpasnik, poravnamo robove in jih rahlo prelikamo. Na roke z dolgimi šivi navznoter zašijemo še zadnji rob.
6. S šivalnim strojem ozko okrasno prešijemo robove predpasnika.
7. Na sprednjo stran predpasnika prišijemo še en ali dva žepa. Izdelamo gumbnice na naramnicah in prišijemo gumbe.

Vir fotografij: http://nur-noch.com/pippi-longstockings-apron-dress/?lang=en