Jerneja Jošar je lastnica podjetja Cvetlična www.cvetlicna.si in avtorica številnih knjig s področja sonaravnega vrtnarjenja.
»Na mojem majhnem sonaravnem vrtičku, ki je del vrtnarije, imam že leta velike probleme s polži. Velik kompostni kup na eni strani mojega vrta, na drugi strani visok ne vzdrževan travnik in na tretji strani kanal z vodo, doprinesejo k temu, da se sluzavci neomejeno razmnožujejo in lezejo na moj vrt.
Poskusila sem vse mogoče naravne prijeme, da se jih nekako znebim. Od tega, da sem med zastirko mešala bezgovo listje in praprot, do tega, da sem polivala kavno usedlino okoli bilk, da o nastavljanju piva, zdroba in jajčnih lupin sploh ne izgubljam besed. Še najbolj je zaleglo, ko sem enkrat nadležneže pobrala v posodo, jih potresla s pepelom in posodo zaprla. Potem pa sem to smrdečo snov, po nekaj dneh pacanja, potresla naokoli vrta.
In seveda sem takoj, ko sem videla, da stvar pomaga, pomislila na homeopatijo. Roko na srce, smrt polžev res ni bila lepa in zakaj bi to počela, če obstajajo že narejeni pripravki. Preskrbela sem si pripravek Helix tosta D6, narejen iz polžjih hišic polžev, ki so v naravi sovražniki nočnih lazarjev.
Spomladi, čim sem posadila na prosto prvi posevek, kapusnice in solato, sem pripravila tekočino za škropljenje. Navodila so preprosta, časa pa opravilo tudi ne vzame veliko.
Dobro sem poškropila vse na novo posajene rastline in tudi čisto vse rastline, ki so že bile na vrtu in sem jih še pobirala (motovilec, radič, por…), rožice (narcise, trajnice…) in trajna zelišča. Nič nisem izpustila. Poškropila sem tudi tla ob rastlinah. Šele nato sem tla zastrla s slamo (zastirka je na vrtu nekaj najbolj osnovnega in nujnega, če želimo imeti rahla tla, in vrtnarjenje brez pletja, okopavanja in pogostega zalivanja). Čez tri tedne sem postopek ponovila. In veste, da je pomagalo!
Ker so sledila deževna obdobja, s škropljenjem vsepovsod pa bi vlago sem še dodajali, sem se držala krasnih navodil ravno za take primere – nekaj raztopine sem dodala s pomočjo žličke samo ob rastline.
Sedaj so na mojem vrtu samo še polžki s hišico. Ja, tudi ti lahko malo pogrizejo vrtnine, ampak so neprimerljivo lažje obvladljivi in še dobrodošli saj se hranijo z jajci brezdomcev (polžev brez hišice).«
Zemlja, onesnažena s težkimi kovinami, je ne le pri nas, pač pa povsod po svetu, čedalje večji problem, pred katerim si ne smemo zatiskati oči. Učinki, ki jih imajo težke kovine na človeško telo, še zlasti na živčevje, so lahko hude, trajne in tudi usodne.
Pomembno se mi zdi poudariti, da biooglje (in enako velja tudi za druge snovi, ki so sposobne sorpcije težkih kovin) NE ODSTRANI TEŽKIH KOVIN IZ ZEMLJE ZGOLJ S TEM, DA GA V ZEMLJO DODAMO. Ko biooglje dodamo v zemljo, veže nase težke kovine, zaradi česar so slednje manj biološko razpoložljive in zato rastlinam težje dosegljive. Zaradi tega se v rastlinah, ki rastejo na takšni zemlji, naloži manj težkih kovin in ljudje in živali, ki te rastline pojedo, z njimi zaužijejo manj težkih kovin.
Da bi težke kovine, ki jih je biooglje sorbiralo, lahko odstranili iz tega biooglja, bi morali izvesti poseben, ločen, dodaten postopek. To poudarjam zato, ker sem v oglaševanjih, ki so se pojavila po poplavah, opazila zavajajoče izjave, npr. »Zeolit odstrani strupe in težke kovine iz zemlje«. Tovrstno zavajanje se mi zdi ne le sporno, pač pa tudi nevarno. Tudi v svetu oglaševanja bi morale obstajati meje, preko katerih se nikoli ne sme stopiti – ena takšnih meja je zdravje ljudi.
Med ostalim govori ddr. Vovk o uporabi zeolita in biooglja v zemlji, obremenjeni s strupi in težkimi kovinami. Ob tem poudari, da je zeolit bazična snov in zato ni primeren za uporabo na tleh, ki imajo bazičen pH. Vedeti moramo, da pH vrednost zemlje ni nespremenljiva konstanta, pač pa se lahko pod vplivom naravnih pojavov ali človekove dejavnosti tudi spremeni. Porušeno ravnovesje, preveč bazično ali preveč kislo zemljo, pa je zelo težko ponovno spraviti v ravnovesje.
Živa zemlja –> vitalne rastline -> zdrava hrana
Živost zemlje povečamo s povečanjem mikrobiološke aktivnosti, kar dosežemo z dodajanjem zdrave biomase (komposta iz rastlinskih ali živalskih virov) in biooglja. Biooglje nase veže onesnažila, poveča pa tudi mikorizo in s tem stabilnost prsti. Pri zeolitu moramo biti pozorni, saj povečuje pH. Ker so poplavna področja na apnenčasto-dolomitnem območju, ki je karbonatno, je potrebna previdnost. (Povzeto po prof. ddr. Ana Vovk, Družinska pratika 2024, stran 141-145).
Umetna gnojila so največji onesnaževalci zemlje s težkimi kovinami
Drži, kot gotovo že veste: industrija je velik povzročitelj onesnaženja tal s težkimi kovinami. Manj poznano pa je dejstvo, da je uporaba umetnih gnojil največji vir onesnaženja tal s težkimi kovinami v Sloveniji.
Glavne sestavine umetnih gnojil so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Evropa ima premajhne kapacitete proizvodnje umetnih gnojil (proizvede zgolj 10 %), zato jih v velikih količinah uvaža iz saharske Afrike. Tamkajšnje fosfatne kamenine, ki jih uporabljajo pri proizvodnji umetnih gnojil, so onesnažene s težkimi kovinami, predvsem kadmijem in uranom. Z uporabo s težkimi kovinami onesnaženih umetnih gnojil zastrupljamo svojo zemljo na vrtovih, v sadovnjakih, vinogradih in na njivah.
V tem grmu tiči odgovor na vprašanje, zakaj imamo Slovenci eno od najbolj s težkimi kovinami onesnaženih tal v Evropi. Težkih kovin se je iz tal zelo težko znebiti, ne propadejo, ne izginejo, v njih se postopoma nalagajo, zato jih je sčasoma čedalje več. Rastline, ki rastejo v onesnaženih tleh, jih vsrkajo. Rastline zaužijejo živali in ljudje, in tako se težke kovine nalagajo tudi v njih. Citat iz članka dr. Roka Miheliča z naslovom Za zaščito okolja, varno hrano in naše zdravje: »Če želimo v Sloveniji zmanjšati onesnaženost kmetijskih zemljišč in naše hrane s kadmijem, moramo poskrbeti za zmanjševanje uporabe gnojil, ki ga vsebujejo.« in še: » Hrana je glavni vir onesnaženja s težkimi kovinami.«
Raziskave o učinkih biooglja na zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami
Raziskav o učinkih, ki jih ima biooglje na zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami, je izredno veliko. Med množico sem izbrala tri in naredila povzetke. Če želite prebrati celotno raziskavo, jo lahko odprete na objavljeni povezavi.
Biooglje pri obnovi zemlje, onesnažene s težkimi kovinami in njegov vpliv na rast rastlin Phytoremediation of heavy metals—Concepts and applications
Biooglje ima številne zanimive in okolju koristne lastnosti. Med ostalimi je zelo zanimiva njegova razmeroma visoka kapaciteta kationske izmenjave (CEC). Visok CEC biooglja poveča adsorpcijske sposobnosti tal, kar povzroči, da težke kovine v tleh niso zlahka dostopne rastlinam.
Raziskave so pokazale, da so bile ekstrahirane težke kovine v tropskih tleh, zlasti baker (Cu) in cink (Zn), po dodajanju biooglja znatno znižane. Koruza (Zea mays L.), posejana v tropska tla, ki so bila onesnažena s težkimi kovinami, nato pa obogatena z bioogljem, je vsebovala znatno zmanjšane koncentracije Cu in Zn. Rast in masa korenin in poganjkov koruze so se zaradi dodanega biooglja takoj izboljšali. Podoben rezultat je pokazala tudi zasaditev s trnastim amarantom (Amaranthus spinosus) v s težkimi kovinami onesnaženih tleh, ki so jim dodali biooglje.
Zaključki O povečanju koncentracij težkih kovin v tleh in okolju poročajo z vsega sveta. Ker so v visokih koncentracijah strupene in škodljive, povečanje koncentracije težkih kovin v tleh povzročilo zastoj rasti rastlin. Prisotnost biooglja, ki ima velike količine negativnih nabojev in lahko poveča pH tal, lahko poveča zadrževanje kationov težkih kovin v tleh. Zato lahko uporaba biooglja poveča imobilizacijo težkih kovin v tleh in povzroči zmanjšanje razpoložljivih težkih kovin v tleh. Na ta način lahko uporaba biooglja tudi izboljša rast rastlin. Uporaba biooglja lahko zniža koncentracijo v tleh na raven, pri kateri lahko rastline absorbirajo težke kovine v ustreznih količinah, tako da absorpcija težkih kovin in zmanjšanje težkih kovin v tleh poteka hitreje brez fizičnih in fizioloških motenj. Pri fitoremediaciji lahko uporaba biooglja pospeši absorpcijo težkih kovin brez fizičnih in fizioloških motenj na rastlinskih koreninah zaradi prisotnosti visoke koncentracije težkih kovin. Vendar pa ima uporaba biooglja poleg svojih prednosti, da znižujejo koncentracije težkih kovin, ki onesnažujejo okolje, tudi slabosti, med katerimi je dejstvo, da je biooglje zajetno. Ravni, uporabljene v večini poskusov, ki so bile 5–10 Mg ha–1, so velike. To bo povzročilo težave pri transportu in obdelavi na terenu. Za to so potrebne nadaljnje raziskave za uporabo biooglja na nižjih ravneh, ne da bi se zmanjšala njegova učinkovitost, na primer s prilagajanjem velikosti njegovih delcev.
Ta meta-analiza je nakazala, da je biooglje neke vrste stabilen imobilizacijski material za sanacijo tal, onesnaženih s težkimi kovinami, vendar se bo BHM v zemlji, dopolnjeni z bioogljem, po staranju z bioogljem spremenil in spreminjal z različnimi lastnostmi biooglja in poskusnimi ureditvami. Dolgoročno uporabo biooglja pri zmanjševanju BHM v tleh je treba izvajati pod ustreznimi pogoji.
Tukaj je nekaj glavnih nasvetov o dolgoročni uporabi biooglja kot dodatka težkim kovinam v tleh: (1) biooglje, izdelano iz lignoceluloznih odpadkov (npr. lupine arašidov, kokosovih lupin itd.), je bilo bolj priporočljivo kot druge vrste biooglja; (2) biooglje je primerno za imobilizacijo težkih kovin v šibko kislih (pH 6,00–6,99) tleh med daljšimi procesi staranja; (3) biooglje je bilo idealen material za relativno dolgoročno imobilizacijo Zn; (4) biooglje, pirolizirano pri visoki temperaturi, je bilo primernejše za imobilizacijo težkih kovin v tleh kot tisto, pirolizirano pri nizki temperaturi med daljšimi procesi staranja.
Ta meta-analiza je prav tako zagotovila vredno referenco za raziskavo, katere namen je bil preučiti učinek staranja biooglja na biološko uporabnost težkih kovin v tleh, tukaj je nekaj perspektiv glede prihodnjih študij: (1) biooglje na osnovi gnoja in blata vsebuje več endogene težke kovine kot drugo biooglje, kar kaže, da so bili med procesom staranja izpostavljeni večjemu tveganju. Zato je treba tema dvema vrstama biooglja nameniti več pozornosti. (2) večina sedanjih študij o staranem biooglju je bila uporabljena za imobilizacijo Cd, Cu, Pb in Zn, več študij pa je obravnavalo težke kovine, kot so Hg, Ni, As in Cr, ki so prav tako okoljska onesnaževala, so tudi potrebni; (3) večina objavljenih študij je trajala 3 leta in rezultati sorazmerno dolgotrajnih preskušanj so bili dragocenejši od rezultatov kratkoročnih preskušanj, za katere je potrebnih več podatkov iz dolgotrajnih preskušanj; (4) čeprav je bila učinkovitost staranega biooglja na splošno stabilna, je bilo v nekaj primerih ugotovljeno, da je bil BHM v starani zemlji, dopolnjeni z bioogljem, visok.
Biooglje, pripravljeno iz različnih materialov (orehove lupine, slivove koščice, pšenična slama, grozdni peclji, grozdne lupine), so testirali kot potencialne sorbente za težki kovini kadmij (Cd) in svinec (Pb). Rezultati so pokazali, da lahko vsa testirana biooglja učinkovito odstranijo Cd in Pb iz vodne raztopine (učinkovitost se giblje med 43,8 % in 100 %). Na hitrost odstranjevanja obeh kovin sta najmanj vplivali morfologija biooglja in specifična površina, najbolj pa pH vrednost biooglja. Rezultati variabilnega odstranjevanja kovin v kombinaciji z različnimi optimiziranimi pogoji pojasnjujejo različne mehanizme sorpcije kovin, kjer je prevladujoč mehanizem ionska izmenjava. Raziskava je pokazala zelo močno vezavo v biooglje sorbiranih kovin, kar je bilo potrjeno z naknadno desorpcijo biooglja, s katero so ugotovili veliko količino sorbiranih kovin. Ta biooglja bi bila uporabna za tla, onesnažena s kovinami, za zmanjšanje mobilnosti in biološke razpoložljivosti kadmija (Cd) in svinca (Pb).
Zaključki Vsa testirana biooglja lahko učinkovito odstranijo kadmij (Cd) in svinec (Pb) iz vodne raztopine. Ugotovljene učinkovitosti odstranjevanja so primerljive s tistimi, ki so opisane v drugih študijah. V skladu s pristopom RSM testirani pogoji (pH, čas in odmerek biooglja) vplivajo na proces sorpcije kovin posamično. Rezultati variabilnega odstranjevanja kovin so skupaj z različnimi optimiziranimi pogoji odgovorni za različne mehanizme sorpcije kovin, kjer je ključna ionska izmenjava. Poleg tega je ta mehanizem pokazal zelo močno vezavo sorbiranih kovin (predvsem svinca (Pb), kar potrjuje naknadna desorpcija biooglja, obremenjenega s kovinami.
Biooglje-aktivator zemlje, 1,2 lBiooglje-aktivator zemljeBiooglje-aktivator zemlje, 18 l
Pastinak ali navadni rebrinec (Pastinaca sativa) je bližnji sorodnik korenja. Njegov koren je smetanasto bele barve in zelo podoben peteršilju, le da je daljši in debelejši. Pastinak je dvoletnica, ki jo običajno gojimo kot enoletnico. Ko gre v drugem letu v cvet, njegov koren ni več užiten.
Ilustracija iz Deutschlands Flora in Abbildungen, 1796, Johann Georg Sturm
Vsebuje veliko vitaminov, antioksidantov in mineralov (zlasti kalij) ter veliko topnih in netopnih vlaknin.
Njegova domovina je Evrazija. V kuhinji so ga uporabljali že stari Rimljani. Pastinak je bil v naših krajih poleg repe nekoč eno glavnih živil, a ga je kasneje izrinil krompir. A verjemite – ko ga boste poskusili, se boste zaljubili v njegov aromatičen okus.
GOJENJE
Pastinak posejemo spomladi, ko je zemlja dovolj osušena in ogreta. Običajno je to konec aprila. Ne prenese presajanja, zato ga takoj posejemo na stalno mesto. Seme, starejše od enega leta, težko kali, zato sejemo seme iz preteklega leta. Najlepše zraste v globoki, rahli zemlji brez kamnov. Napade ga lahko korenjeva muha in drugi škodljivci, virusi in plesni. V zemlji ga pustimo tako dolgo, da ga dobi slana, saj potem postane slajši, ker se škrob v njem spremeni v sladkor.
Dobro se razume s čebulo, krompirjem, rdečo peso, redkvico, redkvijo, repo, solato in špinačo. Ne sejemo ga tam, kjer bomo imeli radič, korenček, sladki komarček ali peteršilj.
Letos sem mu namenila precej prostora v visoki gredi. Korenjeva muha ne leti tako visoko, zato je bil pred njo varen, njegov pridelek pa res obilen in zdrav. Porabljam ga postopoma, po potrebi, saj lahko do nabiranja ostane v zemlji.
PASTINAK V KUHINJI
Jemo ga lahko kuhanega ali surovega. Največ vitaminov se skriva tik pod površino korena, zato ga najprej dobro operemo, nato pa čim bolj na tanko ostrgamo.
Pastinak lahko uporabimo enako kot korenje. V primerjavi s korenjem ima bolj sladak okus, še zlasti po tem, ko ga toplotno obdelamo. Lahko ga spečemo, skuhamo, zmiksamo v pire, ocvremo ali skuhamo na pari. Jedi doda bogat okus. Njegova struktura je bolj kot korenju podobna krompirju.
Še nekaj idej za uporabo pastinaka v kuhinji:
iz drobno narezanega ali nastrganega surovega pastinaka pripravimo solato;
odličen je v zelenjavnih juhah in različnih enolončnicah;
tanko narezanega ocvremo za čips, na palčke narezanega pa za pomfri;
v ponvi ga spečemo z zelišči ali spražimo na čebuli;
v pekaču ga spečemo skupaj s kosi piščanca, čebulo, korenjem in krompirjem;
naredimo pire iz tretjine pastinaka in dveh tretjin krompirja;
sladokusci ga uporabijo za pripravo sorbeta, sladoleda ter različnih sladic.
Kapusovi belini so beli metuljčki s črnimi pikami, ki letajo po vrtu in odlagajo jajčeca na kapusnice. Letajo od marca do septembra; na leto imajo dva do tri rodove. Premer njihovih kril je 50 do 62 mm.
Resda so zelo lepi, a nam lahko povzročijo veliko škode. Iz njihovih jajčec, ki jih običajno odložijo na spodnje strani listov, se izležejo zelo požrešne gosenice, ki že v nekaj dneh požrejo ogromne količine listov zelja, brokolija, kolerabic, ohrovta, kitajskega zelja in cvetače.
Liste kapusnic pred kapusovim belinom zaščitimo s Kaolinom. Ker pa je vedno dobro imeti več žezel v ognju, na gredo okoli kapusnic namestimo še »ponarejene« kapusove beline – iz bele plastike izrezane metuljčke. Plastični metuljčki bodo prave kapusove beline preslepili, da so zelje, cvetača, ohrovt in brokoli že oddani in na njih ni več prostora za zamudnike, ki bi tam radi odložili svoja jajčeca.
Za izdelavo metuljčkov potrebujemo:
lončke od jogurta ali kakšno drugo podobno debelo belo plastiko
kos kartona za izdelavo šablone (premer kril 50 do 62 mm)
škarje
vodoodporen flomaster
pisarniške žebljičke
palice
Naredimo šablono: na karton narišemo metuljčka in ga izrežemo. Nato na plastiko s pomočjo šablone narišemo obode metulljčkov in jiih izrežemo. Nazadnje metuljčkom s črnim ali temno rjavim flomastrom narišemo še značilen vzorec, najbolje na spodnjo in zgornjo stran metuljčka (glej sliko). Metuljčke z žebljički pritrdimo na palice in jih pospravimo, da bodo na varnem počakali do pomladi.
Zavedati se moramo, da so poplavne vode na naše vrtove lahko prinesle snovi, ki so nevarne in škodljive za naše zdravje. Tudi na videz povsem čista voda lahko vsebuje nevarne snovi, ki onesnažijo naše pridelke in zemljo, v kateri rastejo. Če nečesa ne vidimo s prostim očesom, še ne pomeni, da ne obstaja.
Poplavna voda je s sabo lahko prinesla fekalije, ki vrtove, njive, pašnike in travnike obremenijo s koliformnimi mikroorganizmi, prav tako pa tudi različne kemikalije, pesticide in naftne derivate, ker je v času poplav prišlo do njihovega izlitja.
Na onesnaženih območjih lahko poplavne vode povzročijo onesnaženje s težkimi kovinami (predvsem živo srebro, svinec, arzen, kadmij), mineralnimi olji in raznimi kemikalijami kot so dioksini, poliklorirani bifenili itd.
Na srečo lahko glede na količino padavin poplavne vode največkrat smatramo kot padavinske. Ob upoštevanju faktorja razredčitve v večini primerov naj ne bi bilo težav s koliformnimi bakterijami na vrtovih, njivah, pašnikih in travnikih. Izjeme so tiste površine, ki so prekrite z blati.
Blato zemeljskega izvora je vir okužbe z listerijo, kar je še posebej nevarno za otroke, nosečnice in starostnike, fekalno blato pa je vir okužbe s fekalnimi mikroorganizmi.
Po poplavi nas mika, da bi se čim prej lotili urejanja poplavljenih vrtov. Vendar je pomembno, da z deli še nekaj časa počakamo, da ne bi povzročili še več škode, kot je že tako je.
Pomembno: ne hodite po travi in zemlji
Počakajte, da se vrt posuši. Hoja ali vožnja po mokri zemlji bo vse skupaj samo še poslabšala, saj uniči strukturo tal. Hodimo lahko samo po poteh. Če že moramo stopiti na gredo, najprej položimo na tla desko ali stopne kamne. Okoli najbolj dragocenih rastlin lahko skopljemo jarek, s pomočjo katerega se bo zemlja, v kateri rastejo, hitreje znebila odvečne vode.
Čas za pospravljanje
Ko se poplavne vode umaknejo, se lotimo pospravljanja in čiščenja. Obujemo primerno obutev (škornje) in se pred nevarnimi snovmi zaščitimo z rokavicami in ustrezno obleko.
Najprej zberemo in odstranimo naplavine. S površine vrta in trate odstranimo mulj, ki ga je nanesla poplava. Trde površine speremo, da odstranimo obremenilne snovi. Speremo tudi liste rastlin (trajnic).
Kontaminirane pridelke sadja in zelenjave odstranimo z vrta. Zelišč z zeliščne grede ne nabiramo. Če že, jih uporabimo samo za kuhanje, nikakor ne uporabljamo neprekuhanih zelišč. Najbolje pa je, če z nabiranjem počakamo do naslednjega leta. (glej še članek Ali lahko uporabimo zelenjavo s poplavljenega vrta?)
Trato prezračimo s pomočjo vil; na ta način povečamo tudi drenažo. Vile zapičimo v tla na enakomernih razdaljah tako, da za sabo puščajo globoke vidne sledove. V luknje lahko nasipamo kremenčev pesek, da izboljšamo drenažo.
Grede prekrijemo s plastjo predelanega komposta, da pospešimo njihovo obnavljanje. To je še posebej pomembno, če so bila tla poplavljena dlje časa.
Posejemo lahko rastline za zeleno gnojenje. Zimski mraz jih bo polegel, zemljo bodo zaščitile kot zastirka in jo nahranile. Več o zelenem gnojenju lahko preberete tukaj: Zeleno gnojenje.
Razmislimo tudi, kako bi lahko v bodoče zaščitili vrt pred sušo, vročino, neurji, točo in poplavami. Preventiva je vedno veliko cenejša, boljša in učinkovitejša od kurative.
Mulčenje = dodajanje kisika
Uporaba zastirke na poplavljenih vrtovih pomaga revitalizirati vrtno zemljo.
Poplave zmanjšajo razpoložljiv kisik v zemlji. Vplivajo tudi na splošno stabilnost tal in na način, kako se delci zemlje povezujejo med seboj. Proces obnove tal po poplavi dejansko pomeni proces ponovne oživitve tal. Ravnovesje med mikroorganizmi v tleh je po poplavi močno načeto, nujni so ustrezni ukrepi. Najprej poskrbimo, da se zemlja čim hitreje osuši. Najbolje je, če voda odteče sama. Proces lahko pospešimo tako, da izkopljemo jarke. Po zemlji hodimo kolikor malo je mogoče, prav tako po njej ne vozimo s samokolnico ali z različnimi stroji. Hoja in vožnja zemljo še bolj zbijejo in poškodujejo.
Dodajanje hranil
Poplava odplakne hranilne snovi iz zemlje. Dodajanje komposta, predelanega gnoja, obogatenega in aktiviranega biooglja (Biooglje-aktivator zemlje) in zastirke so najboljši načini, da zemlji povrnemo izgubljena hranila in ravnovesje. Umetna gnojila so neprimeren dodatek, zato jih ne uporabljamo. Ko se zemlja začne sušiti, izmerite njeno pH vrednost. Poplavljena zemlja pogosto postane bolj kisla; njen pH lahko uravnovesimo z dodajanjem dolomitnega apna. Ne hitite z obdelovanjem namočene zemlje, ker boste s tem še bolj poškodovali njeno strukturo. Stanje preverite tako, da z lopato naredite jamo v zemljo. Če se bo na dnu jame nabrala voda, boste morali z delom na zemlji še počakati.
Rastlinske bolezni po poplavi
Bodite pripravljeni na večji obseg pojavov bolezni in napadov škodljivcev, ker so rastline zaradi dogodka oslabljene in zato lažji plen zanje. Glivične bolezni in gniloba korenin so značilen pojav po poplavah in močnem deževnem obdobju. Rastlinam lahko pomagate s homeopatskimi pripravki za rastline.
Ne hitite preveč s ponovno zasaditvijo vrta, ko se poplavne vode umaknejo. Dodajanje komposta, predelanega gnoja in zastirke je priporočljivo, vendar bo zemlja potrebovala nekaj časa, da bo te snovi koristno porabila v procesu regeneracije.
Tudi poškodovanih dreves in grmovnic ne obrezujte takoj, ko se vode umaknejo. Seveda je nujno, da takoj odstranimo polomljene in očitno odmrle dele rastlin, z vsem ostalim obrezovanjem pa počakamo, da si rastline po stresu zaradi hude preizkušnje lahko opomorejo.
Priporočljivi izdelki:
Homeopatski pripravek, ki pomaga okrevati zaradi poplave ali prevelike namočenosti oslabljenim rastlinam: Dulcamara
Homeopatska pripravka za polomljene, poškodovane rastline: Arnica in Calendula
Poplavljena in namočena zemlja vsebuje le malo kisika, zaradi česar so onemogočeni in zaustavljeni skoraj vsi običajni procesi, ki potekajo v rastlini.
Rastline, ki so bile poplavljene ali je zemlja, v kateri rastejo, preveč namočena, delujejo uvelo; njihov videz pa ni posledica pomanjkanja vode, pač pa dejstvo, da zaradi pomanjkanja kisika procesi v njih ne potekajo, kot bi morali – in tako rastline ne morejo izkoristiti vode, v kateri sicer dobesedno skoraj plavajo.
Rastline na poplavljenem vrtu utonejo. Voda zalije prazne prostorčke v zemlji, ki so napolnjeni z zrakom. Zaradi pomanjkanja zraka pri koreninah listi porumenijo, korenine zgnijejo in rastlina propade.
Odgovor na zgornje vprašanje ni enak za vse vrtove, ki so utrpeli škodo zaradi poplav. Stanje presodimo za vsak vrt, za vsak posevek posebej.
Pomembno je, da se zavedamo, da so na vrtovih, kjer je voda preplavila posevke, rastline najverjetneje neprimerne za uživanje.
Samo v primeru, če vemo, da:
poplavna voda ni vsebovala škodljivih snovi (fekalije, naftni derivati, pesticidi, kemikalije ipd.)
in da bodo vrtnine dosegle tehnološko zrelost šele čez nekaj časa (po nekaj tednih ali več),
vrtnin ne podorjemo in jih oskrbujemo do tehnološke zrelosti. Ta navodila veljajo npr. za prezimni por, poznojesenski radič in endivijo ter različne razne kapusnice. Ko se bodo vode umaknile in se bodo tla nekoliko že osušila, vrtnine okopljemo, da razrahljamo po poplavi zbita tla in omogočimo, da zrak lahko pride do koreninskega sistema rastline.
Pomembno: z deli na vrtu začnemo šele, ko voda odteče in se zemlja osuši (ni več blatna), saj bi sicer še bolj porušili strukturo tal.
Kako oskrbimo posamezne skupine vrtnin:
Solate in špinače
Poplavljene solate in špinače, ki imajo uničene liste, če je med listi je blato, če imajo vonj po fekalijah, olju, raznih kemikalijah ipd., so popolnoma neprimerne za uživanje. Na površinah, zasajenih s temi rastlinami, je potrebno počakati, da se površine osušijo, nato pa rastlinske ostanke odstraniti. Rastline radiča in endivije, ki imajo do polne zrelosti še vsaj en mesec, pustimo na njivah, da jih izpere dež.
2. Kapusnice (zelje, ohrovt, cvetača, brokoli)
Blato, mulj in pesek se zarinejo zelo globoko v notranjost zeljnatih glav, zato čiščenje in pranje poplavljenih kapusnic ne pomaga. Poplavljene kapusnice so močno dovzetne za gnitje. Zelja, ki ga je poplavilo, ne moremo uporabiti za kisanje. Skoraj zagotovo potek kisanja (mlečno kislinskega vrenja) ne bo potekal pravilno, kisana zelenjava bo najverjetneje imela neprijeten priokus in neznačilen vonj. Kapusnice zmeljemo ali zdrobimo in vdelamo v tla. Če so bile kapusnice samo nekoliko poplavljene, počakamo, da se tla osušijo, nakar jih lahko poberemo. Dobro jih osušimo, da preprečimo gnitje. Pred uporabo pridelek temeljito očistimo in odstranimo liste, na katerih so ostanki zemlje in blata. Če so listne rozete kapusnic še v fazah formiranja in zapiranja glav napolnjene z muljem, je pred pobiranjem pridelka potrebno ponovno oceniti primernost le tega za trg in za predelavo. V primeru, da zeljne glave še niso dozorele in je do polne zrelosti in spravila tehnološko zrelih glav še vsaj en mesec, jih pustimo na njivi. Počakamo, da se njive osušijo in zrele rastline čim prej populimo. Preden jih skladiščimo, jih dobro osušimo in preberemo, ker bodo imele letos slabšo skladiščno obstojnost. Skladiščimo le zdrave pridelke.
3. Plodovke (paradižnik, paprika, jajčevci)
V nasadih plodovk moramo izločiti vse plodove, ki so prišli v stik s poplavno vodo. Ko se tla primerno osušijo (po mokrih in blatnih tleh ne hodimo!), plodove oberemo in uničimo. Pri plodovkah zaradi že tako ozkih kolobarjev ne priporočamo vkopavanja rastlinskih ostankov v tla.
4. Stročnice (fižol, grah)
Zrele stroke čim prej poberemo in posušimo. Zrna fižola v nedozorelih strokih fižola oluščimo. Zrna porabimo sveža, če so primerno dozorela, pa jih lahko tudi posušimo. Posušen fižol shranimo v zamrzovalniku in s tem preprečimo kaljenje ter razvoj plesni in škodljivcev.
5. Čebulnice
Ko se tla ustrezno osušijo, čebulo in česen izkopljemo in čim bolje osušimo. Najbolje je, če čebulnice spletemo v kite, ki jih obesimo na suho podstrešje. Čebulnic nikoli ne skladiščimo v vlažnih kleteh. Pridelek redno pregledujemo, saj obstaja večja možnost pojava skladiščnih bolezni. Pridelek čebule ali česna, ki je bil poplavljen v skladiščih, še enkrat dobro posušimo. Poplavljen por pa lahko ostane na gredah oziroma njivi.
6. Šparglji
V nasadih šparglja ni prišlo do večjih vidnih škod, če se voda na posevkih ni zadrževala več kot 48 ur. Pri šparglju škoda ne bo takoj vidna, vendar špargljev podzemni del zelo slabo prenaša velike količine vode in se bo verjetno škoda pokazala šele naslednjo pomlad. Priporočamo rahljanje zemlje ob šparglju – seveda, ko bodo tla dovolj odcejena, in pomladansko zgodno gnojenje, ko bodo temperature za to primerne. V primeru prehitrega odmiranja vej svetujejo, da se le-te odstranijo takoj, ko se pojavi rumenenje listov.
Preventiva je ključna. Če je vaš vrt na poplavnem področju, je najboljša pot, ki jo lahko izberete, skrb za vrtno zemljo.
V zemljo vkopljite veliko zrelega in kakovostnega rastlinskega ali živalskega komposta. Zemlja, v kateri je veliko organskih snovi, lažje regulira presežno vodo, jo lažje zadrži (v obdobju suše) in se tudi hitreje osuši (v obdobju presežnih vod).
Drenaža
Vrt uredite tako, da bo na njem čim manj področij, na katerih bi se lahko voda zadrževala, pa tudi tistih, ki vode ne morejo vsrkati (beton in asfalt). Poskrbite, da bo lahko voda z vrta čim hitreje odtekla. Izkopljite jarke. Na delu, kjer voda najraje zastane, lahko izkopljete ribnik. Vkopljite namakalne cevi, ki bodo v primeru presežne vode služile za drenažo.
Če je vaš vrt pogosto poplavljen ali preveč namočen, razmislite, če ga ne bi vsaj delno preselili v visoke grede. Rastline so v visokih gredah posajene nad poplavnim področjem. Članek o različnih vrstah visokih gred lahko preberete TUKAJ.
Premišljena zasaditev
Korenine rahljajo in razbijajo zbitost zemlje, izboljšujejo njeno strukturo in omogočijo, da se zemlja hitreje znebi presežne vode. Še posebej uspešne pri tem so korenine dreves, zato je zasajanje dreves eden od najučinkovitejših načinov, da zmanjšamo možnost nastanka škode zaradi poplav. Posadite drevesa in grmovnice. Del vrta, na katerem je zemlja praviloma bolj namočena in se težje osuši, zasadite z rastlinami, ki jim takšno okolje ustreza, npr. vrbe, perunike in vijolice.
Spremljajte vremensko napoved in opozorila
To pravilo ne velja samo za močno deževje, neurja in poplave, pač pa za vse dogodke, ki lahko povzročijo stres in poškodbe našim rastlinam.
Najbolj dragocene in občutljive rastline ovijte z zaščito, npr. z zimsko kopreno. Skopljite jarke za drenažo okoli večjih dreves in gred.
Preverite, če so električne naprave in stroji izklopljeni in spravljeni na mesta, kjer jih voda ne bo mogla doseči. Enako velja tudi za druge stroje in naprave. Na varno spravite tudi pločevinke z barvo, plastenke in kantice z oljem in nafto oziroma s katerokoli snovjo, ki bi lahko onesnažila okolico, če bi se prevrnila in razlila.
Poplavne vode lahko vsebujejo nevarne snovi, zato pravočasno poberite čim več pridelkov z vrta, prav tako na varno spravite vreče z zemljo in kompostom. Utrdite in zaščitite vrtne lope, preverite, če so rastlinjaki dovolj trdno postavljeni ali še bolje – prestavite jih na varno mesto, če se le da. Na varno spravite stvari, ki bi jih poplavne vode lahko odnesle in poškodovale, npr. vrtno orodje, pohištvo in okrasne predmete.
Hugelkultur, ali po naše gomilaste grede, je starodavna kmetijska tehnika, ki posnema in v svojo korist uporabi naravne procese. Poznali in uporabljali so jo že pred več tisočletji.
Kaj potrebujemo za izdelavo?
hlod padlega, odmrlega drevesa (enega večjega ali več manjših). Odlično je, če že trohni.
listovko, slamo, seno, svež odkos.
zrel kompost.
zemljo.
zastirko.
Postopek: določimo prostor za našo gomilasto gredo. S prostora odstranimo rušo. Izkopljemo vdolbino za hlod, da bo le-ta lahko do polovice ležal v tleh. Hlod obložimo z narobe obrnjeno rušo tako, da trava gleda navzdol, njene korenine pa navzgor. Na to plast naložimo plasti listovke, slame, sena ali odkosa, bogatega z dušikom, komposta in nazadnje še zemlje. Oblikujemo dolgo, debeli cigari podobno gomilasto gredo. Vsako plast dobro zalijemo preden naložimo novo.
Zakaj: na ta način pospešimo proces biorazgradnje in tako zagotovimo dolgotrajen vir hranil za svoje pridelke.
Prednosti hugelkultur:
če je pravilno zgrajena, lahko gomilasta greda zdrži več kot 10 let.
je izjemno stroškovno učinkovita.
z njo se znebimo in hkrati koristno porabimo različen material s svojega zemljišča.
vrtni zelenjavi zagotavlja obilico kompostirane organske snovi, s čimer odpravi potrebo po dodajanju različnih gnojil.
postavimo jo lahko kamorkoli želimo: s pomočjo gomilastih gred lahko ustvarimo vrt tudi na sicer nerodovitni, slabi ali s toksini obremenjeni podlagi.
zaradi oblike (gomila) je površina za sajenje večja, kot na klasični vrtni gredi.
Toda medtem ko ima hugelkultur številne prednosti, zaradi katerih je priljubljena izbira med permakulturniki, ima tudi nekaj slabosti, ki jih morate imeti v mislih, preden se lotite njene izdelave.
Slabosti:
izdelava gomilastih gred zahteva precej časa in truda.
ni vedno lahko najti vseh zalog, ki jih potrebujete. Hugelkultur predpostavlja, da živite na območju, kjer so hlodi, štori, drevesne veje in odmrlo listje takoj na voljo. Dejstvo pa je, da nima vsak na svojem posestvu velikega gozda. Če želite narediti Hugelkultur, pa nimate zalog pri roki, jih boste morali morda celo kupiti, kar nekako izniči namen.
ker so te gomile tople in vlažne, lahko gostijo glodalce in žuželke. Pomembno je, da luknje v slojih hlodov in vej napolnite z zemljo, da se poljske miši, podgane in druge majhne živali ne bodo mogle naseliti vanje.
paziti je treba pri izbiri hloda. Nekatera drevesa izločajo snovi, ki zavirajo rast rastlin.
gomilasta greda ni primerna za monokulturo. Najbolje je, da posadite različne rastline, ki imajo različne potrebe po mineralih. Gojenje zelenjave s plitvimi koreninami, kot je redkev, skupaj z zelenjavo, ki ima globoke korenine, kot so šparglji, prav tako pomaga zmanjšati porabo hranil.
vrh gomilaste grede je bolj suh kot njeno vznožje, kar moramo upoštevati pri oskrbi z vodo. Vrh je tudi bolj izpostavljen sončnim žarkom kot preostali del gomile, zaradi česar je izguba vlage tam večja. Teoretično bi lahko tam posadili zelišča, odporna na sušo, kot so rožmarin, sivka in žajbelj.
za razgradnjo hloda na dnu gomilastih gred so potrebne bakterije in glive. Zlasti glive imajo ključno vlogo pri sprožitvi procesa razgradnje. Žal so te glive velike porabnice dušika, zato je pomembno, da je nad deblom dovolj debela plast materialov, bogatih z dušikom.
ko začnejo materiali v vaši gomilasti gredi razpadati, se razpoložljivost dušika izboljša. S tega stališča je najbolj varno, da gomilasto gredo pripravite eno leto prej, preden začnete nanjo saditi zelenjavo.
rumeni listi so pogost znak pomanjkanja dušika.
ena največjih slabosti gomilastih gred je, da gomil ni mogoče premakniti.
IZKUŠNJE
Moja hugelkultur je nastala iz dveh razlogov: prvič zato, ker sem na robu parcele našla padel, že nekoliko strohnel kos debla, in drugič, ker mi je kot običajno na vrtu zmanjkalo prostora za vse, ki bi jih rada letos gojila.
Na fotografijah lahko pogledate, kako sva jo izdelala:
In na spodnji fotografiji še, kako so bile videti pred kakšnim mesecem. Bučam (hokaido, maslenka in delikata) je na gomilasti gredi zelo všeč. Na vrh se posadila nekaj sadik volčje češnje, na severni rob pa sadike kumar. Zaenkrat so vsi zelo zadovoljni 🙂
Zanimivo se mi je zdelo, kako zelo so se buče trudile, da bi kolikor mogoče dolgo ostale na gomilasti gredi. Šele ko so jo povsem prekrile, so pognale poganjke stran od nje. Očitno so pogoji na gomilasti gredi zelo ugodni za rast rastlin. Ugotovitev je uporabna tudi za manjše vrtove, na katerih imamo težave s “pobeglimi” bučami – na gomilasti gredi je teh težav občutno manj.
Poiščite izdelek ali nasvet
Potrebujete pomoč?
Pokličite za nasvet ali naročilo izdelkov:
040 325 939
0590 22 066
mail: bojca@gajin-vrt.com
ponedeljek – petek 9.00 – 17.00
Lani, konec junija je bil paradižnik bolan, vendar nisem vedela kakšna je bolezen, zato sem vprašanje zastavila strokovnjakom. Svetovali so, da
paradižnik odstranimo z vrta, ker je bil okužen z neko glivo. Ker sem po naravi lahko tudi kar vztrajna in trmasta, sploh kar se tiče rastlin, in jih nisem
želela kar zmetati v kanto, sem malo pobrskala po internetu in naletela na vašo stran. Poslali ste mi pripravke in že po nekaj dneh uporabe so si
rastline vidno opomogle, pričele so na novo rasti in cveteti. Zato pravim, da se kemična sredstva ne morejo primerjati s homeopatskimi pripravki.
Nikoli niso tako hitro učinkovita in ne delujejo na rastline na takšen način kot homeopatija, ki začne delovati ponavadi že takoj. Rastline celostno
obnovi, si hitro opomorejo, rastejo in cvetijo naprej. Za vse to pa je potrebno kar nekaj znanja in seveda znati opazovati rastline. Vsak dan se učimo.
Pokličite za nasvet ali naročilo izdelkov:
O homeopatiji za rastline:
