Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Ozimna sovka: gosenice v vrtni zemlji

Moj poštar ima vrt s čudovitimi paprikami, ki pa letos ne delajo tako dobro, kot običajno. Dobil je nasvet in izdelek za pomoč proti rumenenju listov in za krepitev paprik: Epsomsko sol. Medtem ko sva klepetala o paprikah, letošnjem vremenu, delu na vrtu in podobnih temah, se je spomnil še na sadiko radiča, ki jo je oglodal neznani »nevidni« škodljivec in na nenavadno dogajanje v tleh vrta, na katerega sta naletela z ženo. Med delom na vrtu sta odkrila množico neugledno sivo rjavih gosenic – a ne na listih rastlin, pač pa v tleh, v zemlji.

Radovedna, kaj bi to lahko bilo, sva se zmenila, da mi eno »ulovi« in ob prvi priliki prinese. Dobila sem jo ob njegovem naslednjem obisku, v škatli (prazni, seveda) od sladoleda Planica.

Dobro sem si ogledala približno 4 cm dolgo gosenico in postavila diagnozo: gre za gosenico ozimne sovke, znanega škodljivca. Gosenice čez dan počivajo v zemlji, ponoči pa se sprehodijo po vrtu in malicajo liste rastlin. Tako smo vedno znova presenečeni, kdo neki nam gloda liste, ko pa ni nikogar na spregled.

Njene fotografije vam žal ne morem pokazati, sposoditi sem si jo morala z wikimedia commons. Škatlo z gosenico je namreč s pisalne mize ukradel Hugo, odprl pokrov in gosenico potem na tak ali drugačen način eliminiral. Sladoled pač diši … in Hugo, ki sva ga marca lani posvojila na Gmajnicah, ima odličen nos.

Larve ozimne sovke so rumeno rjave do sivo rjave in gole. Sprva imajo nepopolno število nog, kasneje jim zraste do pet parov. Na zadku ima po dva kaveljčka. Ob nevarnosti se zvijejo v klobčič. Vzdolž hrbta imajo tri temnejše proge, od katerih je srednja dvojna. Mlade larve so aktivne podnevi, starejše pa ponoči, ker podnevi počivajo v zemlji. Larve ozimne sovke nam lahko naredijo zelo veliko škode. Objedajo liste in koreninice sadik. Škoda na listih, ki jo povzročijo, spominja na škodo, ki nam jo naredijo polži.

Kaj lahko naredimo, če imamo v tleh obilico gosenic ozimne sovke (ali kakšne druge gosenice, ki nam objedajo rastline na vrtu):

  1. Temeljito zaščitimo vse rastline s Kaolinom. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20
  2. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra. Strupe, takšne ali drugačne, odločno odsvetujem. Tudi če odmislimo, da vrt, tretiran s strupi, tako ali drugače pojemo tudi mi sami in naši otroci, tudi če verjamemo, da je karenca dovolj, da smo varni … obstaja za popolno abstinenco strupov povsem pragmatičen razlog: narava vedno teži k ravnovesju. Če je nekoga preveč (npr. gosenic ozimne sovke) se bodo prej ali slej pojavili njeni naravni sovražniki (npr. onomopatogene ogorčice). Če pa uporabljamo strupe, z njimi zelo verjetno pobijemo vse, tudi naravne sovražnike. In ker se »sovražnik« ne da kar tako, se bo v naslednjem navalu pojavil v še večjem številu. Škodljivci so običajno hitrejši od zaščitnikov – morajo biti, saj bi sicer vedno potegnili kratko.  Namesto, da bi jo uničevali, moramo naravi pomagati, jo podpreti. S Kaolinom zaščitimo rastline, ne pa da bi ob tem kogarkoli pobili. Škodo preprečimo, saj naredimo s Kaolinom poškropljeno rastlino neužitno za njene napadalce. Tako zavremo in odbijemo napad, nato pa pustimo prosto pot, da se naravni sovražniki pomenijo sami med sabo.
Posted on by

Zakaj paradižniki nočejo začeti zoreti?

Sadike paradižnikov smo posadili, jih zalivali, negovali tako in drugače, držali pesti za čim boljše vreme in nič toče … končno dočakali cvetenje in prve plodove … potem pa se zdi, kot bi se vse skupaj ustavilo. Plodovi so lepi, se debelijo, lepo svetijo v soncu … Potrpežljivo čakamo, da se bodo začeli barvati v rumeno in nato v rdečo – paradižniki pa kot zakleto ostajajo jabolčno zeleni in nikakor nočejo dozoreti.

Kaj je šlo narobe?

Obstaja nekaj dejavnikov, ki vplivajo na zorenje paradižnikov, in večina teh ni odvisna od nas. Vendar to ne pomeni, da smo povsem nemočni – na zorenje paradižnikov lahko vplivamo s pametno izbranimi ukrepi.

Kdaj bodo dozoreli, je sicer odvisno tudi od sorte, a za večino paradižnikov velja, da plodovi dozorijo 6 do 8 tednov po cvetenju. Na zorenje vplivajo okoliščine: prevroče ali prehladno vreme zavirata zorenje. Letošnja pomlad in poletje sta polna ekstremov: najprej mrzel maj, ko paradižnikov nikakor nismo upali postaviti ven, potem pa več vročinskih šokov z zelo visokimi temperaturami. Ker se paradižniki najbolje počutijo pri temperaturah med 20 in 25 °C, je odgovor na dlani: krivo je vreme.

Rastlina, ki dozoreva, postaja čedalje bolj košata in večino svoje energije usmeri v stebla in liste, ne pa v plodove. V takem primeru je povsem na mestu obtrgavanje listov: spodnje liste, do prve etaže plodov lahko mirne duše potrgamo, prav tako skrbimo tudi za zračnost v višjih etažah. S tem bomo zmanjšali tudi možnost glivičnih bolezni paradižnikov.

Nezreli paradižniki so zeleni zaradi velike vsebnosti klorofila. Ko dosežejo določeno stopnjo v razvoju, začnejo proizvajati etilen, ki vzpodbudi njihovo zorenje. Namesto klorofila se plodovi takrat napolnijo z likopenom. Likopen paradižnike obarva rdeče. Paradižniki so lahko tudi rumeni, oranžni ali vijoličasti. Za različne barve so odgovorni različni karotenoidi: karotenoid v rdečih paradižnikih je likopen, v rumenih pa lutein.

4 razlogi za to, da paradižniki ne zorijo

1. Prevelika vročina

V hudi poletni vročini paradižniki doživljajo stres. Čeprav za svoj razvoj potrebujejo toploto, pa previsoke temperature povzročijo, da preidejo paradižniki v stanje mirovanja – kot bi postali letargični.

Pri visokih temperaturah prenehajo proizvajati likopen, torej snov, ki je odgovorna za zorenje plodov. Če so zunanje temperature dlje časa 28 in več °C, se proces zorenja upočasni ali povsem ustavi. Ko se temperature znižajo, se proces zorenja nadaljuje.

Rešitev: škropljenje s Kaolinom zaščiti rastlino pred visokimi temperaturami in tako prepreči, da bi se proces zorenja ustavil. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20

2. Hladno vreme

Prav tako kot vročina, tudi nizke temperature preprečujejo zorenje. Nižanje temperature sporoča rastlinam, da se bliža konec sezone. Ne glede na to, da smo morda šele konec julija, nihče ne bo prepričal paradižnikov, da bi lahko še malo zoreli – če je pa ja prehladno.

Zgolj nekaj nenormalno hladnih dni ne bo imelo tragičnih posledic. Huje je, če hladno obdobje vztraja dlje časa in se temperatura nikakor ne dvigne nad 16 °C. Plodovi bodo nehali zoreti, rastline pa nehale rasti.

Rešitev: homeopatski pripravek Belladona dodaja toploto rastlinam.

3. Bliža se konec sezone

Oberemo vse plodove, ki so dosegli polno velikost, ne glede na to, ali so ostali zeleni ali so že vsaj delno obarvani v rumeno in rdečo, saj na rastlini ne bodo dozoreli. Pod primernimi pogoji bodo dozoreli na okenski polici. Zorenje lahko pospešimo tako, da jih spravimo v kartonasto škatlo z bananami in jabolki, ki ob zorenju oddajajo etilen.

4. Različne sorte zorijo različno hitro

Češnjevec dozori hitreje od sort paradižnika z velikimi plodovi. Obstajajo tudi posebne sorte, za katere je značilno, da dozorijo hitreje od drugih.  Ko boste naslednje leto izbirali sorte paradižnika, se spomnite na ta podatek.   

Kaj še lahko naredimo?

K zorenju plodov rastlino spodbuja tudi homeopatski pripravek Silicea C200. Rastline zalijemo samo 1 x v sezoni. Uporabimo 6 do 8 globul na 10 l vode in vsaki rastlini privoščimo po 1 l tega pripravka.  

Posted on by

Pomanjkanje kalcija povzroči gnilobo bučk in paradižnika na koncu ploda

Za rastline velja enako kot za ljudi: če ne dobimo dovolj in pravih hranil, ne moremo biti zdravi, močni in uspešni.

Rastline za svoje zdravje potrebujejo osnovna (makro) hranila: dušik, kalij in fosfor. Prav nič manj pa niso pomembna t.im. mikro (obrobna) hranila. Slednjih sicer potrebujejo manj, a enako močno, saj bodo tudi brez njih trpela pomanjkanje. Med mikro hranila sodi tudi kalcij, ki je nujen element za dober pridelek na vrtu. Brez njega bodo bučke gnile na mestu, kjer je bil cvet, paradižniki pa na muhi.

Kalcij ima na vrtu veliko pomembnih nalog:

  • vpliva na kislost tal, s tem pa na združbo mikroorganizmov, ki je v naši zemlji, in tudi neposredno na sprejem hranil v rastline. V Sloveniji je v tleh vezan v številnih kamninah, a je pogosto težko topen v vodi.
  • vpliva na rast koreninskih laskov in tudi razvoj koreninskega sistema, s tem pa poskrbi za ustrezno prehranjenost rastline.
  • izredno pomembno vlogo ima v celičnih stenah, kjer skrbi za strukturo in nepropustnost le teh. Močnejše celične stene pomenijo boljšo obrambo rastlin pred boleznimi. Tudi za škodljivce so rastline z močnejšimi celičnimi stenami manj privlačne.
  • kalcij je pomemben v procesih delitve celic in pri razvoju rastnega tkiva. Sodeluje pri izgradnji beljakovin, sladkorjev in škroba.

Enako kot pri magneziju, tudi pri kalciju velja, da plodovke prve pokažejo pomanjkanje mikro hranila v tleh. To ne pomeni, da ga drugim rastlinam ne primanjkuje – le pokažejo tega ne tako zelo očitno.

Kako se pokaže pomanjkanje kalcija

– rastni vršički postajajo svetlejši, svetle so tudi listne žile (za primerjavo: pri pomanjkanju železa ostajajo listne žile temne, pri pomanjkanju dušika pa svetlejša postane cela rastlina).

– med listnimi žilami se pojavljajo nekroze – rjave pege razpadlega tkiva.

– listni vršički so oveneli, povešeni, enako listni robovi listovk.

– na muhi (na dnu) plodov paradižnika, pa tudi ob robovih plodov paprike nastanejo nekroze (črne, rjave, sive lise).

– plodiči buč, bučk in drugih bučnic se sušijo od vrha proti peclju. Pogosto ljudje ta znamenja zamenjajo za bolezen, zato po nepotrebnem uporabljajo sredstva za varstvo rastlin, ki lahko povzročijo dodatno škodo.

Pomanjkanje kalcija se najprej pokaže na najmlajših delih rastline (v nasprotju s pomanjkanjem magnezija, ki se najprej pokaže na najstarejših listih).

Kaj preprečuje rastlini, da bi izkoristila kalcij v tleh

Pogosto je kalcija sicer v tleh povsem dovolj, a ga rastlina ne more izkoristiti. Do tega lahko pride iz več razlogov:

  • kadar imajo rastline težave s pretokom vode po rastlini. Do tega pride zaradi okrnjenega izhlapevanja, ki ga povzroči močno in dolgotrajno sončno obsevanje, visoka zračna vlaga, nepravilno namakanje ali suša;
  • kadar je v tleh preveč dušika (preobilno in prepogosto gnojenje z naravnimi ali umetnimi gnojili).

Kaj narediti

  • izmerimo in po potrebi uredimo pH vrednost zemlje
  • ne pretiravamo z dodajanjem dušika (gnojenjem)
  • skrbimo za zdravo zemljo, v kateri bodo rastline lahko razvile močan koreninski sistem: z ekološkim kompostom in dodajanjem biooglja ob setvi, sajenju, presajanju in ob morebitnih težavah
  • zalivanje z zalivalkami je nezadostno, saj več kot polovica vode ne pride do korenin. Boljše je narediti namakalni sistem ali rastline z vodo oskrbovati z olla namakalnimi bučkami.
  • Zastirke vam bodo pomagale, da bo voda po gredici enakomerneje razporejena. Zmanjšale bodo izgube vode zaradi izhlapevanja. S senčenjem zemlje bodo omogočile tudi učinkovitejše delovanje korenin. Korenine namreč – v nasprotju z nadzemnimi deli – ne marajo vročine.
  • rastline s kalcijem oskrbimo s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6 ali C30.
  • rastline škropimo z razredčeno sirotko (1:1) ali z vodo, v kateri smo namočili jajčne lupine ali koprive (24 ur).
Posted on by

Primer iz prakse: paradižnik, ki gnije na muhi in ne zori

Situacija:

  • vročinski valovi
  • rastlina, ki trpi zaradi pomanjkanja kalcija

Posledice:

  • paradižnik ne zori
  • paradižnikovi plodovi gnijejo na muhi

Rešitev:

  • tla okoli paradižnikov zastremo z zastirko. Pazimo, da se zastirka ne dotika stebel paradižnika. Zastirka prepreči pregrevanje korenin, zmanjša hujše nihanje vlage v tleh ter tla dlje časa ohranja vlažna.
  • rastline 1 x zalijemo s homeopatskim pripravkom Silicea C200, ki krepi rastlinsko tkivo in pospešuje zorenje plodov.
  • paradižnike poškropimo z vodo, v kateri so se 24 ur namakale koprive (pripravek vsebuje Ca). V vodo primešamo še Kaolin in tako rastlino, ki smo jo poškropili, zaščitimo še pred vročino.

Kako pripravimo koprivni pripravek z dodatkom Kaolina:

V vedro naložimo sveže nabrane koprive in jih zalijemo z 10 l vode. Po 24 urah tekočino precedimo in vanjo stresemo 100 g Kaolina. S tako pripravljenim pripravkom poškropimo paradižnike. Paradižnike škropimo zgodaj zjutraj, da se lahko posušijo, preden jih dosežejo močnejši sončni žarki.

Cilj:

S škropljenjem odpravljamo akutno stanje zaradi pomanjkanja kalcija in previsokih temperatur. Načeloma se sicer škropljenju paradižnika izogibamo, v akutnem primeru velja izjema.

Za dolgoročen učinek paradižnike zalijemo še s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6. Rastline zalijemo 1 do 2 x tedensko, dokler se stanje ne popravi.

Postopek velja tudi za vse druge rastline, ki trpijo zaradi pomanjkanja kalcija v vročih poletnih obdobjih.

Posted on by

Na pomoč, kumare so zbolele!

Poglejmo 3 osnovne resnice, ki veljajo za kumare:

  • kumare rade plezajo – zato jim pripravimo oporo, po kateri se bodo lahko vzpenjale;
  • kumare imajo rade noge vlažne in glave na soncu – zato tla pod njimi zastremo z zastirko ali pa za zastiranje zadolžimo druge rastline, ki rastejo ob njih. Kumare posadimo na južno ali zahodno stran vrta;
  • kumare imajo kot vse plodovke odličen apetit – zemlja, v katero jih posadimo mora biti zato polna hranil, ki jih potrebujejo (kar pa ne pomeni obilno pognojena!). Kot vsem plodovkam tudi kumaram ustreza zalivanje v tla z raztopino Epsomske soli na 2 do 3 tedne.

Če bodo imele vse to, je malo možnosti, da bodo zbolele. In če kljub temu bodo, se bodo na zdravljenje hitro in uspešno odzvale, saj bodo imele dovolj močan imunski sistem.

Kumare lahko zbolijo za boleznimi, ki jih povzročajo bakterije, virusi ali glivice. Običajno je prvi znak bolezni zvijanje in sušenje listov ter bele, rumene ali rjave lise na listih. Listi začnejo propadati, plodovi zastanejo v rasti ali pa jih sploh ni.

Najpogostejše bolezni kumar so: kumarna plesen, pepelovka, kumarni mozaik, krastavost in siva plesen.

Obolele rastline okrepimo z dodajanjem Biooglja – aktivatorja zemlje (ena velika pest na sadiko, potresemo ob vznožje sadike), poškropimo jih z raztopino Kaolina, jih oskrbimo z zalivanjem v tla z raztopino Epsomske soli (ena žlička na liter vode) in izberemo za zdravljenje ustrezen homeopatski pripravek.

V nadaljevanju lahko preberete dva primera zdravljenja in krepitve kumar:

1. primer: plesen na kumarah

Rastlina je zaradi bolezni oslabela in prenehala rasti. Listi so se razbarvali, postali so rumeno zeleni. Zaradi plesni listi pri kumarah najprej postanejo zeleno-rumeni, v njih se pojavijo poškodbe (razpoke), nato listi porjavijo, postanejo mlahavi in sčasoma propade vsa rastlina.

Uporabili smo Sulphur C200, 2 x, v presledku 4 dni. Doziranje: 4 globule v 5 litrih vode, zalite korenine (ne listi).

Po enem tednu je bila rastlina v vidno boljšem stanju, ni pa bila še povsem zdrava. Uporabili smo Thuja C200, enako kot prejšnjič Sulphur.

Rastlina si je povsem opomogla, začela cveteti in delati plodove. V rasti je dohitela svoje vrstnice, ki niso zbolele. Celo prizadeti listi so se sčasoma ponovno obarvali zeleno in ozdraveli.

2. primer: oslabljene sadike kumar

Po presaditvi kumar, ki so bile so že prevelike so te zelo oslabele – imele so zelo tanko steblo,
zdelo se je, da se bodo vsak trenutek zlomile. Štirikrat, v razmaku 10 dni, sem uporabila Carbo
Vegetabilis C30. Kumare so popolnoma oživele. Kljub tankim steblom je bilo neverjetno videti
kako so se razširile in koliko zdravega ploda so obrodile. Proti koncu avgusta, ko so nekateri listi
postali rjavi, pa sem še parkrat zalila s Thujo C30, v razmaku 7 dni ter odstranila rjave liste.
Kumare so še naprej lepo delale. Jedli in delili smo jih vse do konca oktobra.

Posted on by

Ali se splača imeti visoke grede?

Odgovor na to vprašanje ni preprost “ja” ali “ne”. Odgovor je odvisen od tega, kaj imamo in ali smo s tem zadovoljni, kaj si želimo ter kako spretni in iznajdljivi bomo na poti do cilja.

Kdaj se je smiselno odločiti za visoko gredo? Če imamo rodoviten vrt, na katerem nam vse prav lepo raste, prav gotovo ne – razen če imamo težave z gibanjem, se težko pripogibamo ali smo v invalidskem vozičku. Predelati rodoviten vrt v visoke grede samo zato, ker so “moderne” in ker jih imamo že vsi sosedi, pa nima nobenega smisla.

Za visoko gredo se je smiselno odločiti, če je naša zemlja:

  • zastrupljena (podedovali, kupili ali najeli smo konvencionalno obdelan vrt oziroma nismo prepričani, da zemlja ni bila obdelana s strupi);
  • slabo ohranjena in zato nerodovitna: tudi slabo zemljo lahko ponovno oživimo, a bo to trajalo več kot eno leto. Pravilno sestavljene visoke grede pa bodo rodovitne takoj, že prvo sezono.
  • izrazito glinena, peščena ali laporna. Tudi takšno podlago lahko spremenimo v rajski vrt, a bo to trajalo več kot eno leto, pridelek pa bo temu ustrezno toliko časa ostal okrnjen.
  • visoke grede pa je smiselno postaviti tudi takrat, ko povsem na novo zastavimo vrt na podlagi iz travne ruše.

    Članek o tem, kako pravilno plastimo visoke grede, lahko preberete tukaj: Pripravimo visoko gredo.

Kaj je pomembno in kaj ne

Opažam, da je pri tem, kaj je pomembno pri visokih gredah, logika obrnjena na glavo: veliko denarja se porabi za okvirje, mreže in folije, bolj mačehovsko pa se posvetimo vsebini visoke grede. To je napaka: rastline namreč ne rastejo iz lesa okvirjev ali iz lukenj plastične mreže, pač pa iz tega, kar smo v plasteh naložili in nasuli v visoko gredo. Prav nič jim ne pomaga, če so okvirji narejeni iz drage sibirske cedre, če pa v zemlji, v katero smo jih posadili, ne dobijo dovolj hranil.

Bistvena za uspešnost visoke grede je torej pravilno plastenje in kakovostne vrhnje plasti visoke grede (odlična zemlja in kakovosten ekološki kompost), veliko manj oziroma skoraj nič pa je pomemben okvir.

Pisala sem že o betonskih okvirjih, ki so zelo učinkoviti, trajni in cenovno zelo ugodni. Članek o tem lahko preberete tukaj: Katera visoka greda je najboljša.

Smiselno je, da porabimo stvari, ki jih imamo doma (na domači parceli) oziroma da zanje, če jih že moramo kupiti, ne porabimo veliko denarja. To še zlasti velja za tiste sestavne dele visoke grede, ki niso tako zelo pomembni (npr. okvir). Prihranjeni denar porabimo za nakup res kakovostnih vrhnjih plasti visoke grede – če nimamo lastnega komposta, kupimo kakovosten ekološki kompost.

Za okvir visoke grede lahko uporabimo star čeber in lesene sestavljive okvirje, ki jih uporabljajo pri transportu na paletah. To so cenovno neprimerno bolj ugodne rešitve od “fensi šmensi” za drage denarje kupljenih visokih gred. Te visoke grede niso prav nič manj trajne, so pa neprimerno cenejše, lahko pa celo povsem brezplačne, če dobimo okvirje zanje zastonj.

Največja prednost visokih gred je ta, da jih lahko postavimo praktično kjerkoli. Ko sem ugotovila, da je za plodovke najugodnejša lega ob južni steni hiše, sem tja postavila pet visokih gred. Tudi na vrtu na vzhodnem delu parcele imam postavljene visoke in dvignjene grede, a tam raste vse, razen plodovk. V visokih gredah ob južni steni hiše pa sedaj v zelo kakovostnem ekološkem kompostu rastejo cukete v nadstropjih, za hokaido buče sva morala postaviti lok iz gradbene mreže, da lahko potujejo na jug, paradižnik pa se vzpenja ob vrvicah, ki sem jih napela z balkona v mansardi.

Še nekaj rešitev za tipične probleme visokih gred:

  • Kako rešimo posedanje visoke grede? Na vrh posedle visoke grede dosujemo kompost, v katerega potem neposredno sadimo.
  • Kako rešimo problem večnega izsuševanja: v tla vkoplljemo Olla bučke za namakanje, napeljemo namakalni sistem, za visoko gredo uporabimo visoko kakovostno zemljo in kompost, v katerem bodo rastline zrastle velike in bodo same senčile tla.
Posted on by

Kaj delamo na vrtu poleti

Poleti sejemo in sadimo ne le za sproti, pač pa tudi že jesen in zimo.

Za jesenske in zimske dni določimo prostor za zelje in druge kapusnice ter za črno redkev, repo in podzemno kolerabo.

Sejemo poletne sorte solat, radič, endivijo in kitajsko zelje

Poletne sorte solat sejemo do sredine julija. Seme posejemo v zabojčke, ki jih postavimo pod grmovnice ali večje rastline, da mladi sejančki ne bodo izpostavljeni vročemu poletnemu soncu.

Sajenje sadik

Še lažje je, če se oskrbimo s sadikami. Nasveti za sajenje:

  • Mlade sadike solat se bodo še lažje prijele, če jim pred sajenjem s škarjami za 1/3 skrajšamo listke. Pri tem pazimo, da ne zarežemo v srček sadike. Postrižene listke porabimo za solato.
  • Po presaditvi tla pod sadikami ogrnemo z zastirko in jih, dokler se dodobra ne ukoreninijo, skrbno pazimo in redno zalivamo. Z zastirko tal okoli sadik nikoli ne zastremo tako, da bi se zastirka dotikala stebla sadike. Okoli nje pustimo nekaj centimetrov praznega prostora.
  • Sadike endivije presajamo julija in najkasneje do sredine avgusta.

Poletne setve gomoljnic in korenovk

Sejemo črno redkev, repo in podzemno kolerabo:

  • črno redkev: od začetka julija do sredine avgusta
  • repo: julija in avgusta
  • podzemno kolerabo: od začetka do konca julija

Ponovne setve: nizek fižol, korenček, peteršilj, blitva in rdeča pesa

Julija in avgusta lahko ponovno posejemo nizek fižol. Da bo izkoristek prostora čim boljši, ga posejemo med kapusnice, s katerimi se dobro razume.

Ponovno lahko posejemo tudi

  • korenček in peteršilj: do konca julija
  • blitvo: v prvi polovici julija
  • rdečo peso: do konca julija

Kaj še lahko opravimo na poletnem vrtu:

Kitajsko zelje sejemo od srede julija do srede avgusta, sadike pa sadimo julija, avgusta in septembra.

Pospravimo krompir in posadimo kapusnice

Julija izkopljemo krompir, za njim pa posadimo sadike kapusnic (brstični ohrovt, kodrolistni ohrovt in zelje), za vmesni posevek pa radič in endivijo. Posadimo prezimne sorte radiča in radič za siljenje.

Bučke in kumare

Če so nam bučke in kumare propadle zaradi bolezni, je sedaj še dovolj časa, da posadimo nove sadike.

Zaščitimo rastline pred vročino in škodljivci

Pred vročino, boleznimi in škodljivci rastline zaščitimo s Kaolinom in homeopatskimi pripravki, plodovke pa redno dodajamo Epsomsko sol. Pri sajenju ali kadar ne rastejo uspešno, jih oskrbimo z Bioogljem – aktivatorjem zemlje, da bodo imele dovolj hranil za uspešno rast.

Posted on by

Marmorirana smrdljivka

Marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys) je rastlinska stenica iz družine ščitastih stenic. Njena pradomovina je vzhodna Azija, od koder se je razširila po vsem svetu. Pri nas so jo prvič opazili leta 2017 v Šempetru pri Novi Gorici. Danes jo najdemo že po vsej Sloveniji.

Opis

Kot vse ščitaste stenice ima tudi marmorirana smrdljivka široko in ploščato telo, velik ščitek in 4-5 člene tipalke. Ustne dele ima izoblikovan v kljunec, s katerim sesa rastlinske in živalske sokove. Dolga je 12 do 17 mm in sivorjave barve z drobnimi črnimi pikami. Ima dva para kril.

Razmnoževanje in razvoj

Za stenice je značilna nepopolna preobrazba. Njihov razvoj poteka od jajčeca prek nimfe do odrasle živali, ne da bi se vmes zabubile. Samica ščitaste stenice izleže jajčeca v jajčna legla in jih prilepi na list, steblo ali plod gostiteljske rastline.

Odrasle stenice prezimijo v različnih skrivališčih, tudi hišah. Aktivne postanejo aprila. Oplojene samice odlagajo jajčeca v skupke od sredine junija do konca septembra, najbolj pa julija. V posameznem leglu je od 20 do 32 jajčec. Najpogosteje jih samice odložijo na spodnjo stran lista. Nimfe, ki se izležejo iz jajčec, so rdečkasto-rumene barve, kasneje pa se obarvajo temnejše. 

Razvoj od nimfe do odrasle žuželke traja od 60 do 90 dni. Predvidevajo, da se pri nas v toplejših območjih najverjetneje razvijeta dva rodova letno. Jeseni se odrasle stenice začnejo zbirati na drevesih in stavbah ter iščejo prostor za prezimovanje.

Predstavlja vse večjo težavo za pridelovalce

Škodljivec postaja vse večja težava pri pridelavi kmetijskih rastlin. Marmorirana smrdljivka pri hrani ni izbirčna. Tekne ji kar 170 različnih vrst rastlin, zato je toliko bolj uspešna in predstavlja toliko večjo težavo za pridelovalce sadja in zelenjave.

Odrasle žuželke in nimfe z vbadanjem in sesanjem povzročajo veliko škodo na številnih poljščinah, vrtninah ter sadnem drevju. Uniči lahko cele nasade hrušk in breskev, loti se paradižnikov, jajčevcev, kumar … S prebadanjem plodov povzroči poškodbe plodov, njihovo deformacijo in nekroze tkiva v plodu.

Kako zaščitimo rastline pred marmorirano smrdljivko

Rastline zaščitimo s pravočasnim škropljenjem z raztopino Kaolina in s homeopatskim pripravkom proti stenicam Cantharis. Kaolin fizično zaščiti rastlino in njene plodove, ki postanejo neprivlačni za stenico, homeopatski pripravek pa okrepi rastlino, da se lahko sama zoperstavi škodljivcu.

Posted on by

Česen pod sadnim drevjem

Česen in sadno drevje so dobri prijatelji:

  • česen odlično uspeva pod sadnim drevjem,
  • drevesa, pod katerimi je zasajen česen, so zaščitena pred mišmi in plesnijo.

Bi imeli večni česen?

Si predstavljate, da bi na vrtu imeli česen, ki bi ga posadili le prvo leto, potem pa več desetletij samo še pobirali pridelek? Ne gre za posebno vrsto česna, pač pa le za poseben način pridelave, ki je nastal na osnovi opazovanja narave in potreb rastlin. Česen smo navajeni saditi vsako jesen (do novembra) in/ali pomlad (do konca marca). Večina ljudi ne ve, da ga lahko pridelujemo tudi kot trajnico, kar seveda pomeni veliko manj dela, s pravilnim načinom pa tudi veliko večji pridelek.

Navodila, kako to počnemo, sem našla v članku objavljenem v reviji Organic Gardening iz aprila 1987. V njem je takrat 80-letni Joe Capriotti razložil, kako na neveliki zaplati zemlje vsako leto pridela več kot 100 kg česna, ne da bi ga sadil. Edina težava, na katero je opozoril, je, da pri tem načinu zrastejo zelo velike česnove glavice. Trgovci, ki jim je prodajal svojo zelenjavo, so zato njegov česen le neradi sprejeli v prodajo. Kupci bi se namreč lahko ustrašili, češ – tak česen zagotovo ne more biti povsem naraven.

Navodila Joeja Capriottija za gojenje večnega česna:

  • Za pridelavo česna je določil dela vrta, velik 8 x 13 m. Površine, namenjene pridelavi česna, ni preoral že več kot 20 let. Česen tam raste brez posebnega reda. Med česnom so posajene jagode in grmi jagodičevja, vse skupaj pa raste pod manjšim sadnim drevjem.
  • Ko postanejo rastline približno 60 cm visoke, naredijo cvetne kobule. Te je treba odščipniti, sicer česen ne bo naredil glavic. Večje rastline naredijo stroke, manjše pa le na videz izginejo, a se bodo ponovno vrnile naslednje leto.
  • Avgusta pobere pridelek tako, da največje glavice izruva. Po pobiranju pridelka področje rahlo prerahlja in populi plevel, nato pa vse skupaj dobro zalije. Zaradi zalivanja iz semen vzniknejo mladi pleveli, te pa nato spet populi.
  • Septembra je področje na videz pusto in brez življenja. A le na videz – v tleh se skriva česen, ki ga jeseni ni treba spet saditi, saj je že tam.
  • Oktobra celo področje s česnom prekrije s 7 do 10 cm debelo plastjo zastirke iz listja sadnih dreves. Zastirka preprečuje plevelu, da bi prerastel gredo s česnom. Preprečila bi tudi vznik česna, vendar ptički (drozgi, taščice itd), ki jih privablja s pomočjo valilnic in virov vode (blizu je naredil več manjših ribnikov), brskajo po listju in iščejo hrano – žuželke, ki živijo pod listjem. Ptički obračajo listje in pri tem odkrijejo česen ravno toliko, da ta lahko požene. Do pomladi večina zastirke razpade in se spremeni v bogat humus. Gnoja česnu ne smemo dodajati – učinek bo ravno obraten od želenega. Z gnojem prst, kjer raste česen, gnojimo le izjemoma, če prst postane preveč izropana. Vendar ga ne vkopljemo, pač pa dobro staranega v tanki plasti (2 do 3 cm) jeseni potresemo po vrhu zemlje.
  • Česen ima rad sonce in ni zelo izbirčen pri tem, v kakšni zemlji raste. Nikakor pa ne mara preveč vlage ali vode, ki zastaja v prsti. V takšnih pogojih začne gniti. V prsti, v kateri raste, voda ne sme zastajati. Pomagamo si lahko tako, da ga sadimo na grebene. Zalivanje s škropilnicami mu še zlasti škodi – zato zanj velja: raje manj kot več vode.

Postopka Joeja Capriottija sem se lani lotila tudi v svojem sadovnjaka, v katerem je veliko ptičkov (pozimi jim namestim več krmilnic) in mlaka, v kateri spomladi plavajo žabe, pupki in belouške. Zemlji sem med sajenjem česna dodala še nekaj biooglja – za dodatno hrano mladim česnom na pot in za to, da česen zaščiti pred gnitjem in glivičnimi boleznimi. Česen, ki sem ga posadila novembra lani, sedaj veselo raste.

Posted on by

Paradižnike zebe!

Letošnji maj nas postavlja pred dilemo: naj sadike plodovk zadržujemo na toplem, kjer se stiskajo v že zdavnaj premajhnih lončkih, ali naj jih presadimo ven in tvegamo, da jih bo poškodoval mraz?

Nobena možnost ni idealna. Prva ne zato, ker ko postanejo lončki premajhni za nadaljnji razvoj korenin, začne rastlina sama zaustavljati svojo rast. To počne tako, da z zvijanjem zmanjša površino lista, in s tem tudi obseg fotosinteze. Iz močne sadike sčasoma nastane pritlikavi starček. Zvijanje listkov je zato za nas alarm: sadika mora nujno ven!

Vendar pa druga možnost prav tako ni vabljiva, saj lahko izpostavljenost mrazu plodovke močno poškoduje, kar pomeni manjši pridelek in večjo možnost za pojav bolezni in napad škodljivcev. Oslabele rastline so povsem razumljivo lažji plen zanje.

Obstaja pa še tretja možnost: mraz lahko prelisičimo 🙂

Prejšnji teden sem v visoke grede presadila sadike paradižnikov, bučk, paprik in uchiki kuri buč. Da pa jih ponoči ne bi zeblo, sem jim naredila gretje.

Najprej sem na sredino visoke grede položila narobe obrnjen glinen podstavek in nanj položila 3 školjke (služijo kot distančniki, da lahko do goreče sveče od spodaj prihaja zrak). Opomba: če nimate školjk, lahko uporabite koščke palic, vijake ipd.

Nato sem na sredino podstavka postavila gorečo svečko:

Svečko sem pokrila z narobe obrnjenim glinenim lončkom in na vrh lončka položila 3 školjke:

… in nanje postavila narobe obrnjeno pločevinko. Vanjo se bo ujela toplota, ki jo proizvaja svečin plamen, pločevinka pa nato zajeto toploto seva v prostor. In res je neverjetno, kako zelo se segreje zgolj od plamena sveče … tako zelo, da je ni varno prijeti z golo roko.

Že po nekaj dneh je paradižnik postal močno temno zelen in skoraj vidno raste.

Kaj sem še naredila:

  • paradižnike sem sadila globoko, do prvih listkov. Tako so, ker so visoko ogrnjeni z zemljo, dodatno zaščiteni pred mrazom, poleg tega pa bodo iz stebla pognali nove korenine, s katerimi bodo lahko črpali hranila iz tal.
  • za dopolnjevanje visoke grede sem uporabila kakovosten kompost, poln hranil.
  • vse plodovke sem zalila z raztopino Epsomske soli (razmerje: 1 žlička Epsomske soli na pol litra vode), ki plodovke oskrbi z magnezijem in žveplom in prepreči obledelost oz. orumenelost listov.
  • ponoči so visoke grede pokrite za zaščito iz polivinila, ki je napet čez jeklene loke. Čez dan zaščito dvignem, da se visoka greda prezrači, rastline pa se naužijejo sonca.

Takšne pa so ponoči videti zasajene visoke grede, opremljene z grelci. In plodovkam v njih je prijetno toplo 🙂