Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Slovenski knjižni sejem 2021: knjiga Permakultura na vrtu in v življenju

Letošnji SKS se je preselil na splet: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/ Različni dogodki, ki so stalnica knjižnega sejma, tako ne potekajo v živo, pač pa so bili vnaprej posneti. V četrtek, 25. 11. 2021, je bil tako na spletu objavljen pogovor o permakulturi, o kateri se v sodobnem času, ki se vedno bolj zaveda pomena ekološke zdrave hrane in samopreskrbe, govori čedalje več. Permakultura pa ni le način vrtnarjenja, je tudi način življenja. Pogovarjale smo se Saša Ocvirk, urednica Celjske Mohorjeve družbe, Bojca Januš iz Gajinega vrta, permakulturna načrtovalka Andreja Sivec in Ivana Buklioska, ki permakulturna načela preizkuša v vsakdanjem življenju.

Pogovoru lahko prisluhnete tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=yvWDxoGbV9Y

Knjigo lahko v času Slovenskega knjižnega sejma, to je do 5. 12. 2021, kupite z 10 % popustom. Svoje naročilo oddajte TUKAJ ali po telefonu 040 325 939. Za popust vpišite kodo kupona knjiga-10

Posted on by

Kje kupimo sadike sadnega drevja in grmičevja

Na prvi pogled obrobno, dejansko pa zelo pomembno je vprašanje, kje kupiti rastline. To še zlasti velja, ko gre za trajnice, ki nas bodo spremljale dolgo časa.

Za nakup trajnic, med katere sodijo tudi sadike sadnega drevja, velja isto pravilo, kot sem ga na blogu Permakultura za telebane že opisala v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“: sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj nekoliko slabše pogoje, kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. (Če še ne veste, kaj imajo skupnega ruski hokejisti in zaplaninski paradižniki, kliknite na tole povezavo: Kaj imata skupnega ruski hokejist in zaplanski paradižnik?)

Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost teh sadik je zato občutno višja.

Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z nekoliko višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Posted on by

Kako posadimo drevo

Jesen je najboljši čas za sajenje večine dreves in grmovnic, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati.

Ker je presajanje šok za vsako rastlino, lahko z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Visoka smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo (skoraj) vsa drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje. Proti voluharju lahko uporabimo tudi homeopatski pripravek Voluhar (Arvicolinae). V jamo tik pred sajenjem drevesa nakapamo nekaj kapljic pripravka.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost. Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem prsti. Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Ko ustvarjamo gozdni vrt, je to običajno na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno). Zato je pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z Bioogljem-aktivatorjem tal – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Dodano obogateno biooglje drevesce oskrbi s potrebnimi hranili in ga zaščiti pred boleznimi. Stresemo ga v sadilno jamom, lahko neposredno h koreninam (za razliko od gnoja, ki se korenin ne sme dotikati, saj jih lahko požge). Za mlado sadiko zadošča 1 kg Biooglja-aktivatorja zemlje. Tako oskrbovano drevo se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc).
  6. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  7. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  8. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice. Pri tem drevesu privoščimo še homeopatske pripravke, ki bodo pozdravili poškodbe, ki nastanejo ob sajenju: Arnica C200 oziroma Calendula C30 za poškodbe in Silicea C200 za vzpodbujanje rasti.
  9. Deblo lahko premažemo s Kaolinom, ki ga pomešamo z vodo, in ga s čopičem namažemo po deblu. Mladiko bomo s tem zaščitili pred živalmi (zajci, srne), ki bi z glodanjem lahko poškodovale mlado lubje, pa tudi pred škodljivci, ki bi sicer splezali po deblu (belo prevleko po potrebi obnavljamo do pomladi).  
  10. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.
Posted on by

Kako naredimo jesensko ikebano

Aranžmaji iz rezanega cvetja, ki je bilo vzgojeno v rastlinjakih, ne zdržijo dolgo, še zlasti sedaj v jeseni ne, ker jih lahko zelo hitro uniči slana. Poleg tega so več ali manj vsi izdelani po istem kopitu – aranžma, ki ga izdelamo sami, pa je resnično unikaten. Je tudi neprimerno cenejši od kupljenega, zaradi izbire rastlin bo veliko dlje ostal lep, izdelava pa je resnično preprosta in tudi zelo hitra.

Potrebujemo:

  • cvetličarsko gobico
  • vrtne škarje
  • mah
  • različne rastline, ki dolgo časa ostanejo lepe (npr. bršljan, hermelika, homulica, netresk, bela omela, resje, medvejka, trdoleska, šipek, okrasni javor, lovor, mahonija): veje, cvetje, lepo obarvano listje, plodove, storže …
  • nizek in širok glinen lonček, keramični lonček, globlji pladenj ipd.

Uporabimo naravne materiale, ki jih naberemo na sprehodu po vrtu, v gozdu in na travniku.

Naredila sem dve ikebani. Vse sestavine zanju sem našla doma, na sprehodu po vrtu in gozdu. Edina stvar, ki sem jo kupila, je bila cvetličarska goba.

Cvetličarsko gobo obrežemo po obliki posode in jo za 10 minut namočimo v vodo

Majhna ikebana za polico okna pri vhodu v hišo

Posoda za ikebano je majhen keramičen okrasni likalnik. Cvetličarsko gobo sem obrezala in za 10 minut namočila v vodi. Gobo sem vložila v likalnik in jo obložila z zvezdastim mahom. Dodala sem vejice trdoleske, vejico medvejke s suhim cvetom in vejico okrasnega javorja z lepimi, jesensko obarvanimi listi.

Cvetličarsko gobo obrežemo po obliki posode za ikebano
Ikebana v keramičnem likalniku je okras okenske police pri vhodu v hišo.

Srednje velika ikebana s hermeliko in žajbljem

Posoda za ikebano je srednje globok kovinski pladenj ovalne oblike. Gobo sem obrezala glede na obliko pladnja in jo za 10 minut namočila v vodi. Gobo sem položila na pladenj in jo obložila z mahom. V tej ikebani sem uporabila vejice hermelike, okrasni javor, žajbelj in storže.  Stebla sem prirezala poševno, da sem jih lažje zapičila v cvetličarsko gobo. 

Vejice prirežemo poševno, da jih lažje zapičimo v cvetličarsko gobo.
Posted on by

Ozimna sovka: gosenice v vrtni zemlji

Moj poštar ima vrt s čudovitimi paprikami, ki pa letos ne delajo tako dobro, kot običajno. Dobil je nasvet in izdelek za pomoč proti rumenenju listov in za krepitev paprik: Epsomsko sol. Medtem ko sva klepetala o paprikah, letošnjem vremenu, delu na vrtu in podobnih temah, se je spomnil še na sadiko radiča, ki jo je oglodal neznani »nevidni« škodljivec in na nenavadno dogajanje v tleh vrta, na katerega sta naletela z ženo. Med delom na vrtu sta odkrila množico neugledno sivo rjavih gosenic – a ne na listih rastlin, pač pa v tleh, v zemlji.

Radovedna, kaj bi to lahko bilo, sva se zmenila, da mi eno »ulovi« in ob prvi priliki prinese. Dobila sem jo ob njegovem naslednjem obisku, v škatli (prazni, seveda) od sladoleda Planica.

Dobro sem si ogledala približno 4 cm dolgo gosenico in postavila diagnozo: gre za gosenico ozimne sovke, znanega škodljivca. Gosenice čez dan počivajo v zemlji, ponoči pa se sprehodijo po vrtu in malicajo liste rastlin. Tako smo vedno znova presenečeni, kdo neki nam gloda liste, ko pa ni nikogar na spregled.

Njene fotografije vam žal ne morem pokazati, sposoditi sem si jo morala z wikimedia commons. Škatlo z gosenico je namreč s pisalne mize ukradel Hugo, odprl pokrov in gosenico potem na tak ali drugačen način eliminiral. Sladoled pač diši … in Hugo, ki sva ga marca lani posvojila na Gmajnicah, ima odličen nos.

Larve ozimne sovke so rumeno rjave do sivo rjave in gole. Sprva imajo nepopolno število nog, kasneje jim zraste do pet parov. Na zadku ima po dva kaveljčka. Ob nevarnosti se zvijejo v klobčič. Vzdolž hrbta imajo tri temnejše proge, od katerih je srednja dvojna. Mlade larve so aktivne podnevi, starejše pa ponoči, ker podnevi počivajo v zemlji. Larve ozimne sovke nam lahko naredijo zelo veliko škode. Objedajo liste in koreninice sadik. Škoda na listih, ki jo povzročijo, spominja na škodo, ki nam jo naredijo polži.

Kaj lahko naredimo, če imamo v tleh obilico gosenic ozimne sovke (ali kakšne druge gosenice, ki nam objedajo rastline na vrtu):

  1. Temeljito zaščitimo vse rastline s Kaolinom. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20
  2. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra. Strupe, takšne ali drugačne, odločno odsvetujem. Tudi če odmislimo, da vrt, tretiran s strupi, tako ali drugače pojemo tudi mi sami in naši otroci, tudi če verjamemo, da je karenca dovolj, da smo varni … obstaja za popolno abstinenco strupov povsem pragmatičen razlog: narava vedno teži k ravnovesju. Če je nekoga preveč (npr. gosenic ozimne sovke) se bodo prej ali slej pojavili njeni naravni sovražniki (npr. onomopatogene ogorčice). Če pa uporabljamo strupe, z njimi zelo verjetno pobijemo vse, tudi naravne sovražnike. In ker se »sovražnik« ne da kar tako, se bo v naslednjem navalu pojavil v še večjem številu. Škodljivci so običajno hitrejši od zaščitnikov – morajo biti, saj bi sicer vedno potegnili kratko.  Namesto, da bi jo uničevali, moramo naravi pomagati, jo podpreti. S Kaolinom zaščitimo rastline, ne pa da bi ob tem kogarkoli pobili. Škodo preprečimo, saj naredimo s Kaolinom poškropljeno rastlino neužitno za njene napadalce. Tako zavremo in odbijemo napad, nato pa pustimo prosto pot, da se naravni sovražniki pomenijo sami med sabo.
Posted on by

Zakaj paradižniki nočejo začeti zoreti?

Sadike paradižnikov smo posadili, jih zalivali, negovali tako in drugače, držali pesti za čim boljše vreme in nič toče … končno dočakali cvetenje in prve plodove … potem pa se zdi, kot bi se vse skupaj ustavilo. Plodovi so lepi, se debelijo, lepo svetijo v soncu … Potrpežljivo čakamo, da se bodo začeli barvati v rumeno in nato v rdečo – paradižniki pa kot zakleto ostajajo jabolčno zeleni in nikakor nočejo dozoreti.

Kaj je šlo narobe?

Obstaja nekaj dejavnikov, ki vplivajo na zorenje paradižnikov, in večina teh ni odvisna od nas. Vendar to ne pomeni, da smo povsem nemočni – na zorenje paradižnikov lahko vplivamo s pametno izbranimi ukrepi.

Kdaj bodo dozoreli, je sicer odvisno tudi od sorte, a za večino paradižnikov velja, da plodovi dozorijo 6 do 8 tednov po cvetenju. Na zorenje vplivajo okoliščine: prevroče ali prehladno vreme zavirata zorenje. Letošnja pomlad in poletje sta polna ekstremov: najprej mrzel maj, ko paradižnikov nikakor nismo upali postaviti ven, potem pa več vročinskih šokov z zelo visokimi temperaturami. Ker se paradižniki najbolje počutijo pri temperaturah med 20 in 25 °C, je odgovor na dlani: krivo je vreme.

Rastlina, ki dozoreva, postaja čedalje bolj košata in večino svoje energije usmeri v stebla in liste, ne pa v plodove. V takem primeru je povsem na mestu obtrgavanje listov: spodnje liste, do prve etaže plodov lahko mirne duše potrgamo, prav tako skrbimo tudi za zračnost v višjih etažah. S tem bomo zmanjšali tudi možnost glivičnih bolezni paradižnikov.

Nezreli paradižniki so zeleni zaradi velike vsebnosti klorofila. Ko dosežejo določeno stopnjo v razvoju, začnejo proizvajati etilen, ki vzpodbudi njihovo zorenje. Namesto klorofila se plodovi takrat napolnijo z likopenom. Likopen paradižnike obarva rdeče. Paradižniki so lahko tudi rumeni, oranžni ali vijoličasti. Za različne barve so odgovorni različni karotenoidi: karotenoid v rdečih paradižnikih je likopen, v rumenih pa lutein.

4 razlogi za to, da paradižniki ne zorijo

1. Prevelika vročina

V hudi poletni vročini paradižniki doživljajo stres. Čeprav za svoj razvoj potrebujejo toploto, pa previsoke temperature povzročijo, da preidejo paradižniki v stanje mirovanja – kot bi postali letargični.

Pri visokih temperaturah prenehajo proizvajati likopen, torej snov, ki je odgovorna za zorenje plodov. Če so zunanje temperature dlje časa 28 in več °C, se proces zorenja upočasni ali povsem ustavi. Ko se temperature znižajo, se proces zorenja nadaljuje.

Rešitev: škropljenje s Kaolinom zaščiti rastlino pred visokimi temperaturami in tako prepreči, da bi se proces zorenja ustavil. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20

2. Hladno vreme

Prav tako kot vročina, tudi nizke temperature preprečujejo zorenje. Nižanje temperature sporoča rastlinam, da se bliža konec sezone. Ne glede na to, da smo morda šele konec julija, nihče ne bo prepričal paradižnikov, da bi lahko še malo zoreli – če je pa ja prehladno.

Zgolj nekaj nenormalno hladnih dni ne bo imelo tragičnih posledic. Huje je, če hladno obdobje vztraja dlje časa in se temperatura nikakor ne dvigne nad 16 °C. Plodovi bodo nehali zoreti, rastline pa nehale rasti.

Rešitev: homeopatski pripravek Belladona dodaja toploto rastlinam.

3. Bliža se konec sezone

Oberemo vse plodove, ki so dosegli polno velikost, ne glede na to, ali so ostali zeleni ali so že vsaj delno obarvani v rumeno in rdečo, saj na rastlini ne bodo dozoreli. Pod primernimi pogoji bodo dozoreli na okenski polici. Zorenje lahko pospešimo tako, da jih spravimo v kartonasto škatlo z bananami in jabolki, ki ob zorenju oddajajo etilen.

4. Različne sorte zorijo različno hitro

Češnjevec dozori hitreje od sort paradižnika z velikimi plodovi. Obstajajo tudi posebne sorte, za katere je značilno, da dozorijo hitreje od drugih.  Ko boste naslednje leto izbirali sorte paradižnika, se spomnite na ta podatek.   

Kaj še lahko naredimo?

K zorenju plodov rastlino spodbuja tudi homeopatski pripravek Silicea C200. Rastline zalijemo samo 1 x v sezoni. Uporabimo 6 do 8 globul na 10 l vode in vsaki rastlini privoščimo po 1 l tega pripravka.  

Posted on by

Pomanjkanje kalcija povzroči gnilobo bučk in paradižnika na koncu ploda

Za rastline velja enako kot za ljudi: če ne dobimo dovolj in pravih hranil, ne moremo biti zdravi, močni in uspešni.

Rastline za svoje zdravje potrebujejo osnovna (makro) hranila: dušik, kalij in fosfor. Prav nič manj pa niso pomembna t.im. mikro (obrobna) hranila. Slednjih sicer potrebujejo manj, a enako močno, saj bodo tudi brez njih trpela pomanjkanje. Med mikro hranila sodi tudi kalcij, ki je nujen element za dober pridelek na vrtu. Brez njega bodo bučke gnile na mestu, kjer je bil cvet, paradižniki pa na muhi.

Kalcij ima na vrtu veliko pomembnih nalog:

  • vpliva na kislost tal, s tem pa na združbo mikroorganizmov, ki je v naši zemlji, in tudi neposredno na sprejem hranil v rastline. V Sloveniji je v tleh vezan v številnih kamninah, a je pogosto težko topen v vodi.
  • vpliva na rast koreninskih laskov in tudi razvoj koreninskega sistema, s tem pa poskrbi za ustrezno prehranjenost rastline.
  • izredno pomembno vlogo ima v celičnih stenah, kjer skrbi za strukturo in nepropustnost le teh. Močnejše celične stene pomenijo boljšo obrambo rastlin pred boleznimi. Tudi za škodljivce so rastline z močnejšimi celičnimi stenami manj privlačne.
  • kalcij je pomemben v procesih delitve celic in pri razvoju rastnega tkiva. Sodeluje pri izgradnji beljakovin, sladkorjev in škroba.

Enako kot pri magneziju, tudi pri kalciju velja, da plodovke prve pokažejo pomanjkanje mikro hranila v tleh. To ne pomeni, da ga drugim rastlinam ne primanjkuje – le pokažejo tega ne tako zelo očitno.

Kako se pokaže pomanjkanje kalcija

– rastni vršički postajajo svetlejši, svetle so tudi listne žile (za primerjavo: pri pomanjkanju železa ostajajo listne žile temne, pri pomanjkanju dušika pa svetlejša postane cela rastlina).

– med listnimi žilami se pojavljajo nekroze – rjave pege razpadlega tkiva.

– listni vršički so oveneli, povešeni, enako listni robovi listovk.

– na muhi (na dnu) plodov paradižnika, pa tudi ob robovih plodov paprike nastanejo nekroze (črne, rjave, sive lise).

– plodiči buč, bučk in drugih bučnic se sušijo od vrha proti peclju. Pogosto ljudje ta znamenja zamenjajo za bolezen, zato po nepotrebnem uporabljajo sredstva za varstvo rastlin, ki lahko povzročijo dodatno škodo.

Pomanjkanje kalcija se najprej pokaže na najmlajših delih rastline (v nasprotju s pomanjkanjem magnezija, ki se najprej pokaže na najstarejših listih).

Kaj preprečuje rastlini, da bi izkoristila kalcij v tleh

Pogosto je kalcija sicer v tleh povsem dovolj, a ga rastlina ne more izkoristiti. Do tega lahko pride iz več razlogov:

  • kadar imajo rastline težave s pretokom vode po rastlini. Do tega pride zaradi okrnjenega izhlapevanja, ki ga povzroči močno in dolgotrajno sončno obsevanje, visoka zračna vlaga, nepravilno namakanje ali suša;
  • kadar je v tleh preveč dušika (preobilno in prepogosto gnojenje z naravnimi ali umetnimi gnojili).

Kaj narediti

  • izmerimo in po potrebi uredimo pH vrednost zemlje
  • ne pretiravamo z dodajanjem dušika (gnojenjem)
  • skrbimo za zdravo zemljo, v kateri bodo rastline lahko razvile močan koreninski sistem: z ekološkim kompostom in dodajanjem biooglja ob setvi, sajenju, presajanju in ob morebitnih težavah
  • zalivanje z zalivalkami je nezadostno, saj več kot polovica vode ne pride do korenin. Boljše je narediti namakalni sistem ali rastline z vodo oskrbovati z olla namakalnimi bučkami.
  • Zastirke vam bodo pomagale, da bo voda po gredici enakomerneje razporejena. Zmanjšale bodo izgube vode zaradi izhlapevanja. S senčenjem zemlje bodo omogočile tudi učinkovitejše delovanje korenin. Korenine namreč – v nasprotju z nadzemnimi deli – ne marajo vročine.
  • rastline s kalcijem oskrbimo s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6 ali C30.
  • rastline škropimo z razredčeno sirotko (1:1) ali z vodo, v kateri smo namočili jajčne lupine ali koprive (24 ur).
Posted on by

Primer iz prakse: paradižnik, ki gnije na muhi in ne zori

Situacija:

  • vročinski valovi
  • rastlina, ki trpi zaradi pomanjkanja kalcija

Posledice:

  • paradižnik ne zori
  • paradižnikovi plodovi gnijejo na muhi

Rešitev:

  • tla okoli paradižnikov zastremo z zastirko. Pazimo, da se zastirka ne dotika stebel paradižnika. Zastirka prepreči pregrevanje korenin, zmanjša hujše nihanje vlage v tleh ter tla dlje časa ohranja vlažna.
  • rastline 1 x zalijemo s homeopatskim pripravkom Silicea C200, ki krepi rastlinsko tkivo in pospešuje zorenje plodov.
  • paradižnike poškropimo z vodo, v kateri so se 24 ur namakale koprive (pripravek vsebuje Ca). V vodo primešamo še Kaolin in tako rastlino, ki smo jo poškropili, zaščitimo še pred vročino.

Kako pripravimo koprivni pripravek z dodatkom Kaolina:

V vedro naložimo sveže nabrane koprive in jih zalijemo z 10 l vode. Po 24 urah tekočino precedimo in vanjo stresemo 100 g Kaolina. S tako pripravljenim pripravkom poškropimo paradižnike. Paradižnike škropimo zgodaj zjutraj, da se lahko posušijo, preden jih dosežejo močnejši sončni žarki.

Cilj:

S škropljenjem odpravljamo akutno stanje zaradi pomanjkanja kalcija in previsokih temperatur. Načeloma se sicer škropljenju paradižnika izogibamo, v akutnem primeru velja izjema.

Za dolgoročen učinek paradižnike zalijemo še s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6. Rastline zalijemo 1 do 2 x tedensko, dokler se stanje ne popravi.

Postopek velja tudi za vse druge rastline, ki trpijo zaradi pomanjkanja kalcija v vročih poletnih obdobjih.

Posted on by

Na pomoč, kumare so zbolele!

Poglejmo 3 osnovne resnice, ki veljajo za kumare:

  • kumare rade plezajo – zato jim pripravimo oporo, po kateri se bodo lahko vzpenjale;
  • kumare imajo rade noge vlažne in glave na soncu – zato tla pod njimi zastremo z zastirko ali pa za zastiranje zadolžimo druge rastline, ki rastejo ob njih. Kumare posadimo na južno ali zahodno stran vrta;
  • kumare imajo kot vse plodovke odličen apetit – zemlja, v katero jih posadimo mora biti zato polna hranil, ki jih potrebujejo (kar pa ne pomeni obilno pognojena!). Kot vsem plodovkam tudi kumaram ustreza zalivanje v tla z raztopino Epsomske soli na 2 do 3 tedne.

Če bodo imele vse to, je malo možnosti, da bodo zbolele. In če kljub temu bodo, se bodo na zdravljenje hitro in uspešno odzvale, saj bodo imele dovolj močan imunski sistem.

Kumare lahko zbolijo za boleznimi, ki jih povzročajo bakterije, virusi ali glivice. Običajno je prvi znak bolezni zvijanje in sušenje listov ter bele, rumene ali rjave lise na listih. Listi začnejo propadati, plodovi zastanejo v rasti ali pa jih sploh ni.

Najpogostejše bolezni kumar so: kumarna plesen, pepelovka, kumarni mozaik, krastavost in siva plesen.

Obolele rastline okrepimo z dodajanjem Biooglja – aktivatorja zemlje (ena velika pest na sadiko, potresemo ob vznožje sadike), poškropimo jih z raztopino Kaolina, jih oskrbimo z zalivanjem v tla z raztopino Epsomske soli (ena žlička na liter vode) in izberemo za zdravljenje ustrezen homeopatski pripravek.

V nadaljevanju lahko preberete dva primera zdravljenja in krepitve kumar:

1. primer: plesen na kumarah

Rastlina je zaradi bolezni oslabela in prenehala rasti. Listi so se razbarvali, postali so rumeno zeleni. Zaradi plesni listi pri kumarah najprej postanejo zeleno-rumeni, v njih se pojavijo poškodbe (razpoke), nato listi porjavijo, postanejo mlahavi in sčasoma propade vsa rastlina.

Uporabili smo Sulphur C200, 2 x, v presledku 4 dni. Doziranje: 4 globule v 5 litrih vode, zalite korenine (ne listi).

Po enem tednu je bila rastlina v vidno boljšem stanju, ni pa bila še povsem zdrava. Uporabili smo Thuja C200, enako kot prejšnjič Sulphur.

Rastlina si je povsem opomogla, začela cveteti in delati plodove. V rasti je dohitela svoje vrstnice, ki niso zbolele. Celo prizadeti listi so se sčasoma ponovno obarvali zeleno in ozdraveli.

2. primer: oslabljene sadike kumar

Po presaditvi kumar, ki so bile so že prevelike so te zelo oslabele – imele so zelo tanko steblo,
zdelo se je, da se bodo vsak trenutek zlomile. Štirikrat, v razmaku 10 dni, sem uporabila Carbo
Vegetabilis C30. Kumare so popolnoma oživele. Kljub tankim steblom je bilo neverjetno videti
kako so se razširile in koliko zdravega ploda so obrodile. Proti koncu avgusta, ko so nekateri listi
postali rjavi, pa sem še parkrat zalila s Thujo C30, v razmaku 7 dni ter odstranila rjave liste.
Kumare so še naprej lepo delale. Jedli in delili smo jih vse do konca oktobra.

Posted on by

Ali se splača imeti visoke grede?

Odgovor na to vprašanje ni preprost “ja” ali “ne”. Odgovor je odvisen od tega, kaj imamo in ali smo s tem zadovoljni, kaj si želimo ter kako spretni in iznajdljivi bomo na poti do cilja.

Kdaj se je smiselno odločiti za visoko gredo? Če imamo rodoviten vrt, na katerem nam vse prav lepo raste, prav gotovo ne – razen če imamo težave z gibanjem, se težko pripogibamo ali smo v invalidskem vozičku. Predelati rodoviten vrt v visoke grede samo zato, ker so “moderne” in ker jih imamo že vsi sosedi, pa nima nobenega smisla.

Za visoko gredo se je smiselno odločiti, če je naša zemlja:

  • zastrupljena (podedovali, kupili ali najeli smo konvencionalno obdelan vrt oziroma nismo prepričani, da zemlja ni bila obdelana s strupi);
  • slabo ohranjena in zato nerodovitna: tudi slabo zemljo lahko ponovno oživimo, a bo to trajalo več kot eno leto. Pravilno sestavljene visoke grede pa bodo rodovitne takoj, že prvo sezono.
  • izrazito glinena, peščena ali laporna. Tudi takšno podlago lahko spremenimo v rajski vrt, a bo to trajalo več kot eno leto, pridelek pa bo temu ustrezno toliko časa ostal okrnjen.
  • visoke grede pa je smiselno postaviti tudi takrat, ko povsem na novo zastavimo vrt na podlagi iz travne ruše.

    Članek o tem, kako pravilno plastimo visoke grede, lahko preberete tukaj: Pripravimo visoko gredo.

Kaj je pomembno in kaj ne

Opažam, da je pri tem, kaj je pomembno pri visokih gredah, logika obrnjena na glavo: veliko denarja se porabi za okvirje, mreže in folije, bolj mačehovsko pa se posvetimo vsebini visoke grede. To je napaka: rastline namreč ne rastejo iz lesa okvirjev ali iz lukenj plastične mreže, pač pa iz tega, kar smo v plasteh naložili in nasuli v visoko gredo. Prav nič jim ne pomaga, če so okvirji narejeni iz drage sibirske cedre, če pa v zemlji, v katero smo jih posadili, ne dobijo dovolj hranil.

Bistvena za uspešnost visoke grede je torej pravilno plastenje in kakovostne vrhnje plasti visoke grede (odlična zemlja in kakovosten ekološki kompost), veliko manj oziroma skoraj nič pa je pomemben okvir.

Pisala sem že o betonskih okvirjih, ki so zelo učinkoviti, trajni in cenovno zelo ugodni. Članek o tem lahko preberete tukaj: Katera visoka greda je najboljša.

Smiselno je, da porabimo stvari, ki jih imamo doma (na domači parceli) oziroma da zanje, če jih že moramo kupiti, ne porabimo veliko denarja. To še zlasti velja za tiste sestavne dele visoke grede, ki niso tako zelo pomembni (npr. okvir). Prihranjeni denar porabimo za nakup res kakovostnih vrhnjih plasti visoke grede – če nimamo lastnega komposta, kupimo kakovosten ekološki kompost.

Za okvir visoke grede lahko uporabimo star čeber in lesene sestavljive okvirje, ki jih uporabljajo pri transportu na paletah. To so cenovno neprimerno bolj ugodne rešitve od “fensi šmensi” za drage denarje kupljenih visokih gred. Te visoke grede niso prav nič manj trajne, so pa neprimerno cenejše, lahko pa celo povsem brezplačne, če dobimo okvirje zanje zastonj.

Največja prednost visokih gred je ta, da jih lahko postavimo praktično kjerkoli. Ko sem ugotovila, da je za plodovke najugodnejša lega ob južni steni hiše, sem tja postavila pet visokih gred. Tudi na vrtu na vzhodnem delu parcele imam postavljene visoke in dvignjene grede, a tam raste vse, razen plodovk. V visokih gredah ob južni steni hiše pa sedaj v zelo kakovostnem ekološkem kompostu rastejo cukete v nadstropjih, za hokaido buče sva morala postaviti lok iz gradbene mreže, da lahko potujejo na jug, paradižnik pa se vzpenja ob vrvicah, ki sem jih napela z balkona v mansardi.

Še nekaj rešitev za tipične probleme visokih gred:

  • Kako rešimo posedanje visoke grede? Na vrh posedle visoke grede dosujemo kompost, v katerega potem neposredno sadimo.
  • Kako rešimo problem večnega izsuševanja: v tla vkoplljemo Olla bučke za namakanje, napeljemo namakalni sistem, za visoko gredo uporabimo visoko kakovostno zemljo in kompost, v katerem bodo rastline zrastle velike in bodo same senčile tla.