Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Vitamini z okenske police: gojenje mikrozelenjave

Mikrozelenjava je ime za zelo mlade rastline različnih vrst običajne zelenjave. Pridelamo jo lahko sami, tudi če nimamo vrta ali ko je ta pokrit z debelo snežno odejo. Potrebujemo le malo prostora z dovolj svetlobe, kakovosten substrat in seme.

Za mikrozelenjavo uporabimo seme zelenjave, pri kateri uživamo liste in stebla: solate, zelišča, užitne cvetlice. Posejemo lahko brokoli, cvetačo, zelje, gorčico, chia semena, sončnice in ajdo.

Možnosti je še več: amarant, rukola, pesa, zelena, kodrolistni ohrovt, blitva, komarček, peteršilj, redkvice, repa, kreša, grah, čebula, timijan in baziliko.

V isti posodi lahko gojimo le eno vrsto zelenjave, lahko pa mešanico različnih vrst. Dobili bomo zelo zanimive kombinacije okusov, tekstur in barv.

Kaj potrebujemo?

  • plitko in široko posodo z drenažnimi luknjicami in ustrezen podstavek
  • ekološki substrat (npr. Terra preta 90 %)
  • različne vrste semen (pomembno: uporabimo samo netretirano seme)

Navodila:

V posodo natresemo 2,5 do 5 cm substrata in jo potresemo, da se substrat lepo porazdeli. Substrat narahlo potlačimo, a mora ostati rahel. Posodo postavimo v večjo posodo z vodo, da se substrat navlaži. Vzamemo jo iz vode, nato pa po površini substrata enakomerno in precej na gosto posejemo seme. Ležati morajo eno poleg drugega. Rahlo jih potapkamo, potem pa prekrijemo s tanko plastjo substrata. Nazadnje substrat navlažimo s pršilko.

Posodo prekrijemo s prozorno plastično folijo ali pokrovom. Odstranimo ga takoj, ko semena vzkalijo. Dogajanje v posodi redno preverjamo in vzdržujemo vlago v njej s pomočjo pršilke.

Posodo postavimo na okensko polico. Pretegnjene, blede rastlinice z majhnimi, zanikrnimi kličnimi listi pomenijo, da so bile med rastjo deležne premalo svetlobe.

Žetev in uporaba

Mikrozelenjavo požanjemo s škarjami dva do tri tedne po setvi, ko so rastlinice velike približno 5 cm in se je že pojavil prvi par pravih listov. Porežemo jih tik nad tlemi, nato pa nežno splaknemo. Porabimo jih čim hitreje, da ohranijo svež okus in kakovost.

Mikrozelenjavo lahko nasekljamo in potresemo po juhi ali enolončnici, jih uporabimo na sendvičih, dodamo v solato, potresemo po tako ali drugače pripravljenem krompirju in mesu ali jih dodamo v jajčno omleto.

Po žetvi – nova setev

Po žetvi prst po potrebi navlažimo in posejemo nova semena. Pokrijemo jih s tanko plastjo prsti, ponovno navlažimo in posodo pokrijemo s prozorno folijo za živila. Splača se imeti več posod, v katere sejemo z nekajdnevnim zamikom. Tako nam zlepa ne bo zmanjkalo svežega pridelka.

Posted on by

Unikatna slika iz starega nakita

V predalu so se mi sčasoma nabrali kosi nakita, ki ga ne nosim več. Polomljene sponke, polomljeni uhani ali takšni z izgubljenim parom, oškrbljeno stekleno srce, mamin filigranski obesek, strgana ogrlica iz rečnih biserov … V predalu delajo gnečo, stran pa jih ne bi rada vrgla.

Na spletu sem našla idejo, kako iz starega nakita naredimo sliko. Nakit tako ohranimo in hkrati dobi novo funkcijo.

Poleg nakita sem uporabila še star okvir, kos debelejšega kartona in temno moder jersey. Lepila sem s pištolo za lepljenje. Najprej sem karton sem odrezala tako, da je lepo sedel v okvir. Oblekla sem ga s kosom jerseya. Na hrbtni strani sem blago na karton prilepila s pištolo za lepljenje.

Nakit, ki sem ga namenila za izdelavo slike, sem stresla na podlago.

Potem sem ga razporejala, dokler mi ni bila razporeditev všeč.

Posamezne dele nakita sem na podlago prilepila s pištolo za lepljenje. Pri delu je treba paziti, da se ne opečeš z vročim lepilom. Nitke lepila, ki so se vlekle čez sliko, sem potem, ko se je lepilo ohladilo, zelo preprosto odstranila s prsti. Tako, končano. Je že na steni.

Posted on by

Pošastka za Rori

Rori je konec januarja praznovala prvi rojstni dan. Za darilo sem ji sešila Pošastko – mehko igračo iz blaga, ki ji bo lahko zapela jopico, ji zavezala vezalke, preštela koralde na laskih, jo nahranila s krhljem jabolka in shranila svoje male zaklade v žepek ne Pošastkinem trebuhu.

Ostanki pisanega blaga (poplin), polnilo za prešite odeje, skica pošastke in krožnik za obris pošastkine glave.
Poplin ima čudovit lastnost: ravnih črt ni treba rezati s škarjami. Dovolj je, da v rob nekoliko zarežeš, nato ga lahko raztrgaš..
Timijan prizadevno pomaga centrirati krožnik.
A sem v redu naredil?
Kroj za žepek narišem s pomočjo skodelice.
Za žepek sta ukrojena dva kosa blaga, položena lice na lice. Da bo žepek močan in lep tako od znotraj kot od zunaj. Pred šivanjem dela spnem z bucikami.
Takole se izdela odprtina za všito zadrgo.
Narisano črto obšijem približno pol cm stran od črte, okoli in okoli. Dobim šiv v obliki dolgega in ozkega pravokotnika.
S škarjami zarežem po narisani črti, na koncu črte pa še v obliki lastovičjega repa.
Šivanje žepka.
Žepek obrnem, zalikam šiv in nato s šivom zaprem še zadnjo odprtino.
Preden se lotim všivanja zadrge, obrnem blago in zalikam šiv.
Likam z obeh strani.
Zadrgo pripnem z buckami.
Zadrgo prišijem.
Na “sprednji del” pošastke naišijem žepek.
Lotim se izdelave “ustne votline”.
Prešijem levi del “jopice”.
Sešijem dolgo cev – za roke in noge.
Cev razrežem na 4 dele. Vsak del na eni strani zašijem, na drugi pustim odprtega. Napolnim s polnilom.
Sestavim dele: prva stran pošastke, oba dela jopice, roki …
Na zadnji del pošastke (na njeno glavo) našijem koščke vrvi za lase.
Prekrijem sprednji del z zadnjim delom pošastke (lice na lice) in vse skupaj spnem z bucikami.
Zašijem rob. Spodnji del pošastke pustim odprt.
Pošastko obrnem in ji našijem oči. Izdelam gumbnico na jopici in prišijem gumb.
Polnjenje s polnilom.
Takole: prišiti sta tudi nogici, odprtina spodaj je zašita, …
… na laseh ima nanizane koralde in na nogah zavezane vezalke.
Usta smo zaprli (da ne bo prepiha) in jopico zapeli.
Zdaj pa na torto k Rori in pogledat, če bo znala upihnit svojo prvo svečko 🙂
Posted on by

O vrtu, ki bi mu radi povrnili rodovitnost

Pred nekaj dnevi me je poklicala gospa, ki si je zadala nalogo, da povrne rodovitnost svojemu vrtu. Pregledala je spletno stran www.gajin-vrt.com, prebrala veliko člankov in našla različna mnenja na spletu, kako naj se zadeve loti. A bolj ko je brala, več težav je imela z odločitvijo, kaj bi bilo za njen vrt najboljše. Zato me je poklicala.

Na nekoč zelo uspešnem vrtu je pridelala vsako leto manj, pojavilo se je tudi vse več težav z boleznimi in škodljivci. Na njem so namesto zaželene zelenjave začeli rasti trdovratni pleveli. Zanimalo jo je, kaj menim o rešitvi, ki jo je našla v nekem članku: ves vrt prekrijemo s kartonom, s kateri zatremo plevele, nato pa nanj nasujemo debelo plast komposta, v katerega nato sejemo in sadimo zelenjavo.

Drži, to je en od načinov, s katerim lahko dokaj hitro in preprosto na novo zastavimo vrt. Vendar ji ga v njenem primeru nisem priporočila. Prvič, nad kartonom nisem posebno navdušena; če že, bi za zastiranje zapleveljene podlage raje uporabila naravne snovi (npr. slamo in seno). Poleg tega mi ideja, da bi s kartonom naredili bariero med novim in starim rastnim medijem ni bila všeč. Tudi to, da bi potrebovala res velike količine komposta, ki bi ga nasula na karton, predstavlja določen minus. Ideja, da bi zaprla podlago, mi ni bila všeč tudi zato, ker je bila ta podlaga nekoč očitno uspešen vrt – ni šlo za zastrupljeno ali mrtvo podlago, zgolj utrujena in izčrpana je bila. In pleveli, ti pionirski nosilci življenja, so se tam naselili zato, da bi zemlji povrnili izgubljene snovi, izgubljena hranila in tudi življenje in ne zato, da bi nagajali lastnici vrta. Razumem, da ji niso bili všeč, da so bili nebodigatreba in nepotrebna nadloga. A ko dojamemo, zakaj se določen pojav pojavi, ukrepamo s povsem drugačnim izhodiščem. In zato pogosto tudi veliko bolj razumno in zato tudi bolj učinkovito.

Iz vseh teh razlogov ji uporabe kartona nisem priporočila. Menila sem, da bi bila za obnovo njenega  utrujenega vrta bolj primerna druga metoda, ki ni tako drastična, zato pa je cenejša in bolj učinkovita.

Predlagala sem ji, da obstoječe zemlje ne bi zatirala, zapirala, zablokirala dostopa do nje, pač pa naj:
– populi (že sedaj, pred pomladjo) vse najbolj vidne plevele;
– vrtne grede zastre z debelejšo plastjo komposta (5 do 10 cm), tega pa s tanjšo plastjo naravne zastirke (seno ali slama);
– kasneje (spomladi) ob sejanju in sajenju v sejalne jamice in jarke sproti in vsakič doda Biooglje-aktivator zemlje.

Na ta način bo vrt nahranjen, zaželena zelenjava bo imela dovolj hranil in bo uspešno rastla. Težav s pleveli bo v tako nahranjeni zemlji postopoma čedalje manj; sami od sebe bodo odšli, saj ne bodo več potrebni.

Gospa me je vprašala tudi, kaj menim o tem, da bi na grede dodala t.im gobji kompost. Ključno pri vsakem dodajanju katerega koli dodatka na vrt je odgovor na dve vprašanji: kakšna je zemlja, ki ji dodatek dodajamo, in kakšne lastnosti ima dodatek. Gospa je že imela podatek o pH vrednosti njenega vrta: bil je okoli 7. Nevtralen pH ustreza večini zelenjave (podatke o tem lahko preberete tukaj); ključno pri tej odločitvi pa je, kakšen je pH komposta iz gob? Če je kisel, in če bi ga dodali precej, bi lahko zrušil prijetno blag pH vrtne zemlje, kar seveda ne bi bilo dobro. Tukaj je torej odgovor na to vprašanje: poznati moramo lastnosti dodatka in lastnosti osnove, da lahko predvidimo, kakšen bo končni izid.

Posted on by

Shranjevanje živil v steklenih kozarcih

V vsakem gospodinjstvu se hitro nabere množica steklenih kozarcev za vlaganje. Lahko jih recikliramo tako, da jih odložimo v zabojnik za steklo na ekološkem otoku, ali pa jih koristno porabimo za shranjevanje živil v domači shrambi. Shranjevanje v steklenih kozarcih je praktično, ker na ta način zlahka ugotovimo, kaj in koliko imamo, poleg tega pa je pogled na lepo urejeno zalogo tudi lep. Živila so tudi varno shranjena in zaščitena pred žuželkami in vlago.

Nič več nimamo težav s tem,

  • da ne bi hitro našli stvari, ki jih imamo v shrambi,
  • da bi kupili stvari, ki jih že imamo doma, ker zanje ne bi vedeli, ali
  • da bi zavrgli živila, ker bi nanje pozabili in bi jim potekel rok.

V kozarcih lahko shranjujemo vsa suha živila: kosmiče, stročnice, žita, sol, sladkor, kavo, moko, suho sadje, suho zelenjavo, oreščke, semena, začimbe …

Uporabimo lahko kozarce za vlaganje s pokrovom na navoj, steklenice s širokim vratom, patentne kozarce in različno stekleno embalažo (npr. od instant kave).

Kozarce opremimo z nalepkami, da nam ni treba ugibati, kaj vsebujejo. Vsebino lahko napišemo na nalepke ali pa na kozarce prilepimo napis, izrezan z originalne embalaže.

Ko gremo po nakupih, s sabo vzamemo svojo embalažo. Za suha živila so najbolj primerne platnene vrečke , ki si jih lahko zašijemo iz stare posteljnine ali kuhinjskih krp. Nakupljeno doma pretresemo v kozarce.

Posted on by

Vrt v kuhinji: gojenje kalčkov

Čas branja: 4 minute

Za gojenje kalčkov ne potrebujemo zemlje, zato lahko z njim pridelamo sveže vitamine tudi takrat, ko to na vrtu ni mogoče.

Kaljenje semen nevtralizira toksine, ki jih vsebujejo in razgradi gluten. Poleg tega so kalčki polnovredno in z encimi bogato živilo. Kalčki vsebujejo do desetkrat več vitamina B, vitamina A in vitamina C kot surove stročnice ali žitarice. Pomembno je tudi, da jih je lažje prebaviti, ker vsebujejo lahko prebavljive beljakovine.

Predpriprava semen za kaljenje: prebiranje in čiščenje

Seme pregledamo in zavržemo vsa, ki so počena, polomljena ali razbarvana. Pazimo tudi, da med semeni ne bodo ostali majhni kamenčki, ki jih zlahka zamenjamo za seme. Nato seme očistimo. Stresemo ga v vodo, potem pa temeljito speremo, da odstranimo umazanijo.

Priprava semen za pridelavo kalčkov: namakanje

Posušena žita, stročnice in semena vsebujejo zaviralce encimov, zaradi katerih se seme ne prebudi, dokler vremenski pogoji ne postanejo ugodni za rast rastline. Semena vsebujejo tudi fitinsko kislino in druge strupene snovi, ki živali odvračajo od tega, da bi pojedle seme. V suhi obliki so zato semena neužitna. Namakanje žitaric, semen in stročnic nevtralizira zaviralce encimov in vzpodbudi rast laktobacilov, probiotičnih bakterij, ki razgradijo fitinsko kislino.

Za namakanje je najbolje uporabiti filtrirano vodo. Vode mora biti toliko, da je seme temeljito namočeno – vsaj dvakrat toliko, kot je višina semen v kozarcu. Semena premešamo. Vode ne more biti preveč, saj bodo semena vsrkala samo toliko vode, kot je potrebujejo. Med namakanjem naj bo posoda z namočenimi semeni v temi, stran od neposredne sončne svetlobe

Čas namakanja je zelo različen in je odvisen od vrste semen. Velika semena in stročnice namakamo do 12 ur. Semena z mehko lupinico, npr. amarant, kvinoja in semena zelenjave namakamo 4 ure. Med namakanjem semena večkrat odcedimo in jih zalijemo s svežo vodo.

Gojenje kalčkov je preprosto

Po namakanju semena temeljito odcedimo. V procesu kaljenja, ki sledi namakanju, morajo biti vlažna, ne mokra. Seme kalimo na svetlem prostoru, a ne neposredno obsijanem s soncem. Za kaljenje semen lahko uporabimo kupljene kalilnike, lahko pa kalilnik naredimo sami: vzamemo velik kozarec za vlaganje in ga pokrijemo z redko tkano tkanino iz bombaža (gazo), ki jo na kozarec pritrdimo z gumico.

Semena, ki kalijo, speremo 2 do 3-krat dnevno; odcedimo jih kar skozi gazo. Voda naj nanje teče vsaj nekaj minut. Tako bo imel končni izdelek bolj svež okus, pa tudi kaljenje na ta način pospešimo. Zelo pomembno je, da vsakič temeljito odcedimo semena, sicer lahko utonejo ali pa se na njih razvije plesen.

Čas kaljenja je zelo različen, odvisen je od vrste semen. Sončnice in semena zelenjave vzkalijo v štirih do osmih urah, medtem ko suhe stročnice potrebujejo tudi do dva dni.

Kalčke nato še zadnjič speremo in temeljito odcedimo ter osušimo. V hladilniku shranjeni kalčki ne smejo biti mokri, ker postanejo sluzasti in neužitni. Lahko jih osušimo z papirnatimi brisačami ali uporabimo centrifugo za sušenje solate. Shranimo jih v posodo in postavimo v hladilnik. Porabiti jih moramo najkasneje v enem tednu.

Kaj vse lahko nakalimo?

Zelenjava.Kalčki iz semen zelenjave so polni antioksidantov in vsebujejo veliko vitamina A. Njihov okus pogosto spominja na okus zelenjave, ki bi iz njih zrastla na vrtu. Za gojenje kalčkov lahko uporabimo vsa semena, ki jih sejemo na vrtu, tudi brokoli, triplat, gorčična semena in rukolo. Zelenjavne kalčke potresemo po sendvičih, jih dodamo v solate ali pojemo kar same. Lahko jih potresemo na praženo zelenjavo ali z njimi okrasimo zelenjavno juho.

Žitarice. Žitarice so prav tako kot zelenjava zelo raznovrstne. Nakaljena žita imajo sladak oreškast okus. Ko kalčke prvič predstavite svojim otrokom, jim najprej ponudite žitne kalčke.  Kalite lahko pšenico, oluščen ječmen, rž, oves, kamut, piro in proso. Tudi kvinojo in amarant lahko kalite, vendar to v resnici niso žita, pač pa semena listnatih rastlin. Oba sta brez glutena. Nakaljena žita dodamo v testo za kruh, mafine in palačinke ali jih jemo kar same. Uporabimo jih lahko kot žitarice za zajtrk z dodanim toplim mlekom in žličko medu.

Stročnice. Kalimo lahko skoraj vse vrstestročnic: fižol, lečo, grah, čičeriko, bob. Jemo jih lahko kot prigrizek ali jih dodamo v juhe, solate in zelenjavne jedi.
Opozorilo: soje in fižola ledvičarja ne uporabljamo za vzgojo kalčkov, saj njihovi kalčki vsebujejo škodljive snovi.

Oreški in semena. Ti kalčki ne zdržijo dolgo v hladilniku, a zelo verjetno te nevarnosti ne bo, saj so zelo okusni. Kalimo lahko semena bučnic, sončnic, mandljev, arašidov in sezama. Večina teh semen vzkali hitro in zlahka.

Posted on by — 2 komentarja

Urin + pepel = domače gnojilo za 4 x večji pridelek

Znanstveniki so s poskusi dokazali, da dodajaje gnojila iz urina in lesnega pepela kar za 4-krat poveča pridelek paradižnika, ne da bi se ob tem pojavilo kakršnokoli tveganje za pojav bolezni.
(vir: https://pubs.acs.org/doi/abs/10.1021/jf9018917)

Finski znanstveniki so ugotovili, da z domačim gnojilom iz urina in lesnega pepela pridelek povečamo prav tako uspešno, kot z dragimi komercialnimi gnojili, ob tem pa tudi veliko manj škodujemo okolju. Takšno gnojilo je bogato s hranili, ki jih nujno potrebujejo rastline: dušik, fosfor, kalij, kalcij in magnezij.

Urin je uspešno nadomestil umetna gnojila pri kumarah, koruzi, zelju, zeleni, jajčevcih, čebuli, špinači, redkvicah, solati, pšenici in paradižnikih. Za pepel pa je že zelo dolgo znano, da ga lahko s pridom uporabljamo na vrt (poglej članek Pepel na vrtu – link).

Rastline, ki so bile pognojene s tem gnojilom, so bile 4-krat bolj uspešne od nepognojenih, zemlja pa je bila zaradi dodatka pepela tudi manj zakisana. Znanstveniki so potrdili tudi to, da je takšno gnojilo varno, da ni mikrobiološko ali kemično nevarno – niti za zemljo, niti za rastline, niti za ljudi, ki tako pognojen pridelek uživajo. Svež urin je praviloma sterilen. Morebitni patogeni v urinu propadejo, če urin pred uporabo nekaj mesecev skladiščimo v zaprtih posodah. Urin vsebuje ureo, ki se spremeni v amonijak, ta pa uniči patogene.

V poskusu so uporabili človeški urin in lesni pepel iz brezovega lesa. Pred uporabo so urin skladiščili 6 mesecev in ugotavljali njegove mikrobiološke lastnosti. Našli niso nobenih škodljivih sestavin.

Raziskovalci so opozorili, da urin potrebuje čas, da imobilizira morebitne patogene, zato ga pred uporabo nekaj mesecev skladiščimo v zaprtih posodah. Ne uporabljamo ga nerazredčenega in ne dodajamo neposredno na rastline, da jih ne požgemo. Z gnojilom zalijemo tla okoli rastlin, nato pa tla zalijemo še z navadno vodo.

Liter urina vsebuje 11 g dušika, 1 g fosforja in 2 g kalija. Dušik pospešuje rast listov, fosfor je pomemben za razvoj korenin in kaljenje semen. Fosfor in kalij omogočata zdrav razvoj cvetov in plodov.

Urin zdrave osebe je sterilen, ne vsebuje bakterij in virusov. Za gnojenje zelenjave ne uporabljamo urina ljudi z infekcijami urinarnega trakta in tistih, ki uživajo antibiotike ali veliko soli.

Primer uporabe gnojila iz urina in lesnega pepela:

Špinača in druga listnata zelenjava:
1. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 3:1)
2. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
3. in naslednji meseci: 1 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
Paradižniki:
1 x tedensko 0,5 l voda + urin (razmerje 5:1) + 1 žlica lesnega pepela na rastlino.
Čebula:
1. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 3:1)
2. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
3. mesec in kasneje: 1 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)

P.S. Za 100 m2 velik vrt potrebujemo 40 l urina na leto.

Gnojilo ni nadomestilo za običajno zalivanje! Rastline potrebujejo redno zalivanje z vodo, najbolje s kapnico.

Posted on by

Lesni pepel za vrt

Če imate kamin ali peč na drva, lahko pozimi sami pridelate lesni pepel, ki je zelo uporaben dodatek na vrtu.

Pomembno: za vrt je uporaben le pepel iz čistega lesa, nikakor iz snovi, v katerih so lahko lepila in topila (npr. lesonit).

Pepel lahko potresemo po gredah ali ga dodamo v kompostni kup, lahko pa ga dodamo tudi urinu in tako izdelamo učinkovito domače gnojilo, ki v ničemer ne zaostaja za dragim kupljenim. S pepelom moramo ravnati kot z začimbo v kuhinji – pepel je dodatek, ne osnovno živilo. Za 100 m2 velik vrt bo dovolj 5 kg pepela.

Lesni pepel na vrtu

  1. Lesni pepel vsebuje veliko kalija, ki je pomemben za odpornost rastlin proti boleznim in škodljivcem, pa tudi za kakovost cvetov in plodov. Pomanjkanje kalija pri paradižniku prepoznamo po orumenelem, nikoli dozorelem, olesenelem vrhu paradižnika, listi pa postanejo pegasti in nagubani. Veliko kalija potrebujejo križnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt), gomoljnice in korenovke (krompir, korenje, gomoljasta zelena) in plodovke (paradižnik, jajčevec, paprika).
  2. Pepel pomaga zaščititi rastline pred ušmi in polži, zato ga nekaj shranite v vedru za sprotno porabo med rastno sezono.
  3. V tleh deluje bazično, zato lahko z njim uravnavamo pH vrednost prsti. Zelo rade ga imajo tudi vrtnice – ne le zaradi prepotrebnega kalija, pač pa tudi zaradi uši.
  4. Koristil bo vsem rožnicam (cvetočim rastlinam, ki nam dajejo plodove: sadno drevje, jagodičevje in trta). Pri jagodičevju in drugih rastlinah, ki bolj ljubijo kisla tla (rododendroni, azaleje, hortenzije, rese, borovnice) moramo paziti, da z njim ne bomo dosegli ravno obratnega učinka. Te rastline namreč ne marajo bazičnih, pač pa kisla tla.
  5. Preden ga dodamo (pa tudi sicer, na splošno je to dobro), je smiselno preveriti, kakšen je pH zemlje na vrtu. pH vrednost zemlje merimo z Indikatorjem pH vrednosti.

Posted on by

Zakaj se posede visoka greda in kaj lahko naredimo?

Visoke grede so napolnjene s plastmi različnih materialov. Vanje izmenično naložimo plasti, bogate z ogljikom in tiste, ki so bogate z dušikom. Na vrhu visoke grede sta nasuti plasti komposta in zemlje, pri katerih je razmerje med dušikom in ogljikom najbolj uravnano. Plasti si od dna proti vrhu visoke grede sledijo tudi po hitrosti razpadanja: tiste, ki bodo razpadale najdlje so najgloblje, tiste, ki bodo razpadle najhitreje, pa proti vrhu visoke grede.

Plasti v tako sestavljeni visoki gredi (torej takšni, ki ni zgolj korito, napolnjeno z zemljo), se sčasoma neizogibno posedejo. Manj, če smo bolj grobe materiale (npr. veje) pred nalaganjem zmleli, zdrobili ali nasekljali, in več, če jih pred nalaganjem nismo.

Od tega je odvisno, kako zelo se bo greda posedla. Posede se lahko od 10 ali 20, pa vse do 50 in več cm.

Kaj lahko naredimo, če/ko se to zgodi?

Možni rešitvi sta dve:

  1. rešitev za visoko gredo, ki se je posedla za 10 do 15 cm: na vrh visoke grede nasujemo domač ali kakovosten kupljen kompost. Kompost rahlo vkopljemo v vrhnjo plast zemlje ali pa ga na zemlji pustimo ležati – tako odložen bo odigral vlogo zastirke čez zimo. Ob prvih spomladanskih setvah in sajenjih ga bomo sproti vkopali v zemljo med tem, ko bomo pripravljali setvene in sadilne jarke in jamice.
  2. rešitev za visoko gredo, ki se je močno posedla: v tem primeru odstranimo vrhnjo plast visoke grede, njen najbolj rodoviten del – zemljo. Odstranimo vso zemljo, materiale, ki ležijo pod njo, pa pustimo v visoki gredi. Zemljo odložimo tako, da jo bomo lahko kasneje vrnili na vrh visoke grede. Visoko gredo nato napolnimo s plastmi različnih materialov, izmenično bogate z ogljikom (zdrobljene vejice in suho rjavo listje, slama) in tiste, ki so bogate z dušikom (zeleni odkos, delno dozorel kompost, cvetje, seno). Na vrh teh plasti naložimo zemljo, ki smo jo prej odstranili z visoke grede, nato pa jo zastremo še s plastjo zrelega, t.j. povsem predelanega domačega ali kakovosten kupljen kompost. Kompost lahko vkopljemo v zemljo, lahko pa ga pustimo do pomladi ležati na zemlji, pri čemer bo imel vlogo kompostne zastirke. Drug način pa je, da kompost vkopljemo v zemljo (da jo obogatimo), nato pa še prekrijemo s plastjo sena ali slame, ki služita kot zastirka.
Posted on by

Repino listje in domača vegeta iz jesenske zelenjave

Konec novembra je skrajni čas, da z vrta poberemo še zadnjo zelenjavo, ki na njem ne bo ostala preko zime. Za zapoznelce imamo dve ideji, kako jih lahko uporabimo: uheljčke z repinim listjem in zelenjavno vegeto iz jesenskih korenovk in gomoljnic.

UHELJČKI Z REPINIM LISTJEM

Ko govorimo o repi, običajno pomislimo na podzemni del rastline, ne pa na liste. Kar je resnična škoda, saj s tem, ko zavžemo nežno in sočno listje, z njim zavržemo tudi veliko vitaminov in rudnin.

Italijani pa ne. Iz testenin (kako pač drugače, če gre za Italijane 🙂 in repinih listov pripravljajo zelo okusno, preprosto in hitro pripravljeno jed, imenovano “strascinati alle cime di rapa”. Po naše bi ji lahko rekli “uheljčki z repinim listjem”.

Recept:

400 g testenin (uheljčkov)
6 žlic olivnega olja
800 g repinih listov
5 do 6 strokov česna
sol

Repino listje pregledamo in preberemo. Odstranimo trda stebla in poškodovane liste. Liste operemo. Česen olupimo in nalistamo.

Liste blanširamo v slanem kropu. Ko ovenejo, jih s penovko poberemo iz vode in na deski narežemo. Počakamo, da voda ponovno zavre, nato pa v njej skuhamo testenine.

Medtem v ponvi segrejemo olje in na njem na hitro popražimo česen, da zadiši. Ko postane česen zlato rumen, dodamo repino listje in premešamo. Dušimo še nekaj minut in odstavimo.

Skuhane testenine odcedimo in stresemo v ponev. Dobro premešamo in postrežemo z veliko skledo solate.

DOMAČA ZELENJAVNA VEGETA

3 do 4 kg zelenjave korenje, zelena, peteršilj, zelje, por itd.) drobno zmeljemo. Dodamo 1 kg soli in dobro premešamo. Stoji naj 12 ur. Napolnimo manjše kozarčke in jih zapremo. Do odprtja hranimo kozarčke v kleti, po odprtju pa v hladilniku.