Poleti sejemo in sadimo ne le za sproti, pač pa tudi že jesen in zimo.
Za jesenske in zimske dni določimo prostor za zelje in druge kapusnice ter za črno redkev, repo in podzemno kolerabo.
Sejemo poletne sorte solat, radič, endivijo in kitajsko zelje
Poletne sorte solat sejemo do sredine julija. Seme posejemo v zabojčke, ki jih postavimo pod grmovnice ali večje rastline, da mladi sejančki ne bodo izpostavljeni vročemu poletnemu soncu.
Sajenje sadik
Še lažje je, če se oskrbimo s sadikami. Nasveti za sajenje:
Mlade sadike solat se bodo še lažje prijele, če jim pred sajenjem s škarjami za 1/3 skrajšamo listke. Pri tem pazimo, da ne zarežemo v srček sadike. Postrižene listke porabimo za solato.
Po presaditvi tla pod sadikami ogrnemo z zastirko in jih, dokler se dodobra ne ukoreninijo, skrbno pazimo in redno zalivamo. Z zastirko tal okoli sadik nikoli ne zastremo tako, da bi se zastirka dotikala stebla sadike. Okoli nje pustimo nekaj centimetrov praznega prostora.
Sadike endivije presajamo julija in najkasneje do sredine avgusta.
Poletne setve gomoljnic in korenovk
Sejemo črno redkev, repo in podzemno kolerabo:
črno redkev: od začetka julija do sredine avgusta
repo: julija in avgusta
podzemno kolerabo: od začetka do konca julija
Ponovne setve: nizek fižol, korenček, peteršilj, blitva in rdeča pesa
Julija in avgusta lahko ponovno posejemo nizek fižol. Da bo izkoristek prostora čim boljši, ga posejemo med kapusnice, s katerimi se dobro razume.
Ponovno lahko posejemo tudi
korenček in peteršilj: do konca julija
blitvo: v prvi polovici julija
rdečo peso: do konca julija
Kaj še lahko opravimo na poletnem vrtu:
Kitajsko zelje sejemo od srede julija do srede avgusta, sadike pa sadimo julija, avgusta in septembra.
Pospravimo krompir in posadimo kapusnice
Julija izkopljemo krompir, za njim pa posadimo sadike kapusnic (brstični ohrovt, kodrolistni ohrovt in zelje), za vmesni posevek pa radič in endivijo. Posadimo prezimne sorte radiča in radič za siljenje.
Bučke in kumare
Če so nam bučke in kumare propadle zaradi bolezni, je sedaj še dovolj časa, da posadimo nove sadike.
Marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys) je rastlinska stenica iz družine ščitastih stenic. Njena pradomovina je vzhodna Azija, od koder se je razširila po vsem svetu. Pri nas so jo prvič opazili leta 2017 v Šempetru pri Novi Gorici. Danes jo najdemo že po vsej Sloveniji.
Opis
Kot vse ščitaste stenice ima tudi marmorirana smrdljivka široko in ploščato telo, velik ščitek in 4-5 člene tipalke. Ustne dele ima izoblikovan v kljunec, s katerim sesa rastlinske in živalske sokove. Dolga je 12 do 17 mm in sivorjave barve z drobnimi črnimi pikami. Ima dva para kril.
Razmnoževanje in razvoj
Za stenice je značilna nepopolna preobrazba. Njihov razvoj poteka od jajčeca prek nimfe do odrasle živali, ne da bi se vmes zabubile. Samica ščitaste stenice izleže jajčeca v jajčna legla in jih prilepi na list, steblo ali plod gostiteljske rastline.
Odrasle stenice prezimijo v različnih skrivališčih, tudi hišah. Aktivne postanejo aprila. Oplojene samice odlagajo jajčeca v skupke od sredine junija do konca septembra, najbolj pa julija. V posameznem leglu je od 20 do 32 jajčec. Najpogosteje jih samice odložijo na spodnjo stran lista. Nimfe, ki se izležejo iz jajčec, so rdečkasto-rumene barve, kasneje pa se obarvajo temnejše.
Razvoj od nimfe do odrasle žuželke traja od 60 do 90 dni. Predvidevajo, da se pri nas v toplejših območjih najverjetneje razvijeta dva rodova letno. Jeseni se odrasle stenice začnejo zbirati na drevesih in stavbah ter iščejo prostor za prezimovanje.
Predstavlja vse večjo težavo za pridelovalce
Škodljivec postaja vse večja težava pri pridelavi kmetijskih rastlin. Marmorirana smrdljivka pri hrani ni izbirčna. Tekne ji kar 170 različnih vrst rastlin, zato je toliko bolj uspešna in predstavlja toliko večjo težavo za pridelovalce sadja in zelenjave.
Odrasle žuželke in nimfe z vbadanjem in sesanjem povzročajo veliko škodo na številnih poljščinah, vrtninah ter sadnem drevju. Uniči lahko cele nasade hrušk in breskev, loti se paradižnikov, jajčevcev, kumar … S prebadanjem plodov povzroči poškodbe plodov, njihovo deformacijo in nekroze tkiva v plodu.
Kako zaščitimo rastline pred marmorirano smrdljivko
Rastline zaščitimo s pravočasnim škropljenjem z raztopino Kaolina in s homeopatskim pripravkom proti stenicam Cantharis. Kaolin fizično zaščiti rastlino in njene plodove, ki postanejo neprivlačni za stenico, homeopatski pripravek pa okrepi rastlino, da se lahko sama zoperstavi škodljivcu.
drevesa, pod katerimi je zasajen česen, so zaščitena pred mišmi in plesnijo.
Bi imeli večni česen?
Si predstavljate, da bi na vrtu imeli česen, ki bi ga posadili le prvo leto, potem pa več desetletij samo še pobirali pridelek? Ne gre za posebno vrsto česna, pač pa le za poseben način pridelave, ki je nastal na osnovi opazovanja narave in potreb rastlin. Česen smo navajeni saditi vsako jesen (do novembra) in/ali pomlad (do konca marca). Večina ljudi ne ve, da ga lahko pridelujemo tudi kot trajnico, kar seveda pomeni veliko manj dela, s pravilnim načinom pa tudi veliko večji pridelek.
Navodila, kako to počnemo, sem našla v članku objavljenem v reviji Organic Gardening iz aprila 1987. V njem je takrat 80-letni Joe Capriotti razložil, kako na neveliki zaplati zemlje vsako leto pridela več kot 100 kg česna, ne da bi ga sadil. Edina težava, na katero je opozoril, je, da pri tem načinu zrastejo zelo velike česnove glavice. Trgovci, ki jim je prodajal svojo zelenjavo, so zato njegov česen le neradi sprejeli v prodajo. Kupci bi se namreč lahko ustrašili, češ – tak česen zagotovo ne more biti povsem naraven.
Navodila Joeja Capriottija za gojenje večnega česna:
Za pridelavo česna je določil dela vrta, velik 8 x 13 m. Površine, namenjene pridelavi česna, ni preoral že več kot 20 let. Česen tam raste brez posebnega reda. Med česnom so posajene jagode in grmi jagodičevja, vse skupaj pa raste pod manjšim sadnim drevjem.
Ko postanejo rastline približno 60 cm visoke, naredijo cvetne kobule. Te je treba odščipniti, sicer česen ne bo naredil glavic. Večje rastline naredijo stroke, manjše pa le na videz izginejo, a se bodo ponovno vrnile naslednje leto.
Avgusta pobere pridelek tako, da največje glavice izruva. Po pobiranju pridelka področje rahlo prerahlja in populi plevel, nato pa vse skupaj dobro zalije. Zaradi zalivanja iz semen vzniknejo mladi pleveli, te pa nato spet populi.
Septembra je področje na videz pusto in brez življenja. A le na videz – v tleh se skriva česen, ki ga jeseni ni treba spet saditi, saj je že tam.
Oktobra celo področje s česnom prekrije s 7 do 10 cm debelo plastjo zastirke iz listja sadnih dreves. Zastirka preprečuje plevelu, da bi prerastel gredo s česnom. Preprečila bi tudi vznik česna, vendar ptički (drozgi, taščice itd), ki jih privablja s pomočjo valilnic in virov vode (blizu je naredil več manjših ribnikov), brskajo po listju in iščejo hrano – žuželke, ki živijo pod listjem. Ptički obračajo listje in pri tem odkrijejo česen ravno toliko, da ta lahko požene. Do pomladi večina zastirke razpade in se spremeni v bogat humus. Gnoja česnu ne smemo dodajati – učinek bo ravno obraten od želenega. Z gnojem prst, kjer raste česen, gnojimo le izjemoma, če prst postane preveč izropana. Vendar ga ne vkopljemo, pač pa dobro staranega v tanki plasti (2 do 3 cm) jeseni potresemo po vrhu zemlje.
Česen ima rad sonce in ni zelo izbirčen pri tem, v kakšni zemlji raste. Nikakor pa ne mara preveč vlage ali vode, ki zastaja v prsti. V takšnih pogojih začne gniti. V prsti, v kateri raste, voda ne sme zastajati. Pomagamo si lahko tako, da ga sadimo na grebene. Zalivanje s škropilnicami mu še zlasti škodi – zato zanj velja: raje manj kot več vode.
Postopka Joeja Capriottijasem se lani lotila tudi v svojem sadovnjaka, v katerem je veliko ptičkov (pozimi jim namestim več krmilnic) in mlaka, v kateri spomladi plavajo žabe, pupki in belouške. Zemlji sem med sajenjem česna dodala še nekaj biooglja – za dodatno hrano mladim česnom na pot in za to, da česen zaščiti pred gnitjem in glivičnimi boleznimi. Česen, ki sem ga posadila novembra lani, sedaj veselo raste.
Letošnji maj nas spet postavlja pred dilemo: naj sadike plodovk zadržujemo na toplem, kjer se stiskajo v že zdavnaj premajhnih lončkih, ali naj jih presadimo ven in tvegamo, da jih bo poškodoval mraz?
Nobena možnost ni idealna. Prva ne zato, ker ko postanejo lončki premajhni za nadaljnji razvoj korenin, začne rastlina sama zaustavljati svojo rast. To počne tako, da z zvijanjem zmanjša površino lista, in s tem tudi obseg fotosinteze. Iz močne sadike sčasoma nastane pritlikavi starček. Zvijanje listkov je zato za nas alarm: sadika mora nujno ven!
Vendar pa druga možnost prav tako ni vabljiva, saj lahko izpostavljenost mrazu plodovke močno poškoduje, kar pomeni manjši pridelek in večjo možnost za pojav bolezni in napad škodljivcev. Oslabele rastline so povsem razumljivo lažji plen zanje.
Obstaja pa še tretja možnost: mraz lahko prelisičimo 🙂
V visoke grede sem presadila sadike paradižnikov, bučk, paprik in uchiki kuri buč. Da pa jih ponoči ne bi zeblo, sem jim naredila gretje.
Najprej sem na sredino visoke grede položila narobe obrnjen glinen podstavek in nanj položila 3 školjke (služijo kot distančniki, da lahko do goreče sveče od spodaj prihaja zrak). Opomba: če nimate školjk, lahko uporabite koščke palic, vijake ipd.
Nato sem na sredino podstavka postavila gorečo svečko:
Svečko sem pokrila z narobe obrnjenim glinenim lončkom in na vrh lončka položila 3 školjke:
… in nanje postavila narobe obrnjeno pločevinko. Vanjo se bo ujela toplota, ki jo proizvaja svečin plamen, pločevinka pa nato zajeto toploto seva v prostor. In res je neverjetno, kako zelo se segreje zgolj od plamena sveče … tako zelo, da je ni varno prijeti z golo roko.
Že po nekaj dneh je paradižnik postal močno temno zelen in skoraj vidno raste.
Kaj sem še naredila:
paradižnike sem sadila globoko, do prvih listkov. Tako so, ker so visoko ogrnjeni z zemljo, dodatno zaščiteni pred mrazom, poleg tega pa bodo iz stebla pognali nove korenine, s katerimi bodo lahko črpali hranila iz tal.
za dopolnjevanje visoke grede sem uporabila kakovosten kompost, poln hranil.
vse plodovke sem zalila z raztopinoEpsomske soli(razmerje: 1 žlička Epsomske solina pol litra vode), ki plodovke oskrbi z magnezijem in žveplom in prepreči obledelost oz. orumenelost listov.
ponoči so visoke grede pokrite za zaščito iz polivinila, ki je napet čez jeklene loke. Čez dan zaščito dvignem, da se visoka greda prezrači, rastline pa se naužijejo sonca.
Takšne pa so ponoči videti zasajene visoke grede, opremljene z grelci. In plodovkam v njih je prijetno toplo 🙂
Ni vse, kar leze in gre po naših vrtovih škodljivec, ki ga je treba brez milosti pobiti! Kar dlake mi gredo pokonci, ko slišim, da je klasičen odgovor prodajalk v vrtnarijah na vprašanje, če vedo, kaj neki je ta živalca v zemlji, takšen: “Ne vem zagotovo, ampak uporabite lahko tale strup, da se jih znebite …”
Gospa Lea mi je poslala fotografijo in vprašanje: “Visoke grede, ki so se posedle, sem dopolnila s kupljeno zemljo. Čez nekaj časa sem med sajenjem sadik v zemlji našla ogromne količine malih belih glistic. So škodljive? Bi se jih morala znebiti? Prodajalka v vrtnariji mi je hotela prodati strup, jaz pa strupov ne bi uporabljala … Kakšen smisel ima imeti lasten vrt, če se bom z njim zastrupljala?”
Če ste v zemljo ali v kompostni kup dodali materiale, ki so spremenili ravnovesje pH ali če je zemlja ali kompostni kup zaradi obilnih padavin namočen, boste morda kmalu naleteli na množico majhnih belih nitastih črvov. Angleško ime zanje je potworm, latinsko pa Enchytraeidae. Spadajo v družino mikrodrilnih oligohet. Spominjajo na majhne deževnike in vključujejo tako kopenske vrste, ki so znane kot deževniki, ki živijo v zelo organskih kopenskih okoljih, kot tudi nekatere, ki so morske.Tako kot deževniki so tudi te male bele glistice koristne: predelujejo kompost in zračijo zemljo. Rastlin ne bodo poškodovali, uspevajo pa v pogojih, ki jih naši običajni deževniki ne marajo.
Zelo velik pojav belih glistic pomeni, da je prišlo do neravnovesja, ki ga moramo odpraviti. Seveda ne s tem, da jih pobijemo, pač pa s tem, da spremenimo njihovo okolje:
uredimo pH vrednost zemlje, če je le-ta postala preveč kisla ali bazična (pH izmerimo z Indikatorjem pH vrednosti)
reguliramo preveliko namočenost: uredimo drenažo oziroma zmanjšamo zalivanje
Bele glistice so v naši zemlji ves čas, a v tako majhnem številu, da jih ne opazimo. Ko se njihovo število tako močno poveča, da jih opazimo, pomeni da je nekaj zelo narobe. In za opozorilo smo jim seveda lahko hvaležni, saj v neugodnih pogojih naše rastline ne bodo mogle biti uspešne!
Če so se množično pojavili v kompostnem kupu, ga posušite tako, da kup pogosto obračate, kakšen teden zalivanja izpustite in pred dežjem pokrijete s ponjavo. Tudi najbolj vlažen kompost se bo po nekaj dneh obdelave začel sušiti. Izmerite pH vrednost komposta (z Indikatorjem pH vrednosti) in mu po potrebi dodajte nekaj apna, lesnega pepela ali zmletih jajčnih lupin.
Škodljivci se najraje lotijo oslabelih rastlin, zato je pomembno vedeti: kadar je zemlja zdrava in močna, so takšne tudi rastline, ki rastejo v njej. Manj možnosti bo, da bi podlegle napadu škodljivcev in bolezni. Enako velja tudi za izredne razmere, kot so bile npr. nedavne zmrzali. Tudi stroka se s tem strinja: bolj ko je rastlina močna, bolj bo odporna in lažje bo prenesla šoke, ki jih prinesejo izredni vremenski in drugi pojavi.
V prvi vrsti moramo torej poskrbeti za zemljo. Najkasneje ob sajenju in sejanju ji dodamo kompost in obogateno ter aktivirano biooglje, obenem pa povsem opustimo uporabo različnih strupov, umetnih gnojil in pesticidov.
Proti letečim škodljivcem na zelenjavnem vrtu (korenjeva muha, čebulna muha, porova zavrtalka, kapusova muha, kapusov belin, koloradski hrošč …) rastline najlažje mehansko zaščitimo s Kaolinom. Zaščita bo še bolj učinkovita, če jo uporabimo v skladu z življenjskim ciklom in navadami posameznega škodljivca – če torej vemo, kdaj “leta” oziroma “leze” in kdaj ter na kakšen način si privošči naše rastline oziroma pridelke.
Homeopatija za rastline Kaolin se odlično dopolnjuje s homeopatskimi pripravki za rastline: slednji rastlino krepijo “od znotraj” tako, da se lahko škodljivcem in boleznim upre sama, Kaolin pa jo fizično zaščiti “od zunaj”. Škodljivci tarče (npr. češnjeva muha češenj) ne bodo prepoznali, spet drugi (npr. kapusov belin) pa ne bodo odlagali jajčec na rastlino, saj jim kredasta prevleka ne bo povšeči.
Tako za Kaolin kot za homeopatske pripravke za rastline velja, da imajo veliko prednost pred drugimi izdelki za zaščito in zdravljenje rastlin: nimajo karence.
Češnjeva muha (Rhagoletis cerasi)
Ličinka žerka v češnji
Češnjeva muha
Češnjeva muha je malo manjša od hišne muhe in ima na hrbtu značilno rumeno liso. Prezimi v obliki bube v tleh. Maja in junija (odvisno od temperature tal) se iz bub izležejo odrasle muhe. Samice odložijo jajčeca v plodove, ko se češnjevi plodovi obarvajo iz zelene v rumeno. Vsaka samica odloži 100 – 200 jajčec. Iz jajčeca se v 6 – 8 dneh izvali ličinka žerka, ki se zavrta v plod in ga začne uničevati okoli koščice. Žerka čez 3 tedne prileze iz češnje in se zabubi 3 cm globoko v tleh. Bube lahko v tleh počakajo tudi po dve ali tri leta.
Kako ukrepamo? Češnjeva drevesa temeljito poškropimo s Kaolinom. Škropiti začnemo takoj po cvetenju, ko so plodovi češnje še trdi in zeleni. Škropimo enkrat tedensko, štiri tedne zapovrstjo. Tako zagotovimo, da so plodovi res dobro zaščiteni pred škodljivcem. Za zaščito “od znotraj” uporabimo homeopatski pripravek Thuja C30, s katerim drevo zalijemo.
Resarji ali tripsi
Tripsi so majhne, do 2 mm velike vitke žuželke z ozkimi resastimi krili. Telo je svetlo do temno rjave barve. Zelo radi imajo modro barvo (lahko jih lovimo na modre lepljive plošče). Poleg tega, da rastlino poškodujejo, so nevarni tudi zato, ker prenašajo viruse. Najdemo jih na vseh delih rastline, najpogosteje pa na cvetovih in listih.
Samice odlagajo jajčeca posamično v cvetove, na mlade liste in nežnejše dele stebel. Ko se izležejo ličinke, se začnejo hraniti z rastlino. Resarjev razvojni cikel je odvisen od temperature okolja: pri 15°C traja 48 dni, pri 20°C 22 dni, pri 25°C 15 dni in pri 30°C 12 dni. V rastlinjaku ima 11 do 15 generacij letno in lahko povzroči zelo veliko škode.
Tobakov resar (Thrips tabaci) je pomemben škodljivec čebule in pora. Napada tudi kapusnice, fižol, plodovke in druge rastline. Poleg tobakovega resarja najdemo na čebuli tudi nekatere druge vrste (npr. cvetličnega resarja), vendar ne tako pogosto.
Prvi znak napada je zvijanje mladih listov in deformacija plodov. Na napadenih cvetovih se pojavijo značilne bele pege, na listih pa bledo rumena območja. Napadena mesta na starejših listih so bleščeče srebrne barve. Resarji izsesavajo sokove iz rastlinskih celic, izsesane celice pa se napolnijo z zrakom in zato dobijo srebrnkast videz.
Škoda je večja, če se resarji pojavijo, ko so rastline še mlade. Čebula je najbolj občutljiva v času, ko se začne debeliti. Poškodbe, ki jih povzročajo resarji, so lahko tudi vstopna mesta za različne povzročitelje bolezni, npr. nevarne rastlinske viruse.
Kako ukrepamo:
Naravni sovražniki resarjev so polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, razni hrošči, tenčičarice, plenilske pršice, parazitoidi in pajki. Privabimo jih tako, da jim omogočimo življenjski prostor, kjer se ti lahko namnožijo (naravna vegetacija ob robovih njiv in vrtov), ohranimo pa tako, da ne uporabljamo strupov.
Rastline učinkovito zaščitimo s škropljenjem s Kaolinom. Učinkovitost Kaolina so dokazali tudi z raziskavo, ki jo lahko preberete tukaj: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0261219407002591
Za zaščito “od znotraj” (homeopatija krepi obrambne sposobnosti same rastline) pa uporabimo zalivanje s homeopatskimi pripravki Allium cepa in Sulphur.
Jabolčni zavijač (Cydia pomonella)
Jabolčni zavijač je metuljček s premerom kril med 14 in 22 mm. Krila so pepelnato siva s številnimi prečnimi temnorjavimi črtami. Na zgornjem zunanjem delu prednjega krila imajo temnejšo okroglasto pego bakrene barve. Podnevi z zloženimi krili počivajo na lubju ali na listih, ter se tako skrivajo pred pticami, ki so njihov glavni sovražnik. Tudi zaradi tega je pomembno, da v sadovnjak privabimo ptice 🙂
Samice v roku od 4 do 7 dni ponoči odlagajo jajčeca posamič na plod ali na liste v njegovi bližini, nato pa kmalu poginejo. Jajčeca so sploščena, nekoliko podolgovata, velika pa so med 1 in 1,3 mm. Sprva so prozorna, v kasnejših fazah pa potemnijo. Iz jajčec se v 4 – 14 dni razvije gosenica. Gosenica se zavrta do peščišča plodu in se tam hrani s peškami. V treh do petih tednih preide skozi pet razvojnih stadijev in odrasla doseže 18 in 20 mm dolžine. Sprva je bele barve, kasneje pa so rožnato bela s črnimi bradavicami. Vhod v plod gosenice zadela z iztrebki.
Podoben življenjski krog ima tudi češpljev zavijač. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Jajčeca odlaga od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.
Napad zavijača prepoznamo po tem, da plodovi odpadajo, so navrtani, v notranjosti pa opazimo rov do peščišča. Pri prvi generaciji gosenic poškodovani plodovi zgodaj odpadejo, pri drugi pa predčasno dozorijo in prav tako odpadejo. Tretja in četrta generacija gosenic napade že skoraj zrele plodove, ki navzven ne kažejo znakov napadenosti.
Po zadnjem stadiju gosenica zapusti plod in se zabubi. Buba je obdana z belo obarvanim svilenim kokonom. Dolga je približno 1 cm. Buba prezimi, spomladi pa se jabolčni zavijač znova pojavi kot metulj.
Jabolčni zavijač ne napade le jablan, pač pa tudi hruške, oreh, kutino, redkeje pa tudi marelice, slive, češnje, mandljevec, smokvo, jerebiko in koruzo.
Glavni sovražniki jabolčnega zavijača so ptice, pajki, brzci, mravlje, zajedavske ose in strigalice, ki se hranijo tudi z njegovimi jajčeci. Zato je zelo pomembno, da vemo, da z uporabo strupov še bolj porušimo biotsko ravnovesje v sadovnjaku.
Kako ukrepamo: junija in julija zaščitimo drevesa in plodove s škropljenjem s Kaolinom. Zaščito obnavljamo 1 x tedensko, 4 tedne zapovrstjo. Za zaščito »od znotraj« uporabimo homeopatski pripravek Thuja. V okuženem sadovnjaku pazimo na higieno: okuženih plodov ne zavržemo, pač pa jih uničimo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Vrta že dolgo ne prekopavam več. Zemljo na njem zastiram, kar je večinoma povsem dovolj, da ostane rahla. Le v skrajnem primeru, ko je res preveč zbita, jo zrahljam in prezračim s ploskimi vilami. Včasih sem za zastiranje vrta uporabljala različne zastirke (seno, slama, listovka …). Pred časom pa sem naletela na članke, posnetke in knjige angleškega vrtnarja Charlesa Dowdinga, ki z veseljem deli svoje znanje in promovira vrt brez prekopavanja, zastrt s kompostom. Takrat sem se odločila, da bom tudi sama uredila vrt po njegovi metodi.
Dowding navaja naslednje prednosti, ki nam jih prinese zastiranje s kompostom:
– manj plevela – več pridelka – prihranek prostora – prihranek časa
Katere so zmotne predstave o vrtu brez prekopavanja? Zelo pogosta napačna predstava je, da na vrtu brez prekopavanja potrebujemo več komposta, kot na vrtu, ki ga prekopavamo. Ravno obratno je res. Zmotno je tudi mišljenje, da zemlja, ki smo jo leta dolgo prekopavali, prekopavanje kar nekako potrebuje, sicer ne bo obrodila – kot da bi se navadila na to, da jo enkrat ali dvakrat na leto temeljito zmučimo. To je zgolj mit, povsem neosnovan in neresničen.
Kako začnemo: vse, kar moramo narediti, je to, da trdovratne plevele porežemo do tal in odstranimo površinske korenine, nato pa vrt zastremo s kompostom. Če je vrt zelo zapleveljen, lahko pred nanosom komposta vrt prekrijemo s kartonom. Ob tem pa se moramo zavedati, da je karton lahko odlično zatočišče za polže in ga zato uporabimo le, če je res nujno. Vrt na debelo zastremo s kompostom: od 5 do 15 cm na debelo. Največ komposta bomo tako porabili na začetku, v prvem letu. Kasneje kompost samo dodajamo. Kompostno zastirko vsako leto osvežimo s 3 do 5 cm debelo novo odejo. Bolj pa, ko bo zemlja nahranjena, manj bo »jedla« kompost, več ga bo ostajalo in ne bo več izginjal v podlago.
Visoke grede dopolnimo s kompostom Na vrtu imam dve betonski visoki gredi in eno »impro« visoko gredo (sestavila sem jo iz kovinskega ogrodja, ki sem ga znotraj obložila s talno oblogo, ki prenese bivanje na prostem), dve dvignjeni gredi z lesenimi stranicami (ena v velikosti manjše njive, druga majhna) in zeliščno spiralo. Ker prostora nikoli ni dovolj in ker sem se igrala z idejo razseljenega vrta, sem ob južni steni hiše postavila še tri visoke grede. Te so namenjene vzgoji plodovk. Dobro so se obnesle, zato nameravam tam sedaj postaviti še dve leseni visoki gredi. Vsebina visokih gred se je v dveh letih od nastanka že precej posedla. Dopolnila jih bom s kompostom, ki ga potrebujem tudi za izboljšanje zemlje v dvignjenih gredah. Ob tem se seveda postavi vprašanje: kje dobiti tako velike količine komposta?
Domači in kupljeni kompost Kompost, ki ga pridelamo sami doma, je običajno veliko boljše kakovosti od cenenega kupljenega. Vendar je doma zelo težko narediti dovolj komposta, saj za kaj takega preprosto nimamo dovolj surovin. Najslabše bi bilo, če bi kupili kompost vprašljive kakovosti, ter z njim na svoj vrt zanesli različne strupe. Strošek kakovostnega ekološkega komposta je v luči vseh koristi, ki jih prinaša, prihranka časa in pričakovane učinkovitosti komaj še omembe vreden.
Na takšnem vrtu pridelamo več na manjši površini, hitreje in z manj truda, pa še lep je. V zdravi zemlji je rast močna. Prihranimo tudi čas, ki ga za zalivanje, vzdrževanje in pletje vrta porabimo manj. Na vrtu brez prekopavanja, ki je zastrt z zastirko iz komposta, sejemo in sadimo neposredno v kompostno zastirko.
Z zastirko iz komposta nahranimo življenje v zemlji, enako kot se to dogaja v naravi. Tako zastrta zemlja lažje zadržuje vlago in je bolj zračna. Metoda brez prekopavanja, pri kateri zastiramo s kompostom, deluje pri vseh vrstah zemlje, njen učinek pa je še posebej odličen, kadar gre za ilovnato zemljo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
E- knjiga Visoke grede Ste že postavili in napolnili visoko gredo, ali pa vas ta projekt še čaka? V obeh primerih vas bo gotovo zanimalo, kaj novega lahko izveste v e-knjigi z naslovom Visoke grede. Knjiga je nastala v okviru sodelovanja Gajinega vrta v projektu NAOKOLI, ki ga s svojimi partnerji organizira Občina Logatec.
E-knjiga Otroci in vrt Naslednja e-knjiga, ki bo prišla prav vsem mamam, pa tudi učiteljicam in vzgojiteljicam, je prav tako nastala v okviru projekta NAOKOLI. Napisali in oblikovali sva jo mama in hči, Bojca in Alja Januš: Otroci in vrt.
Spletni Katalog izdelkov iz Gajinega vrta Pozimi, ko je bilo več časa za sedenje za računalnikom, pa smo prenovili tudi spletni Katalog izdelkov iz Gajinega vrta.
V drugi polovici februarja začnemo vzgajati sadike paprik in čilijev, ki jih bomo maja presadili na prosto (na vrt ali v lonce).
Letos je primeren čas za prve setve čas od 22. do 24. februarja, ko Luna raste (27. 2. je polna Luna), hkrati pa je v znamenju Raka, ki je vlažno in zelo plodno znamenje.
Domače sadike vzgajamo v posebnem substratu za vzgojo sadik. Vrtna zemlja je preveč zbita, vsebuje kamenčke, lahko vsebuje klice glivičnih bolezni, bakterij in virusov, kupljeni substrati za rože so lahko polni strupov in zato neprimerni … Ekološka Zemlja za vzgojo sadik je pripravljena tako, da vzpodbuja razvoj korenin, je rahla, hkrati pa v njej sadike ne bodo obolele za glivičnimi ali virusnimi boleznimi, katerih klice bi lahko bile v vrtni zemlji. Ker je rahla, bodo imele sadike v njej dostop do obilice nujno potrebnega kisika. Njena prednost je tudi ta, da odlično zadržuje vodo, kar je zelo pomembno za razvoj mladih rastlin.
Seme posejemo v manjše korito, ki ga nato prekrijemo s prozorno folijo. Seme paprik kalimo na toplem mestu. Do vzklitja naj bodo v prostoru, ogretem od 22 do 24 °C. Takoj ko vzklijejo, korito odkrijemo. Zdaj potrebuje manj toplote (18 do 20 °C), zato pa toliko več svetlobe. Pomanjkanje svetlobe bi povzročilo, da se mlade rastlinice pretegnejo.
Ko mlade paprike listke postavijo v vodoravno lego, jih prepikiramo v sadilne lončke ali sadilne platoje. Pri tem se potrudimo, da na drobnih koreninicah ostane čim več koreninske grude. Izberemo najbolj močne in dobro razvite rastline. Pri presajanju jih držimo za listke. Lončki, v katere jih prepikiramo, morajo imeti luknjice za odvodnjavanje. Postavimo jih na pladnje ali podstavke.
Ves čas do presajanja na vrt dobro skrbimo za sadike in jih redno pregledujemo. Zelo nevarni škodljivci za mlade sadike so mrtvaške mušice. Substrat, v katerem rastejo sadike, se ne sme izsušiti, pa tudi utopiti jih ne smemo. Boljše kot zalivanje je tedensko namakanje lončkov v posodi s postano in na sobno temperaturo ogreto vodo, ki ji občasno dodamo Epsomsko sol. Lončke po namakanju odcedimo in nato postavimo na običajno mesto.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Februarja lahko še več ali manj počivamo, saj je za večino del na vrtu še prezgodaj, pa tudi tla so še preveč mokra. Čas namenimo pripravam na sezono. Pregledamo zaloge, uredimo orodje in nakupimo, kar nam manjka. Povsem brez dela ne bomo: vzgajati lahko začnemo domače sadike, pa tudi na zelenjavnem in cvetličnem vrtu ter v sadovnjaku se bo že našlo kaj opravil.
Zelenjavni vrt
Na gredice in v visoke grede, ki so se usedle, nasujemo zrel in presejan domač alikupljeni kompost. V osušena tla lahko že posadimo spomladanski česen in čebulo s čebulčkom, proti koncu februarja pa še bob, zgodnji grah, redkvico in špinačo. Posevke zaščitimo s kopreno.
V stanovanju lahko začnemo vzgajati sadike graha (v lončkih, po 5 grahkov na lonček) za zgodnji pridelek. Posejemo tudi seme paprike in jajčevca, saj te potrebujejo do sajenja na prosto kar 10 tednov. Paradižnik sejemo naslednji mesec, marca, približno en mesec za papriko. Februarja za sadike sejemo še zeleno, kapusnice, zgodnje solate, čebulo iz semena in por.
Cvetlični vrt
Vrt očistimo, porežemo okrasne trave in lanske ostanke cvetočih trajnic. Spomladanske čebulnice in najzgodnejše trajnice začnejo odganjati, zato potrebujejo več zraka in svetlobe. Zastirke še ne odstranjujemo pri toplotno občutljivejših trajnicah (žajbelj, sivka, rožmarin).
Okrasne gredice ali kolobar okoli dreves pognojimo z organskimi gnojili, kot sta hlevski gnoj in kakovosten rastlinski kompost.
Februarja porežemo okrasno trto, bršljan in glicinijo, po cvetenju pa tudi zimski jasmin. Takrat jih tudi pognojimo.
Zdaj je najboljši čas za nakup poleti cvetočih gomoljnic in čebulnic, ker je izbira velika. Če želimo v sezoni zgodnejše cvetenje, gomolje begonij, kal in gladijol v zaščitenem prostoru posadimo v lončke. Če imamo primerno osvetljen prostor, da se sejančki ne bodo pretegnili, lahko posejemo tudi seme enoletnic in dvoletnic, ki za gojitev potrebujejo več časa (cinije, astre, zajčki, salvije).
Sadovnjak
V naslednjih dneh se nam obetajo konkretne otoplitve, celo do 17 °C se bo dvignila temperatura. Otoplitev povzroči prezgodnje kroženje sokov po rastlinah in prezgodnje odganjaje, tem pa pogosto sledi pozeba. Nevarnost preprečimo tako, drevesa poškropimo s Kaolinom, ki jih bo zaščitil tudi pred škodljivci, ki so prespali v tleh, spomladi pa začnejo plezati navzgor (npr. tripsi ali resarji).
Posadimo lahko sadike sadnega drevja, a ne dokler je zemlja zmrznjena ali preveč mokra. Zgodaj spomladi posajeno drevje ima večje možnosti, saj se bo do suše in vročine že dodobra ukoreninilo. Sadimo lahko vse sadno drevje, še zlasti pa kosmulje in ribez, ki odženeta zelo zgodaj.
Z obrezovanjem počakamo do marca. Izjema so trte in aktinidije.
Poiščite izdelek ali nasvet
Potrebujete pomoč?
Pokličite za nasvet ali naročilo izdelkov:
040 325 939
0590 22 066
mail: bojca@gajin-vrt.com
ponedeljek – petek 9.00 – 17.00
Lani, konec junija je bil paradižnik bolan, vendar nisem vedela kakšna je bolezen, zato sem vprašanje zastavila strokovnjakom. Svetovali so, da
paradižnik odstranimo z vrta, ker je bil okužen z neko glivo. Ker sem po naravi lahko tudi kar vztrajna in trmasta, sploh kar se tiče rastlin, in jih nisem
želela kar zmetati v kanto, sem malo pobrskala po internetu in naletela na vašo stran. Poslali ste mi pripravke in že po nekaj dneh uporabe so si
rastline vidno opomogle, pričele so na novo rasti in cveteti. Zato pravim, da se kemična sredstva ne morejo primerjati s homeopatskimi pripravki.
Nikoli niso tako hitro učinkovita in ne delujejo na rastline na takšen način kot homeopatija, ki začne delovati ponavadi že takoj. Rastline celostno
obnovi, si hitro opomorejo, rastejo in cvetijo naprej. Za vse to pa je potrebno kar nekaj znanja in seveda znati opazovati rastline. Vsak dan se učimo.
Pokličite za nasvet ali naročilo izdelkov:
O homeopatiji za rastline: