Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Kam se skrijejo rdeči polži, ko se najavijo hladnejši dnevi, kam gredo spat strune?

Dokler zemlja ne pomrzne, so vsi škodljivci, ki se skrivajo v tleh, še vedno veselo na delu. Nekateri zamenjajo jedilnik (npr. kapusova muha se sedaj loti korenja in kolerabe), drugi hitijo pripravljati jajčeca, da se bo iz njih izlegla generacija naslednjega leta. Pred vsemi, ki letajo (muhe, hroščki ipd.), lahko rastline zaščitimo tudi s kopreno. Por zato pokrijemo s kopreno vsaj do srede oktobra, ko preneha nevarnost pred porovo zavrtalko. Za večino škodljivcev pa obstajajo tudi homeopatski pripravki, s katerimi jih lahko uspešno odvrnemo od cilja.

Letos smo na vrtovih imeli največ opravka z bramorji, voluharji (tudi mišmi v visokih gredah), strunami in zdajle, na jesen, ko je bilo konec vročinskih valov in je sušo nadomestila moča, z rdečimi polži, ki nam sicer poleti niso povzročali toliko težav, kot prejšnja leta.

Kaj lahko naredimo? Strupi, sol, apnenje ali zalaganje tal z dušikom bodo porušili naravno ravnovesje v tleh, in čeprav bodo morda pomagali zmanjšati število strun in polžev, nam bodo hkrati prinesli nove, še večje težave. Pretirano gnojenje z dušikom v jeseni poveča možnost za bolezni in gnitje pri trajnicah in rastlinah, ki jih želimo na vrtu imeti preko zime.

Rdeči polži hitijo odlagati jajčeca v tla, ker je bilo letošnje poletje zanje zelo neugodno in bi radi vsaj zdaj, na jesen, nadoknadili zamujeno. Zato polže, ko jih vidimo, poberemo in ročno odstranimo, vrt in kompost pa zalijemo s pripravkom Helix tosta D6 (10 globul na 10 l vode).

Voluhar: jeseni sadimo okrasne čebulice, vrtnice in sadno drevje. Zanje je nevaren voluhar.

Za večino dreves je jesen primernejši čas za sajenje, ker se drevesa začnejo prebujati že januarja in do pomladi že krepko vrastejo v novo okolje. Izjeme so kaki, ker rad pozebe, marelice in breskve – te sadimo spomladi, takoj, ko zemlja ni več zmrznjena. Jeseni so sadike pripravljene na sajenje, ko jim odpadejo listi in dozorijo popki. Najboljši čas za sajenje dreves je okoli 1. novembra, ko se začnejo nizke temperature in se zjutraj že pojavi slana. Sadimo lahko, dokler zemlja ne začne zmrzovati.

Voluhar ima zelo rad mlado drevje in čebulice okrasnih cvetlic (izjema je čebulica cesarskega tulipana), zato ga moramo zaščititi. Uporabimo več načinov: mreža, s katero obložimo sadilno jamo, mora segati tudi vsaj 10 cm nad nivo tal, da ne bo mogel voluhar obglodati mladega debla. Sadilno jamo obložimo z neoprano ovčjo volno in drevo zalijemo s pripravkom Arvicolinae. Isti pripravek uporabimo tudi za zalivanje cvetličnih gred.

Bramor: če ga imate, tudi zanj obstaja homeopatski pripravek Bramor.

Miši: ne marajo pripravka Mentha piperita C30 (poprova meta). Mnogi novi lastniki visokih gred so opazili, da imajo visoke grede tudi nekoliko manj prijetno lastnost: v njih si zelo rade pripravijo gnezda miške. Pomaga, če visoke grede zalijemo s pripravkom iz Menthe piperite C30.

Strune: gre za ličinke hroščev pokalic, ki nam v gomoljasti in korenasti zelenjavo povzročijo veliko škode. V tleh ostanejo 3 leta. Na vrt jih zanesemo s premalo kompostiranim gnojem, težave z njimi bomo imeli tudi prva leta po tem, ko bomo iz travnika naredili njivo ali vrt. Zanje imamo dva pripravka: Sambucus nigra C30 in Thuja C30. Z raztopino zalijemo vrt, 6 – 8 globul na 10 l vode, spomladi aprila/maja, jeseni septembra/oktobra.

Deževnik – je škodljivec, ki to ni, zato se ga niti približno ne bomo lotili preganjati. Vsake toliko se med vrtičkarji oglasi vprašanje, kako se znebiti deževnikov, češ da delajo škodo med sadikami. Odgovor je zelo preprost: prvič, deževnik NI škodljivec, pač pa zelo zaželen prebivalec vrta, ki ga rahlja in bogati s svojimi izločki. In drugič – če ne želite, da se loti mlade solatke, ga nehajte stradati in prenehajte vrt spreminjati v sterilen laboratorij, brez živali, z izoliranimi rastlinami, oropan organskih snovi in mikroorganizmov … Deževnik se bo solatke lotil le, če ne bo imel res čisto nič drugega za pojesti. Na vrtu, zaščitenem z zastirko, bogato zasajenem z mešanimi kulturami, z rednim ali vsaj občasnim zelenim gnojenjem, obogatenim z domačim rastlinskim kompostom in bioogljem, deževniku na kraj pameti ne bo padlo, da bi se lotil vaših finih sadik.

Pravkar je izšel slovenski prevod knjige, ki je že izšla v francoščini, nemščini in angleščini in je v tujini uspešnica: Homeopatija za kmetijo in vrt Vaikunthanatha Das Kaviraja, pionirja homeopatije za rastline.

Knjigo lahko naročite v spletni trgovini Gajin vrt, po telefonu 040 325 939 ali mailu: bojca@gajin-vrt.com

Knjiga ima 252 strani in je velika ne le po znanju, pač pa tudi po dimenzijah (21 x 27 cm). Knjiga je leksikon znanja o homeopatiji za rastline, uporaben in praktičen priročnik, v katerem ni praznega besedičenja ali kopiranih resnic. Je avtorsko delo, ki je nastalo na temelju izkušenj in prakse pionirja uporabe homeopatije za rastline V. Das Kaviraja. Takšna je knjiga dragocen vir znanja in uporabna od prve do zadnje platnice.

S knjigo boste lahko sami zdravili rastline in zemljo. Pripravke, ki so navedeni v knjigi, lahko prav tako naročite v Gajin vrt.

Kratek pregled vsebine:

• celosten vpogled v to, kaj zdravje narave sploh je, kako ga ohranjamo, kako pa uničujemo;
• kaj so principi homeopatije, da boste znali uporabljati homeopatske pripravke, če boste to želeli;
• kako zdravimo s homeopatijo, iz česa in kako so pripravljeni homeopatski pripravki;
• osnove o prsti, o rastlinah;
• zdravljenje zaradi porušenega ravnovesja hranil;
• zdravljenje z rastlinami, ki so v dobrem sorodstvu;
• rastlinski škodljivci in homeopatski pripravki zanje;
• bakterijske, virusne in glivične bolezni;
• poškodbe …

Podrobneje lahko o knjigi preberete TUKAJ.

Jesen je pravi čas, da na svoj vrt dodamo eno od različnih vrst visokih gred (drži, več vrst jih je; v tem članku je predstavljena klasična visoka greda, ki je najbolj pogosta na naših vrtovih). Jeseni jo pripravimo zato, da se lahko do pomladi umiri in vzpostavi svojo posebno mikroklimo, primerno za pomladansko setev in sajenje. Marsikdo najprej naredi eno visoko gredo, ko pa ugotovi, s kakšnim veseljem na njej raste zelenjava, jih postavi več.

Kaj je visoka greda

Visoka greda je še ena od tehnik, ki jih je s pridom posvojila permakultura. Visoke grede so starodavna azijska kmetijska tehnika. Na Kitajskem se jih poznali in s pridom uporabljali že pred tisočletji. Visoke grede so v sonaravnem kmetijstvu začeli uporabljati tudi drugod po svetu, saj na njih z manj truda pridelamo več.

S pridelovanjem zelenjave na visokih gredah prihranimo prostor, dostop je lahek, zelenjava pa z veseljem uspeva. Zaradi višine so zelo primerne za starejše in gibalno ovirane ljudi. Organske plasti v sredini visoke grede med razkrajanjem oddajajo toploto, ta pa prija rastlinam, ki rastejo na površju. Poleg tega imajo dovolj hranil za bujno rast. Ideja je odlična še posebej za manjše vrtove, za kontaminirane podlage, nasploh pa zato, ker z njo prihranimo in koristno izkoristimo prostor. Pri pripravi s pridom porabimo različne odpadne materiale.

Prednosti visokih gred

Zlahka jih naredimo tudi na svojem vrtu, pa če je ta majhen ali velik. Ko so enkrat narejene, so trajne in jih s pridom uporabljamo vrsto let. Na vrt prinesejo številne prednosti:

• zaradi svoje sestave na njih tudi v obdobjih močnejših padavin ne more zastajati voda, zaradi katere bi zelenjava slabše uspevala;
• mukotrpno pomladansko lopatanje ali oranje ni več potrebno;
• na visokih gredah se spomladi zemlja ogreje prej kot na običajnih gredah, zato lahko začnemo sejati oziroma saditi prej;
• ker hodimo po potkah med gredami, zemlje ne moremo stlačiti ali poškodovati rastlin;
• zaradi zvišanih gred se nam pri delu na vrtu ne bo moglo zgoditi, da bi po nesreči stopili ali sedli na zelenjavo;
• delo je lažje tudi zato, ker se manj sklanjamo;
• visoke grede so lepe tudi na pogled.

Slabosti visokih gred

• zunanji rob grede (ob lesenem okvirju) je sušno področje
• visoka greda je lahko zelo drag projekt, če moramo sestavine kupiti
• deske in skale, ki omejujejo visoko gredo, predstavljajo idealna skrivališča za polže
• sčasoma se visoka greda posede in izgubi nekatere od svojih prednosti. Možni sta dve rešitvi: izprazniti vse snovi in jo zastaviti na novo, ali pa na vrh dodati kakovostno prst. Vendar stara visoka greda ne proizvaja več takšne toplote, kot jo je na začetku in je tako ena od njenih bistvenih prednosti izgubljena.

Priprava je pol uspeha

Najprej si naredimo načrt na papirju in pripravimo vse, kar potrebujemo za izdelavo visoke grede. Marsikdo za začetek naredi samo eno visoko gredo, nato pa na osnovi odličnih rezultatov ves vrt uredi na ta način. Bolje je začeti z eno, saj nas večina preceni svoje sposobnosti in podceni količine materiala in časa, ki ga potrebujemo za izdelavo visoke grede.

Izdelava visoke grede

Ko se lotimo izdelave visoke grede, pazimo, da ni preširoka. Sredina grede mora biti zlahka dosegljiva, ne da bi stopili na gredo. Široka naj bo okrog 120 (največ do 150 cm) in visoka 90 do 120 cm. Dolžina je poljubna. Postavimo jo v smeri sever-jug, da bo enakomerno osončena. Oblika je lahko pravokotna, kvadratna, trikotna, v obliki polmeseca… oblika je odvisna od razpoložljivega prostora in naše domišljije. Potke med gredami naj bodo široke vsaj 30 cm, še bolje 45 cm.

S količki in vrvicami označimo prostor, na katerem bomo postavili visoko gredo, nato pa z lopato odstranimo rušo. S pomočjo lopate režemo kvadratne kose in jo zlagamo na kup. To je pomembno zato, ker jo bomo ponovno uporabili. Kamne, ki jih izkopljemo pri tem delu, prav tako zlagamo na kup. Kasneje bomo z njimi tlakovali poti med gredami.

Potrebujemo lesen okvir, ki ga lahko naredimo sami ali kupimo. Les ne sme biti premazan s strupenimi snovmi. Če ga želimo zaščititi, ga namažemo z lanenim oljem in postavimo na temelje iz betonskih kvadrov, da ne gnije v tleh. Kupljene visoke grede so precej drage. O strošku je smiselno razmisliti, ker les ni trajen material, še posebej hitro propade mehak in nezaščiten les.

Navodila za pripravo visoke grede:

• travno rušo odstranimo in shranimo v bližini, nato na to mesto položimo kupljen okvir ali ga sestavimo sami iz desk, tramov, zidakov itd.
• v izkopan prostor zložimo olesenele odpadke, narezane šibe (za drenažo, plast naj bo visoka do 50 cm).
• nanjo položimo izrezane kose trate, obrnjene narobe
• plast vlažnega listja, še bolje listovke
• tanjšo plast neoprane ovčje volne
• 5 cm zemlje
• 5 cm komposta
• na koncu še 25 cm vrtne zemlje, ki ji dodamo Biooglje kompleks (250 g do 1 kg na m2)

Naredimo jo jeseni, da se do pomladi sesede, umiri in pripravi na sejanje semen in sajenje rastlin.

Metodo Kitajskih dvignjenih vrtov kot vse dobre ideje najdemo na vseh koncih sveta, zato ima še dve drugi imeni: Francoska intenzivna metoda in Biodinamična francoska intenzivna metoda. Zelo priljubljena je na Kitajskem (kjer ima najdaljšo, večtisočletno tradicijo), v Franciji in v ZDA (kamor so jo prinesli Evropski in Kitajski priseljenci).

Za vse s polži okužene vrtove je ta metoda boljša od metode visokih gred, kjer se lahko polži skrijejo v okvirjih in zidovih. Razlika med Kitajskimi dvignjenimi vrtovi in Visokimi gredami (Hugelkultur) je tudi v tem, da grede na Kitajskih dvignjenih vrtovih z leti rastejo, medtem ko se visoke grede sčasoma posedajo.

Po tej metodi pridelamo do 4 x več, kot če gojimo zelenjavo v vrstah na klasičnih gredah, po začetni pripravi pa imamo tudi veliko manj dela. Kitajska metoda intenzivnega vrtnarjenja je zasnovana tako, da kar najbolje izkoristi zrak, zemljo in vodo ob najmanjšem možnem vložku dela. Ko so Kitajske dvignjene grede enkrat zasnovane, so trajne. V njih nikoli ne zastaja voda, ni jih treba orati ali lopatati. Ker se segrejejo hitreje, kot okoliška področja, lahko vanje sadimo in sejemo prej.

ZELO POMEMBNO!
Hoditi smemo samo po potkah med gredami, nikoli ne stopimo na gredo, da ne potlačimo zemlje. Korenine tako ostanejo nepoškodovane in zlahka rastejo, grede pa ostanejo zračne (kar olajša delo bakterij, ki fiksirajo dušik iz zraka, da ustvarjajo hranilne snovi iz zraka v zemlji).

Kitajci so za pripravo in obdelovanje svojih dvignjenih vrtov izumili celo paleto orodij – za vsako delo posebej – a tudi če vsega tega nimamo, bomo Kitajsko dvignjeno gredo zlahka naredili že z lopato, vilami in  grabljami.

Greda je lahko široka samo toliko, da lahko z roko zlahka dosežemo njeno sredino. Kitajske grede so običajno široke od 1,2 do 1.5 m in pravokotne. Vendar pa so lahko tudi kvadratne, trikotne, v obliki polmeseca ali kakršnekoli oblike, da je prostor kar najbolje in kar najlepše izkoriščen (ker je tudi všečnost očem pomembna).

KAKO PRIPRAVIMO KITAJSKO DVIGNJENO GREDO

1. Širina grede je od 1,2 do 1,5 m, dolžina pa od 3 do 6  m. Premajhne grede ne omogočajo dovolj stabilne mikroklime, zato, če le lahko, ne delamo manjših oziroma krajših gred.
2. V tla zapičimo štiri kole, da označimo, kje bodo vogali grede. Okoli kolov lahko napeljemo še vrvico, da bo delo lažje.
3. Po gredi nikoli ne hodimo brez podlage, tudi med njeno pripravo ne. Med delom stojimo na deski ali leseni plošči, da se teža enakomerno porazdeli po večji površini in ne tlačimo zemlje s čevlji.
4. S ploščatimi vilami zrahljamo tla in jih rahlo dvignemo.
5. Morebiten plevel odstranimo s čim več koreninami. Med delom odstranjujemo kamne in korenine. Kamne shranimo za tlakovanje poti.
6. Po gredi potresemo obogateno biooglje (Biooglje kompleks, od 250 do 1000 g na m2; količina je odvisna od tega, v kakšnem stanju je zemlja – rodovitno z bioogljem ohranjamo rodovitno, iztrošeno moramo pozdraviti).
   Primer
   3 m dolga greda : potrebujemo od 1,125 kg do 4,5 kg Biooglja kompleks
   6 m dolga greda: potrebujemo od 2,25 do 9 kg Biooglja kompleks.
7. Po tleh potresemo plast kompostiranega gnoja ali komposta (Francozi najraje uporabijo konjski gnoj).
8. Začnemo kopati jarek (na eni od krajših stranic grede). Jarek je širok in globok po 25 cm.
9. Zemljo, ki smo jo izkopali, damo v samokolnico ali vedra.
10. Zemljo na dnu izkopanega jarka globoko zrahljamo s ploščatimi vilami.
11. Poleg prvega izkopljemo naslednji jarek. Izkopano zemljo stresamo v prvi jarek.
12. Ko je drugi jarek izkopan, zemljo na dnu jarka prerahljamo s ploščatimi vilami.
13. Nadaljujemo s kopanjem jarkov, dokler ne pridemo do konca grede. V zadnji jarek nasujemo zemljo iz samokolnice ali veder.
14. Zemljo s področij, kjer bodo potke med gredami, nasujemo na vrh grede. Potke tlakujemo s kamni, ki smo jih med delom izkopali.

Kaj je še pomembno …

Grede prelopatamo samo prvič, nato nikoli več. Gnoj ali kompost naslednje leto potresemo samo po vrhu grede, lahko ga dodamo v sadilne jarke in jame, ostalo delo prepustimo rastlinam in deževnikom. Zelo pomembno je, da po gredi nikoli ne hodimo, ne mi, ne kdorkoli drug, saj bo sicer ves trud zaman! Zemljo moramo ohraniti rahlo, živo in zračno. Poti med gredami naj ne bodo preozke. Avtorji svetujejo vsaj 30 cm široke. Še bolje je imeti širše potke, saj za vožnjo s prikolico potrebujemo potke, široke vsaj 45 cm.

Kako sadimo?

Na Kitajske dvignjene grede sadimo rastline v gnezda ali v trikotnike. Tako nastanejo tesno zasajene diagonalne vrste. Tudi to je eden od razlogov, da na teh gredah pridelamo do 4 x več kot na običajnih klasičnih vrtnih gredah. Večina rastlin ima raje rahlo prst, kot pa zbito. Izjema so križnice in čebula. Njim ugodimo tako, da jih posadimo nekoliko globlje in prst po sajenju potlačimo z rokami.

Primeri sajenja za gredo, ki je na vrhu široka 90 cm*:
– v eno vrsto sadimo: kumare, cukete, buče;
– v dve vrsti sadimo: zelje, brokoli, paradižnike, paprike, jajčevce, grah, fižol, koruzo;
– v štiri vrste sadimo: česen, por, mlado čebulo.

*v širšo gredo lahko posadimo sorazmerno več vrst zelenjave

Poglejte še posnetek priprave Kitajske dvignjene grede:

Nazaj 

Bolezni paradižnikov so zadnja leta že kar stalnica. Mnogim so paradižniki tudi letos žalostno propadli, še preden bi na njih lahko dozoreli plodovi. Bolne paradižnike lahko pozdravimo s homeopatskimi pripravki za rastline (za plesen uporabljamo Carbo vegetabilis in Natrium sulphuricum), če le rastline niso že povsem uničene od plesni. Še bolje je seveda, če paradižnike preventivno zaščitimo zgodaj spomladi. Za zaščito pred plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum, za dodajanje toplote v hladnih in deževnih pomladnih dneh pa uporabimo Belladono.

Alternativa za vse, ki so se naveličali stalnih borb z boleznimi pa je, da na vrt posadijo nekaj sadik tomatila. Tomatilo dobesedno pomeni majhen paradižnik, a dejansko to ne drži povsem. Tudi tomatilo je razhudnik in zato sorodnik paradižnika, vendar pa z njim ni v tesnem sorodstvu. Bližje kot paradižnik mu je perujsko volčje jabolko.

Tomatilo izvira iz Mehike. Prvi so ga začeli gojiti Azteki 800 let pred našim štetjem, zato je ena od najstarejših kulturnih rastlin. Danes še vedno gojimo obe vrsti, ki so ju gojili Azteki:  Physalis ixocarpa ima velike (do 6,5 cm v premeru) zelene plodove s svežim, rahlo limonastim okusom, ki postanejo, ko so prezreli, bledo rumeni. Physalis philadelphica pa ima manjše in rahlo sladke vijoličaste plodove velikosti frnikole.

Plod tomatila zraste obdan s kot papir tankim lampijončkom. Pripravljamo ga podobno, kot paradižnik. Za razliko od paradižnika pa tomatilo napada le malo škodljivcev in bolezni. Ker ga je tudi zelo lahko gojiti in je zelo rodoviten, ga je smiselno posaditi na vrt. Gojenje tomatilov je primerno tudi za vrtnarje začetnike. Tomatilo je vsestransko uporaben, jemo ga surovega ali kuhanega. Iz njega lahko naredimo tudi različne shranke, npr. zelo znano zeleno omako (salsa verde) z rahlim svežim okusom po limoni.

Na sliki: tomatilo cveti in zori konec oktobra (Gorenjska, okolica Kovorja)

Vzgoja sadik in sajenje

Seme za lastne sadike posejemo v lončke 6 do 8 tednov, preden jih posadimo na vrt. S tomatili ravnamo enako kot s sadikami paradižnikov, ki jih na prosto sadimo po 15. maju. Pred sajenjem jih postopoma utrjujemo zunaj. Posadimo jih globoko, ker iz zasutih stebel poženejo dodatne korenine. Tudi potaknjence lahko delamo, enako kot pri paradižniku, iz odrezanih zalistnikov ali vejic.

Tomatilo zraste do 1,2 metra v višino in vsaj toliko tudi v širino, zato mu moramo zagotoviti dovolj prostora. Če tomatilov ne bomo pridelovali za ozimnico, bodo dovolj že dve do štiri rastline. Tomatili so zelo rodovitni; plodovi bodo zoreli vse do prve zmrzali. Ustreza jim zastirka – z njo bodo tla ostajala bolj enakomerno vlažna, pa tudi plevela bo manj.

Kam ga posadimo

Posadimo ga na del vrta, kjer bo imel vsaj 8 ur sončne svetlobe na dan. Zemlja mora biti dobro odcedna in srednje rodovitna. Ima manjše zahteve po hranilih, kot paradižnik, a ker je sorodnik jajčevcev, paprike in paradižnika, povsem skromen vseeno ni. Najtežje prenaša težko, mokro prst, v kateri voda zastaja. Pred sajenjem v sadilno jamico natresemo nekaj pesti kakovostnega komposta. V vrtovih s težko ilovnato zemljo je za tomatile bolje pripraviti visoko gredo.

Opora

Tomatilo je sicer lažji od paradižnika, zato ne potrebuje tako močne opore, vendar povsem brez nje ne bo šlo. Z rastjo v kletki ali ob palici bo rastlina bolj zdrava, saj se bo lažje zračila, pa tudi polži in drugi škodljivci bodo težje prišli do nje.

Opraševanje

Za razliko od paradižnikov tomatilo za uspešen pridelek potrebuje opraševalce (npr. čebele). Zato na vrt posadimo vsaj dve rastlini. Ker so na vsaki rastlini tako moški kot ženski cvetovi, bo tudi ena sama rastlina obrodila. Vendar pa bo plodov dosti manj, saj je z navzkrižnim  opraševanjem tomatilo bolj rodoviten.

Pobiranje

Prve plodove bomo lahko začeli nabirali 75 do 100 dni po sajenju. Tomatili so zreli, ko plod napolni papirnato košarico, da ta morda že rahlo poči, barva plodu pa je močno zelena (rumena barva pomeni, da je plod prezrel).

Shranjevanje

Tomatile skladiščimo neoluščene na hladnem do enega tedna, v hladilniku pa do treh tednov. Še preden jih jeseni uniči zmrzal, tomatile populimo z vrta in jih obesimo z glavo navzdol v zavetju (npr. v neogrevani garaži). Postopoma bodo dozoreli in se še zelo dolgo ohranili. Plodove lahko tudi zamrznemo: odstranimo papirnate lupinice, jih operemo, in v vrečki damo zamrznit.

P.S. Poročilo z vrta

Letos sem imela tomatile na vrtu prvič, za poskus samo nekaj sadik, ki sem jih vzgojila iz semen s permakulturnega posestva. Glede na to, kako dobro so se odrezali, jih bom drugo leto imela še precej več. Najprej sem (sredi maja) na parceli posadila samo enega, nekaj kasneje še štiri tomatile. Dve sadiki sta občepeli na balkonu (jaz pa pozabila, kaj sem sejala, ter se spraševala, kaj neki je to za en plevel … skoraj bi šli na kompost :), dve sem vzgojila iz zalistnikov najstarejše.

Zanimivo je tole: z najstarejšo rastlino je zdaj že skoraj konec; vidno propada, počasi, a zanesljivo. Le še nekaj plodov sem lahko pobrala. Mlajše, kasneje posajene, in celo te iz zalistnikov, pa so sredi oktobra močne, zdrave in polne lepih plodov. Resda so manjše, kot najstarejša, ki je lahko najbolj uživala vroče poletno sonce, a so še sedaj polne plodov. Vsaj pol kilograma sem jih nabrala, pa še bodo. Vse do prve slane.

Plodovi, ki jih nisem uspela prestreči, so popadali na tla in zgnili. Iz njih bodo naslednje leto na njivi pognali novi mladi tomatilčki. Le pravočasno jih bom morala opazit in zaščitit ter jim dati oporo, da ne bo kdo stopil nanje.