Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Jesenska skrb za rodoviten vrt naslednjega leta

Proti koncu sezone postaja vrtna prst čedalje bolj utrujena in izčrpana (kar dejansko pomeni, da umira). Hranilne snovi iz prsti so za svoj razvoj porabile rastline, medtem pa je prst spiral dež, jo bičal veter in peklo močno sonce. Ko smo pridelek obrali, pobrali in izpulili, smo skupaj z njim z vrta odnesli tudi vitalne snovi, ki ga je prejel iz prsti. Brez njih pa prst ne more podariti novega življenja. Dodaten dejavnik, ki močno poslabša stanje prsti, so čedalje bolj skrajne vremenske razmere.

Da bo vrtna zemlja vsako leto rodovitna, močna in zdrava, ji redno dodajamo kompost iz rastlinskih virov in obogateno biooglje. Komposta iz živalskega gnoja ne dodajamo vsako leto. Če že, je dovolj vsakih nekaj let.

Ne hranite rastlin, nahranite prst!

Vse, kar na vrtu vidimo zrasti, je zrcalni odsev vsega tistega, česar ne moremo videti s prostim očesom: življenja in vitalnih snovi v prsti pod našimi nogami. Zato je hranjenje rastlin z gnojili tekma na kratke razdalje – če želimo dolgoročen uspeh, moramo nahraniti prst.

Umetna gnojila?

Ko govorimo o tem, da je nujno nahraniti vrt, imamo v mislih to, da v prst dodamo naravna hranila organskega izvora z dolgotrajnim delovanjem. Učinek sintetičnih gnojil je kratkotrajen in enostranski. Umetna gnojila ne izboljšajo strukture vrtne prsti in večina se jih spere v globlje plasti. Učinek umetnih gnojil na vrtno prst lahko primerjamo z učinkom hitre prehrane na človeško telo. Sprva nam godi, okus se nam zdi dober, za kratek čas nas potolažijo in nam potešijo lakoto – na dolgi rok pa je hitra prehrana enako pogubna za naše zdravje, kot so umetna gnojila za zdravje prsti.

Obstajajo trije načini, kako nahranimo in trajno izboljšamo vrtno zemljo:
Rastlinski kompost, Obogateno biooglje in Zeleno gnojenje

Rastlinski kompost
Ne glede na to, ali ga pripravimo sami, ali ga kupimo že pripravljenega, je kompost odličen način za izboljšanje prsti. Kompost je za zemljo to, kar je zdrava prehrana za človeško telo. Zemlji doda različne organske snovi, ki so temelj življenja, mikroorganizme in hranila in jo tako vitalizira in nahrani. Druga prednost komposta je v tem, da z njim koristno porabimo vrtni zeleni odpad, plevele, ostanke pri obrezovanju in košnji trave in kuhinjske odpadke. Pozorni pa moramo biti na dejstvo, da se lahko njegova hranilnost zelo spreminja, ker je odvisna od tega, iz katerih snovi je pripravljen. Kadar je prst na vrtu ob koncu poletja precej osiromašena, je smiselno poleg domačega komposta dodati še kakovosten ekološki kompost in obogateno biooglje. Za razliko od živalskega gnoja lahko zrel rastlinski kompost dodamo v prst kadarkoli, ne le jeseni. Plitko ga vkopljemo v tla, lahko pa ga tudi posujemo po površini prsti. Smiselno je, da ga zaščitimo z zastirko, ker s tem zaščitimo njegove prebivalce (od najmanjših, mikroorganizmov, do večjih, npr. deževnikov). Če letos še niste pridelali dovolj svojega komposta, uporabite kupljenega. Kompost v prst dodate tako, da zmešate 1 del komposta s 3 deli prsti, ali pa da ga potresete po gredah v debelini 2 do 5 cm.

Biooglje, obogateno z mikroorganizmi in dodanimi minerali
Velika prednost biooglja je, da v prsti vsaj naslednjih 50 let, lahko pa do 1000 let. Poleg tega zadržuje vlago, zato je potrebno vrt manj zalivati,  spremeni strukturo peščene in glinene prst v rodovitno in humusno prst, zagotavlja varen dom koristnim mikroorganizmom, vzpodbuja razvoj mikorize in privablja deževnike, nevtralizira učinek kislega dežja, nase veže težke kovine in tako poveča varnost prsti ter zelenjave, ki zraste v njej.

Biooglje nastane ob dehidraciji biomase pri visokih temperaturah in ob odsotnosti kisika v postopku, imenovanem piroliza. V osnovi je biooglje porozna kepa ogljika, ki jo je treba, da bomo dosegli to, kar bi radi (povečano rodovitnost, manjše izhlapevanje in večjo stabilnost), najprej “aktivirati”, kar pomeni, da biooglje naselimo s koristnimi mikroorganizmi. V t.im. obogatenem biooglju (Biooglje – aktivator zemlje) so ti že naseljeni. Biooglje si lahko predstavljamo kot gobi podobno strukturo z milijoni majhnih prostorčkov, ki takoj, ko se pokaže priložnost, iz okolice vsrkajo vse razpoložljive dobrote (= hranilne snovi) in vlago. Biooglje ni gnojilo, pač pa v prsti deluje kot sprožilec življenja. Biooglje se napolni s hranili in vlago, v njegovih porah pa se v ugodnem okolju naselijo in nato z veseljem množijo glive in mikroorganizmi, pomembni za živost tal. Tudi v mikrosvetu se tako kot v makrosvetu organizmi ločijo na plenilce in na plen. Med plenom so številni zelo koristni, in tem prostorčki, v katere se lahko zatečejo, pridejo zelo prav. In ko takšno, napolnjeno biooglje dodamo zemlji, jo s tem obogatimo. Od tu torej izvira povečana rodovitnost prsti, ki smo ji dodali obogateno biooglje.

Zeleno gnojenje ali zeleni podor so rastline, ki jih posejemo z namenom, da nam bodo obogatile tla (lahko pa jih ob tem seveda nekaj tudi pojemo). Z njimi tla razrahljamo, jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom ter zaščitimo pred vremenom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Z zelenim gnojenjem ustvarimo rastlinski kompost neposredno tam, kjer ga najbolj potrebujemo – na vrtnih gredah. Posejane rastline tla razrahljajo in jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Ko rastline za zeleno gnojenje zrastejo, vsekakor pa še preden gredo v cvet, jih vdelamo v zemljo, kjer počasi propadejo. Lahko jih tudi porežemo ali pokosimo. Pokošene dele odložimo na kompost ali jih porabimo za zastirko. Gredo zrahljamo približno 10 cm globoko. Moteče večje koreninske sisteme izpulimo in odložimo na tla. V tla dodamo še domači ali kupljeni kompost in posadimo ali posejemo izbrano zelenjavo. 

Na gredo lahko takoj posejemo ali posadimo novo kulturo. Zelenega gnojenja ne izvajamo le jeseni, ob koncu visoke rastne sezone, lahko tudi kadarkoli med njo. Zeleno lahko vrt pognojimo med dvema kulturama, kadar vemo, da bo greda nekaj tednov prazna, enako kot po koncu pridelave, konec poletja ali ob začetku zime. 

Izbiramo med takimi, ki čez zimo propadejo in jih vdelamo v tla že zgodaj spomladi. Rastlin, primernih za zeleno gnojenje, je zelo veliko: rastline iz družine križnic, rž, grah, volčji bob,  bob, lucerna, deteljo, oljna repica, ogrščica, ajda, špinača, sončnice, ognjič, motovilec, gorčica. Prezimna žita, prezimne križnice in metuljnice prezimijo, spomladi jih lahko pustimo na vrtu še nekaj časa. Tako so predposevek zelenjadnicam, ki pridejo na gredo za njimi poleti in jeseni. Vmes jih požanjemo.

Aktualen septembrski nasvet: sedaj je idealen čas za setev špinače. Posejte jo po vsem vrtu. Do pomladi jo boste pojedli bodisi vi, bodisi vaš vrt :).

Priporočeni izdelki:

Posted on by

Kako določimo idealno mesto za rastlino

(nadaljevanje članka Razseljeni vrt)

Najugodnejši prostor za rastlino lahko določimo tako, kot je to počel Masanobu Fukuoka (1913 – 2008), japonski filozof in kmetovalec. Uporabljal je staro metodo, ki so jo uporabljali že v antiki: semena je zmešal z glino in iz nje oblikoval kroglice, ki jih je jeseni razmetal po zemlji, prepričan, da si bodo rastline same določile najbolj ugoden prostor.

Fukuoka je dobil zamisel o naravnem kmetovanju, ko je bil star približno 25 let. Nenadoma ga je prešinilo, da je narava popolna točno takšna, kot je. Težave nastanejo takrat, ko jo človek poskuša izboljšati in izkoristiti izključno v svoj prid. Ko se je lotil udejanjanja svoje zamisli, najprej ni vedel, kako bi začel. Namesto da bi se vprašal, kaj bi lahko storil, se je raje vprašal, česa morda ne bi več počel oziroma kaj bi lahko opustil. Ko se je nekoč sprehajal mimo polja, na katerem so nekoč sadili riž, potem pa je bilo že nekaj let opuščeno, je opazil, da so med travami in ostalimi rastlinami rasle zdrave in močne sadike riža. Riž je začel sejati jeseni namesto spomladi, tako kot se to dogaja v naravi. Namesto, da bi njive preoral in se tako znebil plevela, je plevel nadzoroval z belo deteljo in zastirko iz ječmenove slame. Takoj, ko je dosegel, da so na poljih dobile majhno prednost njegove rastline, se je v delo narave vmešaval samo, če je bilo to res potrebno oziroma čim manj. 

Za pokrovne rastline je uporabil več kot 20 različnih rastlin in se odločil za belo deteljo, ki je učinkovito preprečila rast plevelu in v tla vnesla dodatni dušik. Zelenjavo je gojil v sadovnjaku s citrusi. Pustil je, da se je narava odločala sama, zato je med drevesa posejal različna semena brez pravega reda. Tako so si rastline lahko same izbrale zanje najbolj ugodno lego in pogoje. S svojo odločitvijo so ga pogosto presenetile. Zelenjavi je pustil, da se je zasejala sama in sčasoma postala čedalje močnejša ter podobna svojim divjim prednikom.

Fukuoka je imel na svojem posestvu različna območja, kar je značilno tudi za permakulturo. V prvem območju je zelenjavni vrt, ki je najbližje hiši. Obdelan je na tradicionalen japonski način. Kuhinjske odpadke vkopljejo v grede, z zelenjavo kolobarijo, kokoši pa se prosto sprehajajo po vrtu. V drugem območju so polja z žitom in ječmenom, ki jih zastirajo s slamo in bogatijo z živo zastirko iz bele detelje. Na ta način je prst vsako leto bolj živa in bogata. Tretje območje predstavlja sadovnjak s citrusi, grmovnicami in visokimi okrasnimi drevesi. Visoka drevesa zadržujejo dušik v prsti in skrbijo, da je prst tudi v globini močna in živa. Tla so pokrita z različnimi rastlinami, zelišči, zelenjavo in belo deteljo. Tudi tukaj se kokoši lahko prosto sprehajajo. Četrto območje so okoliški gozdovi, kjer rastejo  gobe, divja zelišča in zelenjava, kjer se prosto sprehajajo divje živali.

Ko določam, kam bi dala koga, sledim temu, kar že vem o potrebah rastlin, še bolj pa izkušnjam in njihovemu zgledu. Slednji me pogosto preseneti, a se ne ubadam preveč z razumsko logiko – bolj me zanima njihova, rastlinska. Če ustreza njim, pa četudi se meni to ne zdi povsem logično, ubogam in sledim. One že vedo 🙂

Še ena prednost: če imamo npr. paradižnike na različnih mestih bo manj verjetnosti, da bodo vsi zboleli in podlegli bolezni.

Na sliki je paradižnik, ki se je sam zasejal med milijon zvončke. Od vseh, ki sem jih letos imela na vrtu (v dvignjeni gredi) in v visokih gredah pod otroškim balkonom na južni steni hiše, je bil ta najbolj zdrav. Še danes, ko to pišem (23.9.2020), na njem zorijo paradižniki. Sklep je povsem logičen: naslednje leto bo na njegovi bližnji lokaciji, pod nadstreškom na vzhodni strani hiše, v loncih rastlo nekaj njegovih sorodnikov.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo največ dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Razseljeni vrt (ali: Vrt po meri rastlin)

Ko gre za rastline, je pomembno, da poznamo in upoštevamo njihove potrebe. Te so lahko splošno znane in zlahka prepoznavne (npr. potrebe po svetlobi, toploti, vlagi – tabele potreb rastlin najdete v vsakem vrtnarskem priročniku), pa tudi manj očitne, na prvi pogled nevidne. Ko slednje razumemo, se nam zdijo povsem logične, dokler pa zanje ne vemo, se nam zdi, da se rastline obnašajo zelo nenavadno.

Od tega, kako zelo dobro se bo rastlina počutila, je odvisna njena uspešnost.  Če njenih potreb ne poznamo ali jih celo zavestno ne upoštevamo, lahko pomembno zmanjšamo uspešnost rastlin in s tem, kadar gre za zelenjavo, sadje in žita, tudi pridelek.

Eno takšnih učnih lekcij mi je pred leti dala buča, ki je rasla na robu vrta. Ker nisem želela, da bi plezala čez pot in se nato spustila po pobočju proti jugu (tam bi mi bila napoti in ni se mi dalo plezati po bučke po klancu navzdol in navzgor), sem jo vztrajno prekladala proti zahodu in vedno znova poskušala usmeriti nazaj na ravnino vrta in v območje grede. Tako sva se nekaj časa šli: jaz sem jo preložila nazaj, ona pa je ob prvi priliki poskušala spet splezati po svoje. Ker nobena od naju ni hotela popustiti, sva bili zaradi najinega pričkanja na koncu obe na slabšem: ker je morala veliko svoje energije porabiti za preusmerjanje rasti, ji je je zmanjkalo za to, da bi imela kaj dosti plodov. 

Iz najinega prepira sem se naučila nekaj pomembnega: prepirati se z rastlinami je nesmiselno početje. Nemogoče je, da bodo zelo uspešne, kadar za to nimajo najboljših možnih  pogojev. Mislim, da se o tem vsi brez izjeme strinjamo.

Če pogledamo, kakšni so običajno naši vrtovi, pa opazimo, da zgoraj opisane logike v praksi ne upoštevamo. Za zelenjavni  vrt običajno določimo enoten del parcele nekje ob hiši in pričakujemo, da se bodo vse rastline, ki jih bomo tam gojili, počutile odlično. Kar seveda ne more povsem držati, saj imajo rastline, ki jih gojimo za prehrano, zelo različne potrebe. Pomislite samo na primerjavo med špinačo (ki ne prenese poletne vročine) in paradižnikom (ki, kot vse plodovke, močno potrebuje toploto).

Morda pa ideja enega enotnega vrta ni edina možna rešitev. Zakaj le bi morale vsa zelenjava rasti samo na enem koščku zemlje? Zakaj ne raje tam, kjer je zanjo najbolj ugodno?

V praksi sem “razseljeni vrt” preizkusila v zadnjih dveh letih in mislim, da ga bom kar obdržala. Z njim ni nič več, kvečjemu manj dela, saj so rastline bolj uspešne, zato manj bolne in tudi škodljivcev je manj. Tudi njihova lepota (tako je, tudi rastline, ki jih imamo “samo” za zelenjavo, so zelo lepe) pride veliko bolj do izraza. Ste že kdaj res dobro pogledali, kako čudovite cvetove ima buča, kako lepi so drobni živobarvni cvetki laškega fižola ali kako različni so odtenki zelene pri listnati zelenjavi?

Razseljeni vrt sem oblikovala takole:

– ob južni steni hiše smo postavili tri visoke grede za paradižnik, paprike, vzgojo sadik (vzgojila sem množico krasnih kolerabic), nekaj solate in zelje. Na osnovi dobrih izkušenj bosta naslednje leto tam postavljeni še dve. Južna stena hiše je prostor v zavetju, zid hiše se čez dan dodobra segreje in toploto oddaja tudi ponoči, kar predstavlja na 600 m n.m.v. in v objemu gozda pomemben dodatek k ugodnim pogojem za rast paradižnikov. Slabost teh visokih gred je edino ta, da stojijo pod balkonom in jih dež težje doseže, zato je treba skrbeti za zadostno zalivanje;

– hokaido buče rastejo v betonskih koritih ob zahodni steni hiše, pri izhodu iz pralnice, skupaj z ognjičem, okrasnim makom in kapucinkami. Idealno lokacijo zanje sem odkrila po naključju, ko sem sredi zime v korito odložila nagnito hokaidko, spomladi pa v njem našla množico sadik;

– fižol preklar se vzpenja po preklah, postavljenih v obliko vigvama na zahodu parcele, ob robu sadovnjaka. Lani je bil vigvam en, letos so že trije. Travniška zemlja je za fižol, ki, kot gotovo veste, ne mara pognojene zemlje, dovolj močna. Obogatila sem jo zgolj z obogatenim bioogljem (ki že vsebuje mikroorganizme in hranila), ki sem ga nasula v sadilne jame in jarke. Zahodna lega fižolu zelo odgovarja. Lani je bil pridelek velik. Upam, da bo letos enako;

– na vzhodu parcele je še vedno prvotni zelenjavni vrt, a nič več “na tleh”. Plast rodovitne zemlje je tu namreč zelo tanka in leži na laporni osnovi, zato se vsa dodana hranila zelo hitro izgubijo. Zdi se, kot bi jih tla sproti pojedla. Pogoje za rastline sem močno izboljšala s postavitvijo nekaj visokih gred in ene velike dvignjene grede. Tu raste solata (za vsakdanjo rabo jo obtrgujemo, zato je približno 10 sadik različnih sort solate povsem dovolj), por, grah, korenček in rdeča pesa, brokoli, ohrovt, nizek fižol, pa še nekaj paprike, kumar, paradižnika in različnih buč. V primerjavi s tistimi, ki rastejo v visokih gredah ob južni steni hiše, so plodovke tu skromnejše, manj košate, a kljub temu lepo uspevajo.

– na severnem robu parcele, pod veliko divjo češnjo, smo postavili delno odprt okvir iz palet, ki služi kot kompostnik za nakošene koprive, gabez, različne cvetlice, plevele in travo z vse parcele. V prijetni senci pod drevesom se rastlinski material počasi spreminja v kompost, s katerim bom pozno jeseni ali zgodaj spomladi dopolnila visoke grede. Kompostnik za kuhinjske odpadke, ki jih mešam z odpadnim rastlinskim materialom z vrta in listovko iz gozda, stoji ob nadstrešku na vhodu na vrt. Pokrit je s kosom kartona, ker se v vlažni temi material veliko hitreje predeluje v kompost;

– osamljeni paradižnik raste skupaj z odcvetelimi milijon zvončki v okrasnem loncu ob vhodu v vetrolov, na severo-vzhodni točki hiše. Zasejal se je sam, ne vem sicer, kako, a mu lega zelo odgovarja in že lepo cveti. Pomaga mi testirati prostor – če bo uspešen, bo tukaj naslednje leto še kdo :).

Naslednjič: Kako določimo idealen prostor za rastlino?


Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Glivične bolezni letošnjega poletja

Vroče, vlažno, hladno, mokro … Čez pokrajino se vleče megla, iz katere rosi; ko se nebo zjasni in pokaže sonce, tla obsijejo močni poletni sončni žarki. Nič čudnega ni, da je letošnje poletje polno glivičnih bolezni, oslabljenih rastlin pa se z veseljem lotijo še škodljivci.

Osnova vsega so tla, in vse napake, ki smo jih naredili v zvezi z njimi, se sedaj pokažejo še močneje. Bolne rastline nas opozarjajo, da ne smemo pozabiti na dohranjevanje tal, vendar ne spet z živalskim gnojem, pač pa z nevtralnim Bioogljem – aktivatorjem zemlje, ki povrne zemljo nahrani in hkrati nevtralizira kislo okolje, ki ustreza glivicam in plesnim. Na ta način najlažje in najhitreje okrepimo rastline, ki že ali pa šele bodo rasle pri nas.

Če pa je bolezen že tu in še ni čas, da bi pobrali pridelek, se lotimo zdravljenja rastlin:

FIŽOLOVA RJA

Za fižolovo rjo uporabimo homeopatski pripravek Aconitum (poglejte TUKAJ).

PEPELASTA PLESEN NA BUČKAH

“Sedanje vremenske razmere so ugodne za razvoj in širjenje pepelovk na raznih vrstah buč, bučk in kumar. Bela do sivkasta prevleka, ki se pojavi na zgornji strani listov, lahko v ugodnih razmerah preraste celo listno površino in povzroči predčasno sušenje in propadanje listov.”

Za varstvo buč, bučk, kumar, dinj in lubenic uporabite Cuprum metallicum, Natrium sulphuricum, Silicea,  Sulphur, Thuja.

KUMARNA PLESEN

»Vremenske razmere so v zadnjih dneh, ko so padavine pogostejše in temperature nekoliko nižje, ugodne za razvoj in širjenje kumarne plesni na kumarah in drugih vrstah iz skupine bučnic. Znamenja bolezni smo že opazili na kumarah na prostem.«

Proti kumarni plesni na kumarah in bučkah uporabite Cuprum metallicum, Natrium sulphuricum, Silicea,  Sulphur, Thuja.

BOLEZNI VINSKE TRTE

“Razmere za okužbe s peronosporo vinske trte so še vedno ugodne, zato vinogradnikom svetujemo nadaljevanje preventivnega varstva.
Nevarnost za pojav oidija vinske trte je velika, zato vinogradnikom svetujemo pozornost pri izvajanju preventivnih ukrepov in doslednem izvajanju opravil. V fazi dotikanja jagod, je čas, da grozde zavarujete pred okužbo s sivo grozdno plesnijo – botritisom. Pomembno je, da škropljenje opravite preden se jagode v grozdih strnejo.”

Za varstvo pred peronosporo vinske trte uporabite Cuprum metallicum, Belladonna, Thuja, Fcomp viticulture.

Za varstvo pred oidijem vinske trte Cuprum metallicum, Thuja, Fcomp viticulture.

Za varstvo pred botrytisom uporabite Fcom viticulture.


 BOLEZNI PARADIŽNIKOV

Paradižnikova plesen in črna listna pegavost

“Pridelovalce paradižnika na prostem opozarjamo, da so sedanje vremenske razmere s pogostejšimi padavinami ugodne za razvoj in širjenje krompirjeve (paradižnikove) plesni. Priporočamo, da mlade rastline zavarujete, saj je v nasprotnem primeru tveganje za okužbe zelo veliko. Poskrbite tudi, da bodo nasadi paradižnika čim bolj zračni in redno odstranjujte zalistnike.  Razmere so ugodne tudi za razvoj črne listne pegavosti na paradižniku. Priporočamo pregledovanje rastlin.”

Proti paradižnikovi plesni uporabite Natrium sulphuricum in Carbo vegetabilis.

Proti črni listni pegavosti enako + Belladonna (za dvig toplote).

ČEBULNA PLESEN

“Sedanje vremenske razmere so ugodne tudi za širjenje čebulne plesni. Pridelovalcem čebule priporočamo pregledovanje nasadov.”

Proti čebulni pepelasti plesni lahko uporabite Nux vomica, Sulphur.

Še nekaj pojasnil

Vsem rastlinam brez izjeme, še posebej pa tistim, ki so obolele ali so jih napadli škodljivci, privoščimo eno dozo Silicee C200. Ta homeopatski pripravek krepi in pospešuje rast rastlinskega tkiva, ki ga obolele ali napadene rastline še kako potrebujejo.

V nasvetih je vedno naštetih več pripravkov. To ne pomeni, da morate uporabite vse. Uporabite enega, in šele če niste zadovoljni z uspehom, uporabite naslednjega. Večina pripravkov ima potenco C30, nekateri, npr. Silicea, pa C200.

Za škrlup, jabolčnega zavijača, različne gosenice, stenice itd. je odličen zaščitnik Kaolin, bela kitajska glina. Zelo priporočam kombinacijo s homeopatijo: homeopatski pripravek rastlino okrepi in zaščiti od znotraj, kaolin pa od zunaj. Poleg tega kaolin krepi celične stene rastlin, kar je tudi zelo dobrodošlo, ki  ker je kot vsi minerali bazičen, pomagač usvarjati okolje, ki glivam ne ustreza, zato pa tudi glivičnih boleznim ne.

Prepričana sem, da bi lahko s kombinacijo homeopatskih remedij in kaolina krepko zmanjšali ali celo povsem nehali uporabljati fito farmacevtske izdelke. 

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Kaolin – in bolšica ni napadla sadnega drevja!

Kaolin, bela kitajska glina, je bil nekoč zelo priljubljen in znan zaščitnik in pomočnik v pridelavi zelenjave, sadja in grozdja, a so ga sčasoma izpodrinile kemikalije iz fitofarmacije. Odkar bolje poznamo slabosti fitofarmacevtskih izdelkov, ki pogosto ne le da ne morejo pomagati, pač pa celo škodijo, se kaolin vrača v svojo staro slavo.

Na Floridi so pridelovalci začeli uporabljati kaolin predvsem zato, ker so opazili, da azijska citrusova bolšica tistih plodov, ki so bili zaščitenih s kaolinom, ni opazila, pač pa je odletela mimo njih. Zaradi tega, iz Azije uvoženega škodljivca, ki se je v ZDA prvič pojavil leta 1998, je bila škoda v nasadih citrusov ogromna. Škodljivec povzroči sušenje mladih poganjkov in zvijanje listov, še huje pa je, da drevesa okuži z bakterijo, ki povzroča Huanglongbing bolezen citrusov (zelenenje citrusov), za katero doslej ni bilo znane rešitve in je za citruse pogubna.

Kaolin skrije drevo oziroma njegove plodove pred škodljivci. Škodljivec je zaradi bele prevleke na njih zmeden in jih ne prepozna kot svoj plen. Bolšice “lovijo” svoj plen s pomočjo vizualnih čutil (vir: Michael Rogers, direktor v Citrus Research and Education Center v Lake Alfred, ki je del University of Florida Institute of Food and Agricultural Sciences (UF/IFAS).

Kaolin je zelo drobno mlet, zato se v vodi takoj razprši in ga lahko uporabljamo v vseh škropilnicah brez bojazni, da bo zamašil šobe. Ko voda izhlapi, ostane na rastlini tanka bela plast kaolina.

Kaolin je veliko cenejši od fitofarmacevtskih pripravkov. Ne gre le za njegovo ceno, pomembni so tudi stranski učinki uporabe fitofarmacevtskih pripravkov, ki škodljivo vplivajo na okolje. To je dodatna cena, ki jo plačujemo ob uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Pesticidi, s katerimi denimo zatirajo ose v nasadih sadnih dreves, poškodujejo ali pobijejo tudi koristne žuželke, zaradi tega pa je napad škodljivcev kasneje še večji.

Kaolin je nevtralen, nestrupen in neškodljiv, zato je njegova uporaba povsem varna in dovoljena v ekološki pridelavi. Že sedaj poznamo precejšnje število njegovih pozitivnih učinkov in prednosti, vedno znova pa odkrivamo nove. Npr. tega, da škodljivci s kaolinom prevlečenih rastlin in plodov ne prepoznajo kot svojo hrano ali primerno mesto za odlaganje jajčec in jih zato ne poškodujejo. S Kaolinom lahko zaščitimo debla mladih dreves pred pomladanskim pokanjem, preprečimo prezgodnje pomladno odganjanje in posledično pozebo, zaščitimo jesenske plodove pred osami, sršeni in ptiči, izboljšamo okus sadja in grozdja, učinkovito zaščitimo oljke pred napadi oljčne muhe …

Priporočilo: naročite Kaolin sedaj, da ga boste imeli že v letošnji jeseni in prihodnji pomladi pri roki! Pomembno je, da ne boste zamudili nujno potrebnih ukrepov za zaščito pred škodljivci in glivičnimi boleznimi (primer: Kaolin med ostalim uspešno pomaga pri jabolčnem zavijaču in škrlupu). O tem, kako in za kaj ga lahko uporabimo, preberite s klikom na eno od spodnjih povezav:

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Terra preta de Indio, večno rodovitna zemlja

Ko sem pred poldrugim desetletjem vrt prestavila na vzhodni del parcele, sem se odločila, da zemlje ne bom dala pripeljati, pač pa jo bom na tanki plasti uborne in suhe ruše, ki je rastla iz lapornate podlage, ustvarila sama, zgolj s pomočjo narave. Trmasta odločitev, ki me je vodila skozi leta poskusov, učenja na napakah in, seveda, tudi uspehov.

Približno v istem času sem naletela na prve informacije o zemlji iz porečja Amazonije, ki ostaja iz leta v leto enako močna in rodovitna, ki je ni treba gnojiti ali kako drugače bogatiti, ki vsako leto, brez predaha, podari do nekajkrat večji pridelek kot kakšna druga in ki so jo ustvarili ljudje – a moramo znanje o tem, kako jo ustvariti, odkriti znova, ker tega nihče več ne ve čisto natanko. Tej zemlji je ime Terra preta de Indio (indijanska črna zemlja).

Seveda bi jo imela, terro preto! Le kdo je ne bi imel? Takrat sem se, tako kot večina slovenskih vrtnarjev, spopadala s težavami, kako ustvariti in ohraniti rodovitnost svoje zemlje. Toliko sem že vedela o zemlji, da mi je bilo jasno, da kemija, umetna gnojila in podobni pripravki niso prava pot. Zemlja deluje kot živ organizem. Vrtnarji vemo, da je močna, zdrava, stabilna zemlja predpogoj za zdravje rastlin, ki v njej rastejo. Bolezni in škodljivci, ki napadejo rastline, so simptom vsega, kar je v zemlji v presežku ali v primanjkljaju.

Zgodovina odkritja terre prete

Civilizacije, ki je pred več tisočletji ustvarila terro preto, ni več. Obstajala naj bi približno 3000 let (njeno starost ocenjujejo na podlagi starosti terre prete, ki jo še vedno odkrivajo v porečju Amazonije). Prvi in zadnji je o njej poročal Francisco de Orellana, ki je leta 1541 naletel na njo. Ob vrnitvi je poročal o bogatih vaseh in mestih v osrčju Amazonskega pragozda, povezanih z ravnimi cestami in obdanimi z zidovi, o umnem kmetovanju, ki je prehranjevalo množico ljudi (populacijo danes ocenjujejo na vsaj 6 milijonov ljudi) in bogati kulturi. Vse to je izginilo, najverjetneje zaradi bolezni, ki so jih s sabo prinesli španski osvajalci. Ostala pa je dediščina, večno rodovitna terra preta, ki bo morda rešitev tudi za zemljo današnje civilizacije. Žal smo svojo zemljo že v veliki meri uničili s kemijo, strupi in nasilno (da ne rečem neumno) obdelavo. Konec obdelovalne zemlje pa je tudi konec civilizacije.

Kakšna je običajno zemlja v porečju Amazonije

Amazonska prst je pragozdna, kar pomeni, da je revna s hranili in svetlo rumeno obarvana. Sestavljena je pretežno iz železovega oksida in aluminijevega oksida. V pragozdu se vse dogaja nad tlemi, ne v tleh – rastline rastejo iz odmrlih delov rastlin, ki obležijo na tleh, tla pa ostajajo siromašna, ker niso sposobna vezati hranilnih snovi.

Kakšna je terra preta

Med področji svetlo rumene revne prsti pa najdemo globoke in prostorne žepe terre prete, ki se že na videz povsem razlikuje: ta zemlja je temna, zaradi vsebnosti biooglja skoraj črna, krepka in močna, vsebuje ogromno hranil (dušika, kalcija, fosforja, kalija in magnezija) ter zlahka zadrži vlago. Ne potrebuje gnojenja! Tako zelo živa je, da se sama regenerira – vsako leto se odebeli za 1 cm. Za nastanek terre prete ni dovolj le, da tla obogatimo z ogljikom (ki ga zagotavlja biooglje), ampak tudi z različnimi hranili. Domorodni prebivalci Amazonije so to dosegli s pomočjo popolnega recikliranja, v katerem so uporabili praktično vse ustrezne razpoložljive vire. Vsi odpadki, ki so nastali v naseljih – od človeških in živalskih iztrebkov, različnih rastlinskih virov, koščic, kosti in drugih živalskih odpadkov – so bili skupaj z ostanki iz proizvodnje biooglja redno nanašani na visoke grede. Poleg teh sestavin so redno dodajali blato iz porečja Amazonke. Biooglje je delovalo kot goba, ki je ohranjalo vsebnost hranil v zemlji. Rečno blato je zagotavljalo vedno nove zaloge mineralov in elementov v sledeh, medtem ko so ostanki rib in živali (kosti) prispevali predvsem kalcij in fosfor.

Vsi ti odpadki so bili odloženi bodisi neposredno na tla ali pa so bili najprej začasno shranjeni v gomili in so bili pred uporabo najprej skompostirani. Zaradi dodanega biooglja izgub hranil skoraj ni bilo, zato so bila tako negovana in vzdrževana tla skozi stoletja vse bolj bogata s hranili. Sčasoma je bil dosežen tako visok nivo rodovitnosti, da ga niti redno gojenje in pobiranje pridelkov ni moglo več zmanjšati. Praktično to pomeni tole: ustvarjena je bila zemlja, ki je ni več potrebno gnojiti, pa bo pridelek vsako leto obilen in zdrav. 

Kakšen kmetijski sistem so imeli Amazonski Indijanci, ki so ustvarili terro preto?

Stalno naseljeno in številčno močno populacijo je možno ohranjati samo s pomočjo intenzivnega kmetijstva. Nabiralništvo in lov temu nista kos, nujna je intenzivna pridelava hrane. V primerjavi z intenzivnim kmetijstvom, ki ga prakticiramo danes, je bilo intenzivno kmetijstvo, ki so ga prakticirali Amazonski staroselci, trajnostno. Imeli so nekakšen “gozdni vrt” – med drevesa s plodovi (sadje, orehi) so posadili grmičevje oz. jagodičevje, med slednje pa poljske pridelke (koruza, manioka, fižol, buče). Pogozdena področja so se izmenjevala z področji vrtov, polj in naselbinami. Gozda niso izsekali ali požgali, pač pa so drevesa v njem nadomestili s tistimi, ki so jih želeli imeti. Zaradi sajenja v nivojih in raznolikih koreninskih sistemov so bila ta območja izjemno plodna, tla so bila vedno zakrita in močne padavine niso mogle izprati hranil. Kljub visoki produktivnosti so ti talni sistemi vsako leto postajali vse bolj rodovitni!

Kaj pomeni to odkritje za sodobne kmete in vrtnarje

V nasprotju s sedanjo obdelavo tal, zaradi katere moramo vsako leto znova dodajati zemlji hranilne snovi, je sistem, ki je ustvaril terro preto, omogočal vsako leto znova stabilen in obilen pridelek, brez stalnih velikih vložkov. V primerjavi z njim je današnji kmetijski sistem nestabilen in slabo produktiven glede na vložke, ki so potrebni za njegovo vzdrževanje. Znanstveniki se trudijo odkriti, kako so staroselci ustvarjali terro preto, da bi jo lahko poustvarili. Povsem jim to še vedno ni uspelo, smo pa že precej blizu.

Avstrijsko podjetje Sonennerde je uspelo ustvariti odličen približek originala – terro preto, ki je od amazonske terre prete slabša le še za približno 10 %. Terra preta 90 % je ekološko certificiran izdelek. Kadar jo uporabimo pravilno, si z njo zagotovimo trajno rodnost, redna uporaba gnojila pa ni več potrebna. Vzrok za to je v posebni sestavi zemlje (ekološko pridelan kompost, ekološko pridelano biooglje, glineni minerali in elementi v sledovih) in v posebni mikrobiologiji (mikorizne glive, bakterije, ki vežejo dušik), ki imajo na eni strani sistem tal brez izgub in stalno oskrbo z dušikom, istočasno pa tudi izboljšan način zagotavljanja stalne oskrbe s hranili. 

V številnih poskusih je bilo potrjeno, da lahko v tako negovani zemlji dosežemo zelo visok pridelek: do 25 kg zelenjave na m2 – brez gnojenja in brez zaščite pridelka. Ta visoka plodnost se z leti ne zmanjšuje, ampak ostaja nespremenjena. Njeno učinkovitost so testirali tudi na Univerzi Martina Lutherja v Halle-Wittenbergu. Raziskave je izvedel znani raziskovalec Terra prete prof. Dr. Bruno Glaser. V poskusu s pšenico in koruzo kot testnimi rastlinami, so v primerjavi z najboljšim substratom konkurence, izmerili dvakrat večji pridelek. Vir: http://www.landw.uni-halle.de/prof/bodenbiogeochemie/. Ker je terra preta tudi skladišče ogljika, z njeno uporabo aktivno zaščitimo podnebje. Ogljik iz biooglja ostane v zemlji stabilen skozi več stoletij; kadar z njim ravnamo pravilno (zastiranje), se v tej zemlji povečuje količina humusa (in s tem tudi ogljika).

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Dobri, slabi in simpatično grdi (kdo vse stanuje v vašem kompostu?)

Na mail sem dobila naslednje vprašanje: »Pozdravljeni, iz kompostnika so prišli mnogi črvi, kot so na sliki spodaj. Bi morda vedeli, za kaj gre in kaj narediti?« (odgovor na vprašanje lahko preberete na koncu članka)

Pogosto nismo povsem prepričani, ali so črvi in druga golazen, ki jo najdemo v svojem kompostu in se je tam pojavila kar sama od sebe, povsem nenevarna in bi smela obdržati domovinsko pravico. Pa je, večina malih bitij, ki živijo v kompostniku, je koristnih za naš kompost. Le redkih sodijo v skupino tistih, ki bi se jih bilo bolje znebiti. Na srečo jih je tudi zelo lahko prepoznati.

Ne le, da večina žužkov, ki živijo v kompostu, ni nevarnih, še več – absolutno nujni so za nastanek zdravega in kakovostnega komposta. So pomemben del življenja v zemlji.

Zakaj je dobro, da jih imamo?

  • Ko rijejo skozi kompost, ga zračijo in bogatijo s svojimi odpadki (kakci). Z njihovimi ostanki se prehranjujejo mikroorganizmi (bakterije in glive). Z mikroorganizmi se prehranjujejo deževniki – ki so ključni za odličen kompost. V kompostnem kupu zato njihova populacija hitreje raste, kompost pa se hitreje razgradi.
  • Večje kose snovi razkosajo v manjše, zato bi jim lahko rekli kar »mini drobilniki«. Manjših kosov se potem lahko lotijo manjši organizmi, npr. bakterije, in jih povsem razgradijo.
  • Tako kot v vsaki skupnosti tudi tukaj velja, da mora biti njena sestava raznolika – tako ne bo prišlo do prevelike naselitve škodljivih organizmov, še posebej tistih, ki bi lahko povzročili bolezen.

Najpogostejši prebivalci kompostnega kupa so kačice (Diplopoda), prašički (Armadillidiidae), hrošči, pajki, pršice (Acari), ličinke, deževniki …

Koristni prašički (na sliki levo) so stalni prebivalci komposta. Radi imajo vlažna in temačna področja z obilico razpadajoče organske snovi. V kompostu najdemo tudi številne vrste muh in hroščev oziroma njihovih potomcev (ličink). Odrasle muhe in hrošči preletavajo področje in na primerna mesta, kjer bo dovolj hrane za njihove ličinke, odlagajo jajčeca. Ličinke črnih bojevniških muh predelujejo zelene ostanke, kuhinjske odpadke zelenjave in kavni zoc. V tujini so nad njimi navdušeni vsaj toliko, kot smo pri nas nad deževniki: v kompost jih načrtno naseljujejo, tako zelo koristne so.

Včasih pa je malih pomočnikov vseeno preprosto preveč, pa ne za kompost, pač pa za vrt. Oblaki vinskih mušic so nadležni v vročem poletju. Namnožijo se, kadar je na kompostnem kupu preveč ostankov sveže zelenjave in sadja. Hišne muhe, ki se prehranjujejo z odpadki, lahko naselijo tudi kompost. Drži, da predelujejo ostanke, a jih nočemo v svoji bližini, saj prenašajo bolezni in nas nadlegujejo v stanovanju. Polži, ki so dobrodošli, ko v temnih in vlažnih kotičkih kompostnika predelujejo kompost, postanejo povsem nezaželeni, ko se preselijo na solato in jagode.

Ličinke v obliki črke C so značilne za hrošče iz družine skarabejev. Mnoge med njimi so na vrtu škodljive, saj se prehranjujejo s koreninami (npr. ogrci, ličinke majskega hrošča). Ličinke zlate minice se prehranjujejo z odmrlim rastlinskim materialom. Koreninic se lotijo samo, če jim te hrane zmanjka. Prav tako si ne želimo imeti strun, ličink hroščev pokalic. Najpogosteje jih na vrt prinesemo z živalskim kompostom – hlevskim gnojem.

Stonoge, pajki in plenilski hrošči ne pomagajo pri predelavi komposta. So plenilci in na kompostnem kupu plenijo žuželke, ki prebivajo v razpadajočih snoveh. Vendar pa to ne pomeni, da bi jih bilo najbolje kar zapliniti. Vsaka vrsta zase je pomembna za ohranjanje občutljivega ravnovesja v za nas malem, zanje pa velikem svetu kompostnega kupa. In kjer je ravnovesje, je tudi zdravje.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki sem ga dobila po mailu:

»Ličinke, ki ste jih opazili na steni kompostnika, so potomci muhi vrste Hermetia illuscens. Po naše bi ji lahko rekli črna bojevniška muha. K nam je prišla iz Združenih držav Amerike. V Evropi so jo prvič opazili leta 1936, v Sloveniji pa na Primorskem avgusta leta 2009. Leto kasneje so jo našli tudi v Ljubljani.

Odrasle muhe letajo po svetu od aprila do oktobra. Jajčeca odložijo v hlevski gnoj, kompost ali mrhovino, kjer se razvijejo v ličinke. Le-te se prehranjujejo z rastlinskimi ostanki in mrhovino, zato jih v tujini uporabljajo za predelavo ostankov rastlinskega in živalskega izvora. Po približno 30-ih dneh se ličinke razvijejo v odraslo žival. V tujini jih v kompost načrtno naseljujejo, ker odganjajo hišno muho, ki prenaša bolezni.

Če se ličinke pojavijo v kompostu, ste jih torej lahko samo veseli. Poskrbite, da bo v kompostnem kupu pravo razmerje med deležem zelenih (dušik, mokro) in rjavih (ogljik, suho) snovi, vanj pa ne odlagajte ostankov mesa in odpadkov domačih živali. Delež zelenih snovi mora biti 2 x večji od deleža rjavih, kompost pa stalno in enakomerno vlažen, da bo kompostiranje hitro in uspešno.«

Še nekaj nasvetov za uspešno kompostiranje s pomočjo pridnih žužkov:

  • Ohranjajte vlago v kompostu. Kompost mora biti vlažen približno tako, kot je mokra goba za brisanje table.
  • Material za kompostni kup zdrobimo ali nasekamo. Predelava bo hitrejša in lažja.
  • Veselite se koristnih predelovalcev komposta, npr. črne bojevniške muhe. Obožuje kavni zoc. Njihove ličinke so rjave, ravne in rahlo debelejše v sredini, dolge pa do 2 cm. Odrasle muhe so podobne majhnim črnim osam. Ne prenašajo bolezni, odganjajo pa nadležne muhe.
  • Večina ličink v obliki črke C je za vrt škodljiva, a ne bo konec sveta, če bo nekaj primerkov v kompostu. Kokoši (in seveda vse ptice) jih obožujejo.
  • Če so se muhe na kompostu preveč namnožile, ga prekrijemo s plastjo zemlje.
  • Ostanki mesa in kakci domačih živali privabljajo hišne muhe, zato jih ne odlagamo na kompostni kup.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Katera visoka greda je najboljša

Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne več hranil in toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, lažje pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Lažje jih oskrbujemo,vzdržujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr.  kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline, in na ta način še povečamo njen izkoristek.

Največja prednost visokih gred pa je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati in nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno pri delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).

Odkar so »in« opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Večinoma so narejene iz lesa. Najslabša izbira je seveda smreka, ki je je veliko med visokimi gredami. Takšna visoka greda ne bodo dolgega veka, saj les na prostem prej ali slej propade.

Ker imam rada preproste, učinkovite, čim bolj trajne in ne predrage rešitve, sem iskala druge možnosti. Pobrskala sem po spletu in naletela na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je posebej v ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljudno dolgo in visoko betonsko visoko gredo.

Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki (temelji robnikov stanejo sicer le 2,5 €, a imajo 15 kg (ravni) oziroma 17 kg (vogalni). Robniki morajo biti armirani (takšni brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman). Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30*5*200 cm ima 75 kg, robnik z dimenzija 30*5*100 cm pa 35 kg. V avtu jih torej gotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico.

Druga pomanjkljivost (ki pa za koga morda to sploh ne bo), je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. Še vedno pa lahko izberemo obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve je na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrastle in jo prerastle, pa »grdote« zelo verjetno niti ne bomo več opazili.

Proizvajalec priporoča, da robnike zabetoniramo. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili.

Letos sem lahko primerjala uspešnost  različnih visokih gred. Trenutno imam dve leseni, eno plastično (velika okrogla kad, ki je odslužila svoje in smo ji naluknjali dno), dve betonski (različnih velikosti) in eno iz kovinskega ogrodja, ki smo ga znotraj obložili s tekstilno oblogo.

Razvrstila sem jih glede na uspešnost rastlin, ki rastejo v njih in glede na zahtevnost vzdrževanja (predvsem potrebe po zalivanju).

1. Na prvem mestu sta betonski gredi. V njiju gojim zelenjavo že več kot eno leto, zato se je material že precej posedel. Potzno jeseni ali zgodaj spomladi ju bom dopolnila s kompostom. Ne potrebujeta nobenega vzdrževanja, rastline v njih odlično uspevajo, blitva je brez težav prezimila in smo jo jedli še spomladi. Seme odlično vzkali, lahko jo je vzdrževati, pridelek je odličen. Opazila sem še eno razliko: pri lesenih visokih gredah je zunanji rob, tik ob lesu, najbolj sušno področje visoke grede, v katerem bodo rastline, če ne bomo pazili, trpele sušo. V betonski visoki gredi te težave ni. Bojazen, da bo betonska greda hladna, se ni uresničila. Cena: 67 € (manjša, kvadratna) in 100 € (večja, pravokotna). Starost: eno leto. Trajnost: zelo dolga.

2. Plastična kad, predelana v visoko gredo, se je tudi dobro obnesla. Vanjo sem nasadila sadike zelja in nekaj paradižnikov ter posejala kolerabice. Odlično so vzkalile, sadike sem nato presadila v betonsko visoko gredo. Starost: pol leta. Trajnost: dolga.

3. Ta greda je nastala na pol za šalo, na pol zares, iz samih odpadnih materialov, ki bi sicer pristali na deponiji. V visoki gredi iz kovinskega ogrodja in obloge iz tekstila se uspešno razvijata korenje in rdeča pesa. Globina korenju zelo ustreza, zaradi višine pa ga ne najde korenjeva muha (ki leta in išče svoje žrtve nizko pri tleh). Win-win situacija 🙂 Starost: eno leto. Trajnost: nekaj let.

4. Klasične visoke grede sem naredila iz lesenega zaboja, sestavljenega iz letvic in sestavljivega lesenega zaboja. Oboje je bilo brezplačno, saj je predstavljalo odpadek. Notranjost takšne visoke grede je pametno obložiti s kartonom, da zemlja in voda ne moreta uhajati skozi stranice. V lesenih visokih gredah dokaj uspešno rastejo plodovke, vendar moram tukaj bolj paziti na zalivanje, kot v drugih visokih gredah. Starost: pol leta. Trajnost: nekaj let.

V vse visoke grede sem materiale naložila enako, tako kot sestavljamo kompostni kup. Material v visokih gredah se seveda sčasoma posede in visoko gredo je treba dopolniti. V ta namen ves čas pripravljam kompost: ves odpadli rastlinski material iz kuhinje, z vrta, cvetličnih gred, sadovnjaka in zelenice shranjujem v kompostniku na vrtu (tu kompostiram kuhinjske odpadke in odpadke z vrta) ter v ogradi iz palet pod staro češnjo na severnem delu parcele (tukaj kompostiram vse ostale rastlinske materiale). Pozno jeseni ali zgodaj spomladi bom v visoke grede dosula zrel presajen kompost in mu primešala Biooglje – aktivator zemlje.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Kaj lahko posadimo pod (sadno) drevje

Običajno velja, da pod drevesa ne sadimo drugih rastlin. Še več, tudi vse, kar tam raste, bi morali odstraniti, kolobar okoli drevesa redno čistiti in ga puščati povsem praznega.

Tak vidik je logičen z vidika potreb drevesa, ki mu, če iz njegove neposredne bližine odstranimo konkurenco, nihče več ne krade hranil. Če pa pogledamo z vidika družabnega življenja, bo takšno drevo osamljeno (menim, da tudi rastline potrebujejo družbo) in brez tistih koristi, ki bi mu jih lahko zagotovili dobri sosedje. Pod velikimi in mogočnimi drevesi le malokaj uspeva, saj sonce in dež zaustavi gosta krošnja. Pod zračnimi in nežnimi krošnjami sadnih dreves, ki rastejo v naših sadovnjakih in vrtovih, pa se gotovo najde primeren prostor za rastline, ki se tam ne le dobro počutijo, pač pa drevesu tudi koristijo, privabijo koristne žuželke in mu pomagajo zagotoviti potrebna hranila.

Pomembno:

  1. Za sajenje izberemo čim manjše sadike.
  2. Sadike sadimo v jamice, vsako sadiko v svojo sadilno jamico. Na ta način najmanj poškodujemo korenine drevesa. Ne prekopljemo vse površine pod krošnjo!  V vsako jamico nasujemo kompost. Nazadnje dodamo tanko plast zastirke (lahko kompost, lahko pa listovko ali suho seno, samo toliko, da so tla rahlo pokrita).
  3. Posajene rastline moramo zalivati, saj krošnja zadržuje dež.
  4. Sadimo skromne, nezahtevne (glede hranil) rastline, ki z drevesom ne bodo tekmovale.
  5. Ne sadimo velikih, visokih ali invazivnih rastlin, ki bi »izrinile« drevo.
  6. Sadimo rastline, ki so dobri sosedje drevesom, ki služijo kot živa zastirka in obogatijo zemljo.
  7. Upoštevamo razpoložljivi prostor in ne pretiravamo. Manj je več.
  8. Nikakor ne smemo pokriti tal okoli drevesa s kartonom, da bi nanj nasuli zemljo za sajenje ali kompost. Dreves nikoli ne zasujemo s kompostom, še posebej ne s t.im. »drevesnim vulkanom«, ko okoli debla nasujejo kopo komposta. Nikoli ne sestavite visoke grede okoli debla. Drevesa dihajo s površinskimi koreninami, zato smo pri zasipavanju in sajenju dodatnih rastlin zelo previdni. Zasuta drevesa začnejo hirati in na koncu odmrejo. Ko okoli debla na debelo nasujemo kompost, zemljo ali zastirko, zadušimo korenine in preprečimo dostop kisiku. Zaradi tega bodo korenine in spodnji del debla ob vznožju propadle. Imeli boste sicer lepo cvetlično gredo, a že čez nekaj let drevesa ne bo več.
  9. Ob obrezovanju lahko odstranimo nekaj spodnjih vej, da bo pod krošnjo več svetlobe. Tudi manj zahtevne rastline imajo določeno potrebo po svetlobi.

Primerne rastline za sajenje pod sadno drevje:

  • Narcise posadimo v krogu okoli debla, vsaj 15 cm stran od debla.  
  • Gabez: njegove korenine rastejo globoko v tla in iz globine na površje prinašajo minerale in hranila. Ker je zelo trdoživ, bo premagal plevele. Sveže natrgan gabez služi kot z dušikom bogata zastirka.  
  • Ameriški slamnik: zelo na sušo odporna rastlina je zato primerna za sajenje pod krošnje dreves. S pomočjo globokih korenin pomaga drevesu zagotoviti hranilne snovi.
  • Volčji bob: zelo lepo cveti in je stročnica, ki koristi tlom.  
  • Ognjič privlači opraševalce, odganja nematode v zemlji in druge škodljivce nad njo. Sam se zaseje, zato ga ne bo treba vsako leto znova sejati.
  • Ožepek je privlačno zelišče z grenkim okusom, ki odganja škodljivce. Je odličen sosed sadnemu drevju, trti in jagodičevju.  
  • Drobnjak: trajnica s privlačnimi cvetovi, ki izvira iz Severne Amerike, privablja čebele in druge opraševalce in odganja škodljivce. Enako velja za česen.
  • Sivka zelo lepo diši, a le nam – škodljivcem ni všeč in gredo raje stran. Podobno velja za rožmarin, oba privabljata opraševalce. Koromač privablja parazitske ose, ki so koristne, ker pomagajo nadzirati populacijo škodljivcev.  Koper, meta, bazilika in koriander imajo podobne učinke, pa še v kuhinji jih bomo z veseljem uporabili.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on by

Nekaj vaših vprašanj o homeopatiji za rastline

  • Ali lahko pripravim škropivo z več homeopatskimi pripravki – npr. Silicea in Sulphur?
    Odg: Ne, naenkrat lahko uporabimo samo en pripravek. Težava je v tem, da so sinergijski učinki premalo ali nič raziskani – s kombinacijami bi lahko dobili krasen, lahko pa zanič končni učinek. Zato iz preventive uporabljamo samo en pripravek naenkrat (v isti vodi, v istem dnevu).
  • Kdaj uporabim kaolin – pred ali po škropljenju s homeopatskimi pripravki?
    Odg.: Vrstni red ni pomemben, kadar s homeopatijo zalivamo, s Kaolinom pa škropimo. Če pa s tudi homeopatijo škropimo, je smiselno najprej škropiti s homeopatijo, po škropljenju s Kaolinom pa s homeopatijo samo še zalivati (da ne spiramo Kaolina z rastlin).
  • Rekli ste, da Siliceo lahko uporabim samo enkrat letno. Ali sledim navodilom in ponovim škropljenje po 2 – 3 dneh ali jo uporabim samo v enkratnem odmerku?
    Odg.: Siliceo lahko uporabimo samo zelo varčno. V nekajdnevnih presledkih bi “preforsirali rastlino”, ki bi zaradi tega propadla. Preventivno uporabimo Siliceo 1 x letno, kurativno največ 1 x na mesec.
  • Lotila se bom zdravljenja pomaranč in lovorja, ki so jih napadli kaparji. Uporabila bom kaolin in homeopatijo. Prosim, napišite mi program, po katerem naj delam.
    Odg.: Kot dogovorjeno, vam pošiljam program uporabe homeopatskih pripravkov in Kaolina za zdravljenje in zaščito vaših rastlin:
    1. Petroleum C30 (proti kaparju) 6 do 8 globul v 10 l vode / drevo. Uporabimo 3 do 4-krat z 2 do 3-dnevnim presledkom. Prvič škropimo, drugič, tretjič in četrtič pa zalivamo (da ne spiramo Kaolina, s katerim zaščitimo drevesa po prvi uporabi homeopatije). Med posameznimi škropljenji oz. zalivanji opazujemo, kaj se dogaja s kaparji. Učinek je lahko po enem tednu, ali šele po 14 dni (kaparji so trdovratni).
    Po prvi uporabi Petroleuma zaščitimo rastline s Kaolinom (lahko takoj ali naslednji dan, Kaolin nanašamo na suhe rastline). Postopek: s Kaolinom škropimo rastline 4 zaporedne tedne, 1 x na teden; pri prvem škropljenju uporabimo 100 g Kaolina na 10 l vode, pri naslednjih 50 g na 10 l vode.  
    Silicea C200 – za krepitev rastline in njenega tkiva, za večjo odpornost. Siliceo uporabimo po tem, ko smo zaključili zdravljenje s Petroleumom C30. Z njo zalijemo rastline samo enkrat. Uporabimo 6 do 8 globul na 10 l / drevo. 
    Uporabimo po potrebi – za krepitev dreves, za dohranjevanje: Biooglje aktivator zemlje. Poraba: 3 do 5 l na m2. Ocenimo kvadraturo zemljišča pod krošnjami dreves, na podlagi tega določimo porabo Biooglja aktivator zemlje. Posujemo po tleh in ga narahlo vkopljemo.

Imate tudi vi vprašanje v zvezi z uporabo homeopatije za rastline? Pošljite ga na mail bojca@gajin-vrt.com.