Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Hujšanje z vrtom (1.del)

female employee watering plants in greenhouse

Shujšati ni posebno težko, če se tega lotimo na pravi način in če smo vztrajni. Vem, ker sem tega projekta ne lotevam prvič in zelo verjetno tudi ne zadnjič 🙂

Pomembno je gibanje (prinese 20 % uspeha) in prehrana (ta pa 80 %). K cilju nas hitreje ponese še cel kup stvari, ki bi jih z eno besedo lahko opredelili kot skrb zase:

1. dovolj spanja
2. razstrupljanje (napitki, pegasti badelj za podporo jetrom, namakanje v Epsomski soli, živila z veliko klorofila, svež zrak, sonce)
3. zdravo črevesje in redna prebava
4. skrb za notranje organe.
5. prehrana z veliko dušene, kuhane, pečene zelenjave (70 % obroka)
6. čista voda, na tešče velik kozarec mlačne vode z limono
7. veselje do življenja
8. stran s (čustvenimi) vampirji in kradljivci časa (ljudje in naprave)
9. čas, ki je samo zame

Za uvod: teden drastičnih ukrepov

Spremembe začnem z enim tednom na videz precej drastičnih ukrepov: s tednom, ko je osnova prehrane zelenjavna juhica. Poleg nje jem še ribe in meso, sadje in zelenjavo, vendar tako, kot je to navedeno v tedenskem jedilniku.

V tednu juhic zmanjšamo vnos kalorij, črtamo sladkor in škrob ter ob tem zaužijemo veliko tekočine. Telo uplahne, nekaj kil se stopi, samozavest pa zraste: zmorem!. Seveda to ni pravo hujšanje, to se zgodi šele po daljšem obdobju; v tem tednu izgubimo predvsem vodo, ki je v telesu zastala zaradi nezdravega načina prehrane in življenja nasploh. Je pa tak teden odličen zato, ker sem po njem manj napihnjena, obleke mi lepše pristojijo, iluzija, da sem se otresla nekaj kilogramov odvečne teže, pa mi da zagon in veselje nadaljevati pot z bolj zdravim načinom življenja.

Juhica je ena od variacij zeljnate juhe. Pred leti sem si jo že kuhala, a se mi je zdela neokusna, in ob njej nisem zdržala več kot pol dneva. Recept za tole pa je nekaj čisto drugačnega. Presenečena sem bila, s kakšnim veseljem sem si jo vedno znova nalagala na krožnik in kako lahko se je bilo držati predpisanega načina prehranjevanja.

Juhe lahko pojemo neomejeno veliko, kolikor nam paše. Poleg juhe moramo vsak dan piti 8 kozarcev vode. Zame je to problem, ker pitja vode nisem navajena: pomagam si tako, da zjutraj na tešče po požirkih spijem pol litra tople vode z malo jabolčnega soka.

7 dnevni jedilnik:

1. dan: samo sadje (z izjemo banan). Sadje naj po možnosti lokalno in z manj sladkorja (npr. jabolka). Za zajtrk si lahko v pečici spečemo jabolka s cimetom, za kosilo poleg juhe pojemo veliko sadno solato, za večerjo pa juho in melono, narezano na kocke. Za vmesne prigrizke lahko pojemo malo suhega sadja ali svež sadež.

2. dan: za zajtrk pojemo pečen krompir, potem jemo samo zelenjavo (z izjemo koruze in stročnic). Še boljši kot običajen krompir je sladek krompir. Narežemo ga na kocke, poškropimo z olivnim oljem in začimbami in spečemo z narezano čebulo in papriko. Za kosilo jemo juho in mešano solato, začinjeno z žlico olivnega olja, soljo in poprom. Za večerjo imamo rižoto iz cvetače, na katero nadevamo pečene bučke, korenje in papriko. Začinimo z nekaj kapljicami sojine omake.

3. dan: samo sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic).

4. dan: samo banane, mleko in jogurt. Za zajtrk si lahko naredimo bananin smoothie z mlekom; za kosilo jemo juho in pretlačene banane, zmešane z jogurtom. Za prigrizek lahko jemo bananin čips.

5. dan: 6 do 8 paradižnikov in ribe, piščanec ali puran. Če imate radi meso, ta dan ne bo težaven. Ribe in meso spečemo na žaru z malo maščobe. Paradižnike lahko dušimo ali jih pripravimo v solati in začinimo s soljo, poprom, baziliko in žlico olivnega olja. 

6. dan: beljakovine in zelenjava (brez stročnic). Zelenjavo lahko popražimo skupaj z na trakove narezanim perutninskim mesom, ali pa spečemo ribo in za prilogo dodamo blitvo.

7. dan: sveže stisnjeni sokovi, sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic). Za zajtrk si naredimo vitaminsko bombo: velik zelenjavno – sadni smoothie iz špinače, jabolk, pomaranč, grozdja in vode. Za kosilo veliko solato, juho in pečeno jabolko s cimetom. Za večerjo rižoto iz cvetače s popečenimi koščki zelenjave.

Vsak dan uživamo juho (količine niso omejene) in spijemo 8 kozarcev vode.

Recept za juho:

Sestavine:

  • 1/2 glave zelja
  • 1 stebelna zelena
  • 1 čebula
  • 3 korenčki
  • 1 zelena paprika
  • 3 stroki česna
  • 1 l piščančje osnove
  • 1 pločevinka paradižnikov
  • 1 žlička suhega origana
  • 1 žlička suhe bazilike
  • 1/2 žličke rdeče paprike v prahu
  • nekaj ščepcev črnega popra
  • 1/2 žličke soli

Navodila

Skupen čas kuhanja: cca 30 minut

  1. Zelenjavo narežemo na kocke, zelje in čebulo nasekljamo, česen zmečkamo.
  2. V loncu segrejemo 2 žlici olivnega olja na srednji temperaturi.
  3. Dodamo zeleno, čebulo, papriko in korenje.
  4. Dušimo, dokler se zelenjava nekoliko ne omehča.
  5. Primešamo česen.
  6. Zalijemo s piščančjo osnovo.
  7. Primešamo paradižnike in zelje.
  8. Segrevamo dokler ne zavre, pokrijemo in znižamo temperaturo.
  9. Kuhamo, dokler zelje ni mehko.
  10. Začinimo z origanom, baziliko, papriko, poprom in soljo.
  11. Poskusimo in po potrebi dodamo začimbe.

Opomba: začimbe nas zasitijo, zato z njimi ne skoparite (kar tudi sicer velja za kuhanje).

Kako pa potem?

Po enem tednu je trebuh že bolj plosek, obraz ožji in prsti tanjši. Diete je konec, vendar ne začnemo jesti spet po starem, sicer bo ves naš trud kmalu šel rakom žvižgat. Še naprej jemo veliko sveže, pečene in dušene zelenjave, sadje in živila, bogata z beljakovinami, dodamo ovsene kosmiče, jajca, polnozrnate testenine in kruh, za sladilo med in za razvajanje črno čokolado. Ne uporabljamo sladkorja in ne jemo slabih ogljikovih hidratov (piškoti, sladkarije, slani prigrizki ipd.)

7-dnevna dieta z juho ni dolgoročen način prehranjevanja, gre bolj za to, da dosežemo nekaj prvih spodbudnih rezultatov, s pomočjo katerih bomo lažje vztrajali na dolgi rok in skrbeli zase, kot je treba. Z njo izgubimo predvsem vodo, ki je zastajala v telesu. Če bomo po njej spet jedli in pili kot prej (se pravi jedli slabo in pili le malo vode), bomo kmalu spet takšni, kot smo bili prej. Za resnične in trajne spremembe v telesu je potrebnih vsaj 6 mesecev drugačnih navad.

Posted on by

Hujšamo z vrtom: pridelava zelenjave za juhico (2. del)

food spoon dinner lunch

Sestavine za juho lahko skoraj vse pridelamo doma, na svojem vrtu. Spomladi posadimo sadike zelja (konec marca ali v začetku aprila), posejemo korenje (konec februarja do aprila), posadimo česen (februarja, najkasneje marca) in čebulček (v začetku aprila), stebelno zeleno (konec marca ali začetek aprila), paradižnik in papriko (po ledenih možeh) in zelišča. Pa kakšna jablana tudi ne bo odveč :). Vrtna telovadna ima tri pozitivne učinke:

  • pridelamo zelenjavo za zdravo prehrano, s katero bomo vitki in zdravi,
  • z gibanjem porabimo kalorije in krepimo mišice,
  • bivanje na svežem zraku, delo z rokami in doseganje rezultatov pa pozitivno vplivajo na počutje in duševno zdravje.

Paradižnik

Seme za sadike posejemo sredi marca. Ko imajo sejančki dva vodoravna klična lista in se že vidi nastavek pravih listov, jih prepikiramo. Paradižnik pikiramo vedno globoko, do listov, da naredijo več korenin. Pikiramo jih lahko še enkrat, preden jih sredi maja presadimo na vrt. Sadike lahko na vrt sadimo še vse do julija. Namig: zreli plodovi se zelo dobro, tudi več mesecev dolgo, ohranijo v škatli, napolnjeni s presejanim lesnim pepelom.

Paprika

Paprike lahko gojimo kot trajnice. Če vzgajamo lastne sadike, posejemo seme sredi februarja. Mlade sejančke pikiramo enako kot paradižnike, a ne globlje, kot so rastli prej. Na vrt jih presadimo sredi maja, po ledenih možeh, v rastlinjak ali toplo gredo pa lahko že 14 dni prej.

Zelje

Spomladi sejemo zelje za okusne solate v poletnih dneh, jeseni pa za spravilo in kisanje zelja. Zelje ima raje hladnejše dni, zato mu bolj kot poletje ustrezata pomlad in jesen. Seme za pomladne sadike posejemo februarja, za jesenske pa maja ali najkasneje v začetku junija. Seme posejemo v zabojčke. Ko vzklije, mlade rastlinice po 7 do 10-ih dneh posamično presadimo v sadilne platoje. Najbolj jim ustreza temperatura od 18 do 22 °C. Sadike sadimo na vrt konec marca ali začetek aprila, ko imajo že 4 ali 5 pravih listov. Pobirali jih bomo lahko že maja, junija in julija. Pred pomladanskimi hladnimi nočmi jih zaščitimo s kopreno. Jesenske sadike sadimo ven od junija do začetka julija. Sadimo globoko, do prvih listov, na razdaljo 40-50 cm. Po presajanju sadike približno teden dni redno zalivamo, nato manj. Jesensko zelje pobiramo septembra, oktobra in v začetku novembra.

Zelje je dober sosed za grah, solato in špinačo. Proti bolhaču in kapusovemu belinu zelje zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in pokrivanjem z mrežo ali kopreno.

Stebelna zelena

Za sadike jo posejemo od februarja do marca, saj za vzgojo sadik potrebujemo več kot 2 meseca. Posejemo jo v zabojčke. Ko dobi 2 do 3 prave liste, jo prepikiramo v sadilne platoje. Sadike vedno presajamo na isto globino, kot so rasle, ne globlje. Najbolj jim odgovarja 18 do 22 °C. Od aprila do konca maja jih presadimo na gredo. Sadilna razdalja je 25 do 35 cm. Po presaditvi prvih 7 do 10 dni rastline zalivamo, da se dobro ukoreninijo. Pri stebelni zeleni obiramo zunanje liste, srček pustimo, da se vedno znova obraste. Tako imamo lahko pridelek vse do zime.

Zelena se odlično razume z večino drugih rastlin na vrtu. Izogibamo se le mešanih posevkom s korenjem in peteršiljem, saj je z njima v sorodu.

Težave nam lahko povzročajo polži (za njih uporabimo homeopatski pripravek Helix tosta) in uši (uporabimo enega od homeopatskih pripravkov za uši in kaolin).

Pridelek pobiramo od junija do konca septembra. Obtrgavamo le zunanja stebla z listi, saj tako spodbudimo nadaljnjo rast iz sredine navzven.

Čebula

Čebulo vzgajamo iz semena ali iz čebulčka. Slednje (čebulček) je bolj pogosto, saj je pot do pridelka krajša in lažja.

Setev semen daje bolj zdrav pridelek, odpornejše rastline in manj težav z uhajanjem v cvet. Seme posejemo sredi februarja, v vsako sadilno celico po 4 do 7 semen. Za kalitev potrebuje čebula 22 – 26°C, po kalitvi pa približno 4 °C manj. Platoje konec meseca marca prestavimo v zavetno mesto na prostem, nato pa sadike v začetku aprila presadimo na vrt, na razdaljo 20 do 30 cm. Čebule ne pikiramo. Na vrt posadimo ves šopek iz posamezne sadilne celice skupaj.

Vzgoja čebule iz čebulčka je lažja in hitrejša, pa tudi pridelek je nekaj večji. Zato je ta način bolj pogost in priljubljen. Slaba stran tega načina je, da zelo rada uide v cvet. Čebulček posadimo na vrt v začetku aprila. V tla ali zastirko ga potisnemo nekaj centimetrov globoko. Sadimo ga 5 do 10 cm narazen v vrsti, medvrstna razdalja pa je 20 do 25 cm. Drug način sajenja čebulčka je sajenje v skupke: skupaj posadimo 3 do 5 čebulčkov, med posameznimi skupki pa naj bo 30 cm razdalje. Za zgodnejši spomladanski pridelek čebulček posadimo oktobra ali v začetku novembra in ga čez zimo zaščitimo s tuneli ali kopreno.

Iz skupkov spomladi postopoma pobiramo čebulo, na gredici pa puščamo posamezne rastline, da se odebelijo. Čebulo za spravilo poberemo od konca junija do avgusta, ko se listi poležejo in porumenijo. Na dan za korenino in na dan, ki je brez dežja, jo poberemo skupaj z listi posušimo na soncu, nato pa shranimo v primerno klet..

Čebulo sadimo v mešanih zasaditvah s korenčkom. Dobro se razume tudi z drugimi vrstami zelenjave, razen pa s stročnicami in kapusnicami.

Največ težav nam povzroča čebulna muha, ki se pojavi v času cvetenja češenj in višenj. Čebulo zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in s pokrivanjem s kopreno ali s sajenjem pod tunele. Zaščitena mora biti do sredine maja.

Tako kot za česen, tudi za čebulo velja, da ima rada okopavanje. Z njim rahljamo zemljo in preprečimo, da bi jo zadušil plevel.

Česen

Jeseni (oktobra ali novembra) ali zgodaj spomladi (februarja ali marca, ko zemlja odmrzne) sadimo stroke direktno na grede. Sadimo nepoškodovane in velike zunanje stroke z glavice.

Sadimo jih 3 do 5 cm globoko, na razdaljo 5 do 10 cm, v vrste, ki so 20 do 30 cm narazen. Česen se odlično razume s korenčkom, solato, zeljem, redkvico, paradižnikom. Le z drugimi čebulnicami in stročnicami ne.

Čas za pobiranje česna je konec junija ali začetek julija. Ko opazimo, da so listi začeli polegati in rumeneti, poležemo vse liste k tlom, počakamo še 10 dni, da enakomerno dozori, in ga poberemo. Pobiramo ga na dan za korenino. Pobranega obesimo na suho in zračno mesto, da se posuši. Za njim posadimo brstični ohrovt, listnati ohrovt, korenček, kolerabico, solato in katerokoli drugo jesensko/zimsko zelenjavo.

Spomladanski česen poškropimo s kaolinom in pokrijemo s kopreno, da ga ne napade česnova muha. Redno ga okopavamo, ker mu je všeč rahla zemlja. Ne mara veliko vlage, nikakor mu ni všeč mokra ali pognojena zemlja.

Korenček

Korenček vedno sejemo direktno na stalno mesto na gredi, ker ne prenese presajanja. Spomladi ga sejemo od konca februarja do aprila, nato pa setve v presledkih ponavljamo vse do konca junija. V kompostno zastirko naredimo jarke, posejemo seme, zagrnemo in pohodimo, da semenu omogočimo boljši stik s kompostom ter uspešnejšo kalitev. Semena kalijo dolgo časa. Setev lahko označimo z istočasnim sejanjem mesečne redkvice, ki korenčku ni konkurenca, dozori pa dosti prej. Lahko pa po sejanju korenček zaščitimo pred plevelom tako, da gredo pokrijemo s kartonom ali z vrečami iz jute.  Takoj po vzniku prvih sejančkov gredo odkrijemo.

Od srede maja do srede junija sejemo korenje za ozimnico, septembra pa korenje za naslednjo pomlad, ki ga lahko poberemo že aprila.

Odlično se razume s čebulo in solato, česnom in porom ter rdečo redkvico. Korenjeva muha leta maja, zato takrat korenje poškropimo s kaolinom in za dodatno zaščito še pokrijemo s kopreno ali tuneli. 

Korenček okopavamo med vrstami. Pred poletnimi setvami zemljo dobro namočimo. V vročem poletju zasejane grede senčimo in redno zalivamo.

Posted on by

Lunin koledar od srede februarja do začetka marca 2021

Pri vrtnarjenju v skladu z luninim koledarjem upoštevamo Lunine faze in astrološka zamenja, v katerih je Luna.Prve tri faze Lune so ugodne za sajenje, zadnja faza pa je primerna za obdelovanje zemlje, puljenje plevelov in odstranjevanje odvečne rasti.

  • Od nove Lune do prvega krajca sadimo ali presajamo rastline, ki imajo plodove nad zemljo in seme zunaj (jagode, koruza) ter listnato zelenjavo (solata).
  • Od prvega krajca do polne Lune sadimo in presajamo rastline, ki rastejo nad zemljo in imajo seme notri (paradižnik, fižol, grah in buče).
  • Od polne Lune do zadnjega krajca sadimo rastline, ki imajo plodove pod zemljo (gomoljnice, korenovke).
  • Od zadnjega krajca do mlaja (prazne Lune) obdelujemo zemljo, pulimo plevel in odstranjujejo odvečno rast.

Pravila, ki jih določajo Lunine faze, kombiniramo še s pravili, ki jih določajo astrološka znamenja, skozi katera potuje Luna.
Vsako astrološko znamenje je v povezavi z določenim delom telesa. Ločimo zemeljska, vodna, zračna in ognjena znamenja. Značilnosti posameznih znamenj so:

Vodnar: noge, zračno, suho, neplodno znamenje
Ribe: stopala, vodno, plodno znamenje
Oven: glava, ognjeno, suho, neplodno znamenje
Bik: vrat, zemeljsko, vlažno, plodno znamenje
Dvojčka: roke, zračno, suho, neplodno znamenje
Rak: prsi, vodno, zelo rodovitno znamenje
Lev: srce, ognjeno, suho, neplodno znamenje
Devica: črevesje, zemeljsko, suho, neplodno znamenje
Tehtnica: žile, zračno, vlažno, delno plodno znamenje, odlično za rože
Škorpijon: ledja, vlažno, plodno znamenje
Strelec: stegna, ognjeno, suho, neplodno znamenje
Kozorog: kolena, zemeljsko, vlažno, plodno znamenje

Sadimo samo v plodnih znamenjih: Škorpijon, Ribi, Bik in Rak.
Izogibamo se sajenju na prvi dan nove Lune in tudi na dni, ko se spreminja. Prav tako ne delamo ničesar na nedeljo.
Nikoli ne sadimo v neplodnih znamenjih. Primerni so samo za obrezovanje in odstranjevanje rastja.
Rastline presadimo ven v vodnih in zemeljskih znamenjih. Nikoli ne presajamo v Ovnu in Levu.
Rastline, posajene v Biku in Raku bodo lažje prenašale sušo.
Cvetlice sadimo v Tehtnici, ki je zračno znamenje in predstavlja lepoto. Sadimo jih pred prvim krajcem, razen če bi radi pridelali seme – potem v času med prvim krajcem in polno Luno.
Zemljo obdelujemo v Ovnu.
Neplodni dnevi so dobri za obdelavo zemlje, obrezovanje, odstranjevanje neželenega rastja, odstranjevanje škodljivcev, oranje in lopatanje, še zlasti, ko je Luna v znamenjih Dvojčkov, Leva in Device.

Čas za sajenje

17. (pop), 18. in 19. februar (Luna je v Biku) – idealen čas za sejanje/sajenje gomoljnic in korenovk (manj bodo občutljive na sušo).
22. (pop), 23. in 24. februar (Luna v Raku) – idealen čas za sejanje/sajenje enoletnic, ki imajo seme v plodu/cvetu (npr. paprike, čili). Zemlja vlago obdrži dlje časa. Seme hitro vzklije.
28. februar (Luna v Devici) – sajenje nekaterih dreves in grmovnic. Devica je najslabša med plodnimi znamenji, vendar je dobra za sajenje dreves in grmovnic, če nam je vseeno, kakšen bo pridelek, želimo pa, da bodo zelo razvejana in razraščena (zaščita pred pogledi, žive meje, za senco.
3. in 4. marec (Luna v Škorpijonu) – odlični rodovitni dnevi za sajenje dreves in delo s trajnicami.

Čas za čiščenje

Dnevi, ki so najboljši za obrezovanje, pletje plevelov, nadzor nad škodljivci, čiščenje okolice in vsa dela, s katerimi želimo omejiti rast:
1. in 2. marec (Luna v Tehtnici) – pletje, čiščenje, odstranjevanje rastlin s ciljem, da zmanjšamo rast. Čas za zaščito pred škodljivci. Delo s trajnicami.
5. in 6. marec (Luna v Levu) – sežiganje, čiščenje in ukvarjanje s škodljivci, čiščenje in odstranjevanje odvečnih rastlin in stvari.

Čas za druga dela

Čas za postavljanje ograj, gradnjo, napeljavo napajalnih sistemov, urejanje okolice. Tudi dnevi za počitek.
20., 21. in 22. (dop) februar (Luna v Dvojčkih)
25. in 26. februar (Luna v Levu)

Posted on by

Kdo dela majhne svedrčke zemlje na trati?

Če na trati opazite kupčke drobne, fino presejane zemlje, imate na svoji parceli najverjetneje zelo aktivne deževnike – kar je odlična novica. Deževniki izboljšujejo tla na veliko različnih načinov, njihovi izločki (glistina) pa po kakovosti sodijo v vrh vseh naravnih gnojil. 

Njihovi kupčki so bolj vidni v jeseni, pozimi ali spomladi, ko trave počivajo ali le počasi rastejo. Še zlasti pa takrat, ko so tla še topla in so zato deževniki aktivni blizu površja tal, trave pa ne rastejo več tako močno, kot poleti. Takrat lažje opazimo glistino na površini tal. Ko se bolj ohladi, se deževniki umaknejo v globlje plasti zemlje.

Deževniki rijejo skozi zemljo ob tem zemljo pojedo in prebavijo organske snovi v njej. Dodajanje Biooglja-aktivatorja zemlje v zemljo pospešuje njihovo delo. Deževniki ga pojedo, ker jim pomaga pri prebavi organskih snovi. Bakterije actinomycetes, ki jih deževniki potrebujejo za dobro prebavo, se v drobnih porah biooglja hitreje razmnožujejo in bolje ohranijo. Te bakterije delujejo na prst alkalno, zato prevladujejo v vrtni zemlji (v gozdni, ki je bolj kisla, je več gliv kot teh bakterij). Ko deževnik zaužije hrano, ki vsebuje actinomycetes bakterije, postane za te bakterije nekakšna razmnoževalna komora, v kateri se bakterije razmnožijo. Deževnikovi iztrebki nato vsebujejo kar do 6-krat več teh bakterij kot jih je bilo v hrani, ki jo je pojedel. Biooglje predstavlja idealne pogoje za razmnoževanje teh bakterij, kar privablja deževnike, ti pa populacijo še povečujejo. V tem dejstvu je skrit še en odgovor na vprašanje, zakaj je zemlja, obogatena z aktiviranim bioogljem, rodovitnejša.

Deževniki so najbolj aktivni tik pod površjem zemlje, do globine 15 cm. Potujejo pa tudi globlje in od tam prinašajo zaloge mineralov v višje plasti zemlje, kjer so lažje dostopni za rastline.

Izločki deževnikov, glistina, vsebuje več hranil in organskih snovi kot zemlja. Bogata je z dušikom, fosforjem, kalijem in mnogimi mikrohranili v obliki, ki je rastlinam lahko dostopna. Zemljo zračijo in rahljajo. Zemlja, v kater živijo deževniki, je bogatejša s kisikom, kar ne koristi le rastlinam, pač pa tudi določenim zemlji koristnim bakterijam.

Deževniki so koristni za zdravje zemlje. Lahko si samo želimo, da bi jih bilo na vrtu čim več, saj v tla vdelujejo organske snovi, ki jih dodamo v obliki komposta, izboljšajo strukturo zemlje, vplivajo na to, kako skozi zemljo potuje voda in izboljšajo rast rastlin.

Biooglje-aktivator zemlje 1,2 l

(akcija -40%: samo 2,95 €)

Biooglje-aktivator zemlje 18 l

Biooglje-aktivator zemlje 1000 l

Posted on by — 2 komentarja

Prezimovanje paprik (… rožmarina, žajblja, begonij …)

Lani se je rast plodovk in dozorevanje njihovih plodov zamaknila; najprej nikakor niso hotele prestaviti v višjo hitrost, ko pa končno so, je bila na pragu že jesen in z njo bližajoči se konec sezone. Tako sem imela sredi jeseni v visokih gredah ob južni steni hiše še vedno zelo lepe, ¾ m visoke in zdrave sadike paprik, ki so še vedno veselo cvetele in obrodile. Hudo mi je bilo zanje, saj sem vedela, da bo kmalu nastopil mraz, s katerim jih čaka žalosten konec. Odločila sem se, da se to ne bo zgodilo – prezimila jih bom v hiši.

Paprike, paradižniki in druge plodovke so v svojih domovinah trajnice, pri nas pa enoletne rastline. Vsako leto znova kupimo ali sami vzgojimo mlade sadike. Kaj pa, če bi spomladi, namesto da na vrt posadimo mlade in občutljive paprike, tja presadili že odrasle in močne rastline, ki bodo veliko hitreje kot njihove mlajše sorodnice zacvetele in obrodile plodove? Morda pa bi jih na vrt po končani zimi prestavili kar v njihovih loncih za prezimovanje? Dejstvo je, da lahko paprike rastejo veliko let, če so le zaščitene pred zmrzaljo, zato prezimovanje paprik vsekakor velja poskusiti.

Paprike sem najprej presadila v lonce. Z manjšo lopato sem jih izkopala tako, da sem iz tal izrezala kolikor mogoče veliko koreninsko grudo. Rastline sem skupaj s koreninsko grudo prestavila v pripravljen lonec. Pomembno je, da uporabimo plastičen in ne glinen lonec (ker se zemlja v slednjem prej izsuši in otrdi). Preostanek prostora v loncu sem zapolnila s kakovostnim ekološkim kompostom (uporabila sem Eko kompost Sonnenerde).

Rastline sem presadila zvečer. Presajene rastline sem dobro zalila. Nekaj dni sem jih pustila še zunaj, a ne na soncu, pač pa sem lonce postavila v polsenco. 

Sledil je postopek odstranjevanja morebitnih škodljivcev, da jih ne bi skupaj z rastlinami prenesla na prezimovanje. Rastline sem dobro oprala s pršečim curkom vode. Po nekaj urah sem rastline prestavila na drug del vrta in postopek ponovila. Nato sem jih prestavila v zavetje na teraso, počakala nekaj dni in jih temeljito pregledala, če so na njih še uši ali kakšni drugi škodljivci. Če bi jih našla, bi morala rastline stuširati še 2-krat. Ker jih ni bilo, sem paprike dobro stuširala (tokrat kar v kadi) samo še 1-krat.

Ko se je odvečna voda odtekla, sem postavila paprike na njihovo stalno mesto za zimsko prezimovanje. Prostor zanje sem našla v eni od sob, ki gledajo na jug. Ker se dnevni krajšajo, je zdaj skrajni čas, da naravni sončni svetlobi dodam še umetno svetlobo. Za to potrebujem dve 1,2 m dolgi, 40W, fluorescentni žarnici, ki oddajata hladno belo svetlobo.

Vrhovi rastlin se lahko žarnic skoraj dotikajo. Fluorescentna svetloba je hladna, zato paprikam bližina ne bo škodila. Te žarnice paprik kljub neposrednemu stiku ne morejo ožgati. Majhna razdalja med virom svetlobe in rastlinami je zelo pomembna, saj se intenzivnost svetlobe, ki jo oddajajo te žarnice, z razdaljo zelo hitro manjša.

Luči ni treba ugašati, prižgane lahko pustite neprestano (razen, če vam je ob misli na stalno prižgane žarnice neprijetno – v tem primeru jih ponoči za nekaj ur ugasnite).

Paprike so rade na toplem, zato temperatura prostora v katerem so, ne sme biti nižja od 13°C. Idealna temperatura za prezimovanje paprik je med 15,5°C in 21°C.

Paprik med prezimovanjem ne gnojimo in ne zalivamo več, kot je nujno potrebno. Zalijemo jih, ko postanejo lonci, v katerih so, lahki (tako najlažje ugotovimo, da se je zemlja v loncih izsušila, ne da bi zemljo odkopali). Med prezimovanjem bodo nezreli plodovi dozoreli, novih plodov pa rastlina ne bo delala, saj bo počivala. V zgoraj opisanih pogojih bo zlahka preživela do naslednje pomladi.

Po ledenih možeh sredi maja rastline presadimo na vrt ali pa jih postavimo ven kar v loncih. Tako prezimljene paprike bodo obrodile zelo hitro, čisto drugače kot mlade sadike, ki jih boste vzgojili sami, ali kot sadike, ki bi jih kupili v vrtnariji. Pa še zastonj bodo!

Če želite, pa lahko pripravite paprike do tega, da bodo obrodile tudi v zimskih mesecih.

Za to potrebujete veliko več svetlobe in toplote, kot zgolj za prezimovanje paprik.

Potrebujete

  • Svetilno telo, narejeno iz štirih, 1,6 m dolgih fluorescentnih žarnic.
  • Dve dodatni žarnici

Postavitev:

  • Lonce s paprikami postavimo ob velika okna, ki gledajo na jug
  • Svetilno telo iz štirih žarnic postavite vertikalno ob paprike, tako da so paprike med njim in oknom
  • Dve dodatni žarnici obesite nad paprike

Druga možnost je gojenje paprik pod zelo močnimi lučmi (MH žarnice, sijalke AGRO in LED žarnice). Pod njimi lahko tudi v hiši paprike gojimo enako kot na vrtu. Te luči niso le zelo svetle, pač pa tudi vroče, zato paprike postavimo vsaj 1 m stran od njih, da jih ne bi ožgalo. V primeru, da paprik ne le prezimujemo, pač pa jih gojimo v hiši, jih  moramo oskrbeti z dovolj hranili in jih redno zalivati, enako kot bi jih, če bi rasle na vrtu.

Podobno kot paprike lahko prezimimo tudi druge rastline, ki ne uspevajo v mrazu, npr zelišča kot so rožmarin, origano in žajbelj, pa tudi cvetoče rastline, npr. begonije. Begonijam veliko sonca niti ne ustreza. Zelo lepe so na polsenčnih oknih hiše, zato jih ni težko prezimiti. Presadimo jih v lonce in postavimo na notranje police z zimskim soncem obsijanih oken (po mojih izkušnjah se najbolje obnesejo okna, ki gledajo na zahod).

Tudi zelišča lahko prezimujemo tako, da jih z vrta presadimo v lonce in prenesemo v notranjost. Najprej s pomočjo lopatke izrežemo čim večjo koreninsko grudo, jih postavimo v dovolj velik lonec, prazen prostor v njem pa zapolnimo s kompostom. Med prezimovanjem smo z zalivanjem skopi. Premočno zalivanje bi povzročilo gnite korenin in propad rastline. Zalijemo samo, kadar se zemlja res izsuši in to ne zgolj a površju, pač pa tudi v globini. Lonce večkrat potežkamo. Ko postanejo lahki, je to znak, da je zaloga vode majhna. Povsem dovolj bo, če rastline, ki prezimujejo, zalijemo vsakih nekaj tednov.

Eko Kompost Sonnenerde, 20 l

Eko Kompost Sonnenerde 1m3 (big bag)
AKCIJA: namesto 197 € zdaj 149 €

Posted on by

Skrb za sobne rastline: Presajanje

Večino sobnih rastlin presajamo enkrat letno. Najpogosteje počnemo to zgodaj spomladi, v začetku rastne  dobe (februar, marec). Edino obdobje, ko rastlin ne presajamo, je čas pred cvetenjem, med njim in čas mirovanja.

Rastline iz zemlje, v kateri rastejo, črpajo hranilne snovi, ki jih potrebujejo za svojo rast in razvoj. Sobne rastline in druge lončnice so ujete med stene svojega lončka in tako omejene na zelo skromen prostor, zato je skrb za njihovo življenjsko okolje še toliko pomembnejša. Sčasoma postane zemlja izčrpana, rastlina pa podhranjena in sestradana. Z rastjo postane rastlini lonček premajhen, rastlina pa utesnjena. Presadimo jo, da ji omogočimo več nujno potrebnega življenjskega prostora. Zaradi pregostih korenin oz. premajhnega življenjskega prostora rastlina raste slabše in ne uspeva tako, kot bi si želeli. Skozi iztrošeno in prenaseljeno zemljo voda zelo hitro odteče, rastlina pa zaradi tega trpi tudi žejo.

Kako vemo, da je rastlino nujno treba presaditi?

Znaki, da je presajanje nujno, so:

  • rastlina slabo uspeva, se zelo počasi razvija in raste.
  • ob zalivanju voda takoj odteče skozi prst in prst se zelo hitro posuši.
  • korenine rastejo skozi odcedne luknjice v dnu lončka (vzrok: zaradi pomanjkanja hranil rastlina išče hrano izven lončka).
  • na lončku so vidne bele sledi apnenca in gnojil.
  • ko vzamemo rastlino iz lončka, so na zunanji strani koreninske grude vidne prepletene in krožno raščene korenine, zemlje pa skoraj ni več.

Starejših rastlin, ki so že dosegle svojo končno velikost in tistih, ki rastejo počasneje (palme, oleander, lovor, drevo življenja), ne presajamo vsako leto. Tem odstranimo samo zgornjo plast zemlje (3 do 5 cm) in jo zamenjamo s svežo. Ko jih končno le presadimo, izberemo lonček s 5 do 6 cm večjim premerom.

Kako presadimo rastlino

Za presajanje uporabimo kakovostno zemljo, pri kateri ne bomo potrebovali dodatnih gnojil (npr. Terra preta 90 %, ki, razen redkim izjemam s posebnimi potrebami, ustreza večini sobnih rastlin).

Rastlino, ki jo bomo presadili, postavimo v vedro s postano vodo, da se zemlja napoji. Pripravimo lončke: glinaste preko noči namočimo, plastične operemo. Rastlino vzamemo iz lončka tako, da lonček obrnemo na glavo; s prsti leve roke zadržujemo rastlino, da ne pade iz lončka na tla, z desno dvignemo lonček, da se rastlina loči od njega. Če se rastlina težko loči od lončka, si lahko pomagamo tako, da z desno roko potolčemo po dnu narobe obrnjenega lončka. Rastlina nam ostane v levi roki. Odstranimo staro zemljo s korenin in pregledamo korenine. Poškodovane odrežemo, prepredene previdno razpletemo. Z rastlino delamo nežno in pazimo, da je ne poškodujemo. Stare in predolge poganjke skrajšamo.

Na dno lončkov nasujemo glinene črepinje in kamenčke za drenažo. Drenažna plast je lahko debela nekaj cm. V lonček nasujemo zemljo do približno 1/3 višine lončka.

Rastlino presadimo v nov lonček, ki je za dve številki večji od prejšnjega (torej z 2 do 3 cm večjim premerom). Na sredino postavimo koreninsko grudo presajane rastline in jo z vseh strani zasujemo z zemljo. Rastlina mora biti v lončku posajena na enako globino, kot je bila v prejšnjem. Lonček vmes rahlo potresamo, da se zemlja sesede. Zemljo nasujemo dober cm pod robom lončka, nato pa jo ob obodu lončka potlačimo, da naredimo nekakšen žleb. Tako ob zalivanju zemlja ne bo pljuskala preko roba lončka. Presajeno rastlino nežno zalijemo s postano vodo, ki ji dodamo homeopatski pripravek za presajanje.

Homeopatski pripravki za zdrave presajene rastline

Pri presajanju rastlino poškodujemo; bolj, če smo grobi, in manj, če smo nežni in previdni. V obeh primerih je nujno, da jo okrepimo s homeopatskimi pripravki za presajanje.

Izberemo med naslednjimi:

  • Arnica: poškodbe korenin, pospešuje novo rast korenin.
  • Calendula: poškodbe in razpoke korenin in poganjkov.
  • Staphisagria: poškodbe zaradi obrezovanja, uporabimo po vsakem obrezovanju. Pospeši celjenje ran in tako prepreči okužbe z glivičnimi in bakterijskimi boleznimi.

Homeopatski pripravki, ki odpravijo težave po presajanju

Če rastlina po presajanju ostaja majhna in deluje zanikrno in zakrnelo, je za to možen vzrok šok, ki ga je utrpela ob presajanju in preselitvi.

Pomembno: pri presajanju delamo s koreninami previdno in nežno. Če so korenine nepoškodovane, jih lahko nežno odvijete. Lahko jih tudi skrajšate, s čimer pospešite novo rast. Ostranite vse odmrle korenine s čistim rezom.

Izbiramo med naslednjimi pripravki:

  • Aconitum: rastlina se po presajanju suši in ovene.
  • Arnica: sumimo na poškodbe korenin in drugih delov rastline.
  • Calendula: rane in zatrganine korenin in drugih delov rastline.
  • Nux vomica: za rastline, občutljive na stres (npr. kamelije in mimoze).
  • Staphisagria: raztrganine, rane na splošno.

Terra preta 90 %, 18 l

Terra preta 90 %, 1000 l (big bag)

Posted on by

Pokrijte vrt s kompostom

Se vam zdi, da prehitevam? Ne, pa ne … Samo še nekaj kratkih mesecev nas loči od prvih novoletnih setev (bob, januar) in vzgoje prvih sadik (paprike, februar).

Zastiranje tal s kompostom

Novembra je treba nahraniti in zaščititi zemljo pred prihajajočim zimskim mrazom. Najbolje to naredimo s pomočjo doma narejenega ali kupljenega rastlinskega komposta. Kompost oživi zemljo, zemlji doda in v njej zadrži hranila, potrebna za zdravo rast rastlin.

Domač rastlinski kompost naredimo v 4 do 9 mesecih (kar je odvisno od letnega časa, v katerem ga pripravljamo, zunanjih temperatur in sestavin, iz katerih ga pripravljamo). Živalski gnoj kompostiramo 3 leta, da nastane resnično kakovosten in neškodljiv končni izdelek. Drobne zmlete lesne odpadke kompostiramo ločeno 15 mesecev, nato pa jih lahko uporabimo za zastirko okoli grmovnic ali kot dodatek kompostnemu kupu.

Prednost jesenskega zastiranja s kompostom je tudi ta, da nam zemlje ni in ne bo treba prekopati. Še celo ne smemo je! Na grede razporedimo 2 do 5 cm zastirke iz zrelega in presejanega komposta. Zastiranje tal s kompostom povsem zadošča, lahko pa naravno zastirko zaščitimo še z zimsko kopreno. V tla jo pritrdimo s klini, da nam je ne bo odnesel veter.

Visoke grede za prve spomladanske setve

Nekaj domačega ali kupljenega komposta prihranimo za pripravo nove ali obnavljanje obstoječe visoke grede. Prednost sedaj pripravljenih visokih gred je, da bomo imeli za prve setve februarja in marca prostorčke že pripravljene. Tudi če bo takrat vreme slabo, ali pa bodo tla prekrita s snegom, nas to ne bo preveč motilo. V ta namen lahko na visoke grede namestimo loke iz armaturnih palic ali mrež (ki se sicer uporabljajo za izdelavo armiranega betona) ali posebnih, s plastiko prevlečenih prožnih palic (dobite jih v prodajalnah z izdelki za vrt). Te palice v dveh različnih dolžinah imam že vsaj 10 let. Z njimi sem zelo zadovoljna, vsestransko so uporabne in zelo vzdržljive. Postavljene loke prekrijemo z zimsko kopreno in jo nanje pripnemo (lahko kar z večjimi kljukicami za perilo).   

Visoke grede lahko sicer izdelamo kadarkoli, vendar ima priprava visokih gred v jeseni to prednost, da se bo do pomladi material v njih že lepo usedel, umiril in povezal v celoto ter napolnil z mikroorganizmi, pa tudi nove sezone ne bomo začeli z velikim in napornim projektom, pač pa bomo imeli ves čas do pomladi prijetno zadoščenje, da imamo za svoje sadike že vse pripravljeno.

Dodatna prednost novembrskega pripravljanja visokih gred je v tem, da bomo koristno porabili različno odpadno rastje z vrta, ki ga jeseni ne manjka.

Osnovna pravila izdelave visoke grede:

Pri pripravi kompostne visoke grede se plasti vedno menjavajo: izmenično zlagamo star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik. Zelena plast je pomembna zaradi dušika, ki deluje kot aktivator procesa. Izmenjaje zlagamo bolj grob in bolj nežen material, da ne pride do gnitja in vretja zaradi pomanjkanja kisika. Enako kot v našem črevesju moramo tudi v kompostnem kupu, visoki gredi in prsti, vedno imeti tako bakterije, ki kisika ne marajo (anaerobne) kot tiste, ki ga nujno potrebujejo (aerobne bakterije). Pravilno razmerje med njimi je odločilno za zdravje prsti, kot za vsako živo bitje.

Priprava klasične visoke grede:
  • travno rušo odstranimo in shranimo v bližini,
  • postavimo okvir (lesen, betonski ali iz dvakrat žgane opeke),
  • v tako pripravljeni prostor zložimo zdrobljene olesenele odpadke za drenažo;
  • nanje položimo izrezane kose trate, obrnjene narobe,
  • sledi plast vlažnega listja, ki ga pred uporabo zdrobimo (delo lahko opravimo s kosilnico), še boljša je listovka (oziroma vsaj delno že predelano listje),
  • plast ovčje volne (opcijsko);
  • 15 cm vrtne zemlje
  • in nazadnje še 5 cm komposta.

Visoko gredo zaščitimo s tunelom iz armiranega železa ali prožnih palic, prekritih z na vremenske razmere odpornim polivinilom ali zimsko kopreno.

Eko kompost Sonnenerde, 20 l

Eko kompost Sonnenerde, 1000 l

Posted on by

Epsomska sol za odstranjevanje drevesnih štorov

Verjeli ali ne: kadar se hočemo znebiti drevesa, je sekanje in žaganje običajno lažji del naloge. Pravi izziv nastane šele po tem: znebiti se je treba še štora, ki pogosto ostane živ in znova odžene.

Štora se lahko znebite na več načinov:

  • naročite strokovnjake, ki bodo štor izkopali s pomočjo strojev. Zadeva ne bo poceni, zaradi posega bo nastala precejšnja luknja, mehanizacija pa bo na vašem vrtu naredila tudi nekaj dodatne škode;
  • štora se lahko lotite z ognjem in mečem (t.j. da štor poskušate sežgati in razkosati z verižno žago);
  • štor ovijete z verigo in/ali vrvjo, ki jo privežete na vlečno kljuko vašega avtomobila, in ga poskusite izpuliti.

Obe zadnji metodi močno odsvetujem. V najboljšem primeru boste zgolj skrajšali življenje avtomobilski sklopki in/ali motorni žagi. Noben štor ni vreden vaših živcev ali tega, da bi tvegali poškodbe.

Najlažja, najcenejša in tudi najbolj varna metoda za odstranjevanje štora je uporaba Epsomske soli.

Epsomska sol ali grenka sol je spojina magnezija, žvepla in kisika, imenovana magnezijev sulfat (MgSO4). Na vrtu je zelo dobrodošla tako za zelenjavo kot za cvetje, ker rastline za svojo uspešno rast nujno potrebujejo magnezij in žveplo.

Kadar pa Epsomsko sol uporabimo v večjih količinah, deluje ravno obratno. Epsomska sol uniči drevesni štor, ker izsuši koreninski sistem in mu prepreči, da bi iz okolice srkal hranilne snovi in vodo. Ko štor strohni in razpade, ga z lahkoto odstranimo z vrta.

Štor lahko z Epsomsko soljo odstranimo takole:

  1. V štor s svedrom od zgoraj zvrtamo luknje. Med luknjami naj bo nekaj cm prostora. Luknje izvrtamo tako globoko, kot le lahko (kar je seveda odvisno od orodja, ki ga imamo na voljo).
  2. V izvrtane luknje nasujemo suho Epsomsko sol. Štor nato pokrijemo z vedrom ali polivinilom, da ga zaščitimo pred dežjem.
  3. Vsakih nekaj tednov pregledamo vsebino lukenj in vanje po potrebi dosipamo Epsomsko sol. Sčasoma štor potemni in začne razpadati.

Proces traja različno dolgo, odvisno od vrste drevesa, stanja štora in njegove velikosti. Strohnjen štor nazadnje izkopljemo in odstranimo. Luknjo zapolnimo z zemljo, posejemo travo ali zasadimo cvetlično gredo.

Prednost uporabe Epsomske soli je v tem, da z njo ne zastrupimo tal, kot jih z različnimi kemikalijami. Metoda je varna, poceni, preprosta in neškodljiva za okolje. Njena edina slabost je v tem, da rezultata ne bomo dosegli čez noč, ampak bo za to potrebnega nekaj časa.

Epsomska sol 0,5 kg

Epsomska sol 1 kg

Posted on by

Kdaj posadimo jesenski česen?

Na naslovni fotografiji: glavico česna razdelimo na stroke tik pred sajenjem. Posadimo samo tiste stroke, ki so povsem nepoškodovani.

Odgovor na vprašanje v naslovu: Jesenski česen posadimo 14 dni preden zamrzne zemlja.

Vprašanje: Ja, in kdaj je to?

Za odgovor na slednje vprašanje bi morali biti jasnovidni. Ali pa tudi ne – poiščemo ga lahko na podlagi sklepanja.

Na fotografiji: jarki, pripravljeni za sajenje česna na gredi, ki ni pognojena. Sajenje na dvignjeni gredi ali na grebenih pomaga preprečiti gnitje česna.

Zemlja se ohlaja veliko počasneje kot zrak. Zemlja nikoli ne zamrzne čez noč oziroma takoj, ko se nočne temperature spustijo na ničlo.

Da zemlja zamrzne, mora biti izpolnjenih več pogojev. Med drugim temperature, ki se tudi čez dan ne dvignejo več visoko nad ničlo. Dokler je zmrzal samo ponoči, podnevi pa se zrak še ogreje, zemlja še ne zamrzne. Da zemlja zamrzne, mora biti temperatura vsaj 5 dni blizu ničle tudi čez dan. Pa še takrat bo najprej zamrznila le cm ali dva v globino. Kako hitro zemlja zamrzne, ni odvisno le od temperature zraka, ampak tudi od njene lege in sestave. In seveda tudi od tega, ali je pokrita ali ne – s snegom ali zastirko. Da zemlja zamrzne npr. 30 cm globoko, mora mraz neprekinjeno trajati več tednov.

Priporočilo, ki sem ga dobila od ekološke kmetice, ki prideluje res debel in zdrav česen: česen sadimo čim bolj pozno v jeseni, najbolje šele takrat, ko pade prva močna slana. Ko začnejo vremenarji napovedovati, da se nam bliža mraz tudi čez dan, je skrajni čas zanj. Seveda pa je to vsako leto drugače (ni tako kot Ledeni možje ali uscana Zofka …), največkrat pa nekje sredi novembra. Če nas skrbi, da smo predolgo čakali s sajenjem česna, lahko česen dodatno zavarujemo tako, da ga posadimo 5 cm globoko in po sajenju zaščitimo z zastirko iz slame. Tako bo bolj na varnem, mi pa brez skrbi. 

Na fotografiji: stroki česna so že v jarku, sledi zasipavanje. Nekateri priporočajo, da česen posadimo tako, da strok postavimo na njegov ploščati del. Mislim, da se ni potrebe ubadati s tem. Pognal bo v vsakem primeru.

Nasvet: zemlje, v katero sadimo česen, ne smemo gnojiti. Če je njena kakovost oziroma rodovitnost slaba, v jarke nasujte Biooglje – aktivator zemlje. Česen bo oskrbel z vsemi potrebnimi hranili in ga hkrati zaščitil pred boleznim in gnitjem.

Biooglje – aktivator zemlje. Za “običajno” gredo česna bo dovolj najmanjše pakiranje Biooglja – aktivator zemlje.

Posted on by

Čas za jesenske potaknjence

Od sredine jeseni do zgodnje zime vzgajamo nove rastline iz potaknjencev delno olesenelih in olesenih poganjkov istega leta.

Tako lahko sami vzgojimo sadike forzicije, bezga, hortenzije, lovorikovca, oleandra, paciprese, kosteničevja, medvejke, brogovite, panešpljice, rožmarina, sivke …

Za razmnoževanje izberemo zdrave in močne letošnje poganjke. Ti še niso imeli cveta. Odrežemo jih tam, kjer se stika rast prejšnjega in tekočega leta. Poganjke razrežemo v 15 cm dolge kose. Režemo tik nad brstom. Izberemo tiste, ki so debeli kot svinčnik. Vse liste na spodnjih dveh tretjinah potaknjencev odstranimo, da ne gnijejo. Velike liste prirežemo na polovico. Režemo jih z ostrim in čistim rezilom, da se rana čim lažje zaceli. Za hitrejše ukoreninjenje lahko odstranimo lubje v dolžini cca 2 cm na eni strani potaknjenca.

V sadilno jamico ali jarek nasujemo majhno pest z mikroorganizmi obogatenega biooglja (količina zadošča za en potaknjenec), da preprečimo infekcije in pospešimo ukoreninjanje. Potaknjence posadimo postrani približno do polovice dolžine. Sadimo jih v zatišni del vrta z dobro odcedno prstjo ali v lonček, ki ga postavimo v zavetni del balkona ali terase. Nujno je dobro odvodnjavanje. V jarek in na dno lončka nasujemo pesek. Sama sadike raje vzgajam “meni na očeh” – torej na terasi. Na mraz občutljive potaknjence (npr. bršljanke) posadimo v lončke in shranimo v svetli kleti.

Posajene potaknjence dobro zalijemo. Med ukoreninjanjem jih zalivamo redko in varčno, zgolj kadar je suša in le toliko, da se zemlja ne izsuši povsem.

Priporočeni izdelek: Biooglje – aktivator zemlje